Takšno število kanalov bi na prvi pogled moralo biti dovolj. Če upoštevamo, da imajo brezžični usmerjevalniki načeloma domet nekaj deset metrov, je 13 kanalov videti kar precej, saj si ne znamo predstavljati, da bi na tako majhni površini imeli več kot 13 usmerjevalnikov. Teh morda res ni ali pa so takšni primeri izredno redki, težava pa je v tem, da v praksi vseh teh kanalov ni mogoče uporabiti oziroma ti ne opravljajo svoje funkcije tako, kot bi si mislili. Težava je v tem, da je širina posameznega kanala v 2,4-gigaherčnem področju 20 MHz, razlika med nosilnimi frekvencami posameznih kanalov pa le 5 MHz.To pa pomeni, da se en sam kanal lahko prepleta s tudi do kar osmimi sosednjimi kanali. Če pogledamo sliko razporeditve kanalov v 2,4-gigaherčnem področju, vidimo, da se lahko prekrivanja pojavljajo že, če imamo v enem dosegu več kot tri omrežja oziroma usmerjevalnike. Če imamo več usmerjevalnikov, je v skrajni sili načeloma mogoče izbrati kanale 1, 5, 9 in 13 in s tem zavestno dovoliti malenkostno prekrivanje (okoli 2 MHz) in računati z nekaterimi motnjami, vendar so te običajno na sprejemljivo nizki ravni.
Nekateri usmerjevalniki omogočajo tako imenovano združevanje kanalov (channel bonding), ki omogoča hkratno uporabo več kanalov. To je v razmerah brez gneče lahko čisto v redu, če pa smo na področju, gosteje posejanim z brezžičnimi omrežji, pa je možnosti za prekrivanje in s tem motnje bistveno več.
Kot eno od rešitev za težave s prekrivanjem frekvenc ponujajo proizvajalci frekvenčno področje 5 GHz. Teoretične prednosti pred 2,4-gigaherčnim naj bi bile tri. Prva je, da je to področje precej manj nabito z različnimi napravami, poleg tega pa je tudi usmerjevalnikov, ki podpirajo to področje, bistveno manj. To pa pomeni, da je možnost, da ima sosed enak usmerjevalnik, bistveno manjša, s tem pa tudi možnost za medsebojne motnje. Če imate torej težave s prezasedenostjo, je lahko nakup dvopasovnega usmerjevalnika, torej takšnega, ki poleg 2,4- podpira tudi 5-gigaherčno področje, smotrna investicija. Druga prednost 5-gigaherčnega področja je v tem, da so frekvenčni pasovi posameznih kanalov bolj narazen, to pa pomeni, da je med sosednjimi kanali manj prekrivanja. S tem je mogoče sobivanje več usmerjevalnikov na razmeroma majhni površini. Tretja, morda celo največja prednost tega pasu pa je v tem, da je v njem bistveno manj drugih naprav. Uporabniki 2,4-gigaherčnega pasu si morajo prostor deliti z mikrovalovnimi pečicami, (poceni in na črno uvoženimi) brezvrvičnimi telefoni in podobnimi napravami (podrobneje v okviru o »motečih napravah«), 5-gigaherčni pas pa ne, in je zato dokaj prazen.
Na prvi pogled je videti, kot da 5-gigaherčni pas ponuja rešitve za vse težave. A ni tako. Tudi tam ni vse rožnato. Gre namreč za signal, ki je dvakrat višje frekvence. kot je pri 2,4-gigaherčnem področju, to pa pomeni, da ima precej več težav, če so na poti kakšne ovire. Višje frekvence se namreč z zidovi, okni, tlemi pa tudi z gostim dežjem in snegom ne »razumejo« najbolje, tako da so tovrstni usmerjevalniki primerni za prostore, kjer ni ovir ali pa je teh bolj malo.
Omenili smo, da je ena od prednosti 5-gigaherčnega področja tudi to, da v tem frekvenčnem prostoru ni veliko naprav. To pa je lahko tudi slabo. Ta trenutek je namreč prostor rezerviran bolj ali manj za dražje prenosnike, pametne telefone, igralne konzole, internetne radijske aparate in podobne naprave, ki bi jih načeloma tudi radi uporabljali prek brezžičnega omrežja, pa teh frekvenc ne podpirajo. Zato je treba biti pri nakupu 5-gigaherčnega usmerjevalnika pozoren na to, da ta podpira tudi 2,4-gigaherčni pas in da po možnosti deluje z obema hkrati. Nekateri usmerjevalniki, ki podpirajo oba frekvenčna pasova, namreč zahtevajo ročno preklapljanje med enim in drugim, kar je v primeru, ko bi radi v omrežju tudi druge naprave, nepraktično.
Malce smo se sprehodili po Ljubljani in Mariboru ter opazovali, koliko brezžičnih omrežij je prisotno. Število nas je kar presenetilo. Pred eno od ljubljanskih poslovnih zgradb je naš prenosnik našel kar 21 omrežij oziroma usmerjevalnikov, na enem od trgov sredi Maribora pa smo jih našteli 17. A to so bile najvišje številke. Povprečje je bilo bistveno nižje. V gosteje naseljenih stanovanjskih soseskah smo našteli med pet in osem usmerjevalnikov, v manj naseljenih pa sta bila največ po dva ali trije. Številke so kar velike in nekako primerljive z Evropo, kjer smo zasledili podatek, da je recimo britansko povprečje šest do osem omrežij, ki jih »vidimo« iz povprečnega mestnega gospodinjstva. To pa se ne more meriti z recimo Japonsko in Korejo, kjer iz povprečnega stanovanja »lovimo« med 15 in 20 dostopnih točk. To pa so številke, ki niso več najbolj nedolžne. In če vemo, da so v tem brezplačnem oziroma nerezerviranem frekvenčnem področju še druge naprave, od brezžičnih varnostnih kamer do naprav bluetooth, mikrovalovnih pečic in podobnega, je to, da sploh kaj deluje, kar majhen čudež.
Mirno lahko trdimo, da je velik del podjetij pa tudi domov že opremljenih z brezžičnimi omrežji. In to ne s kar nekimi. Težava je v tem, da veliko teh omrežij deluje po najnovejšem standardu oziroma amandmaju 802.11n (o standardih preberite več v posebnem okvirju), ki ima precej večji doseg od predhodnikov. To pomeni, da za zato, ker posamezni usmerjevalniki pokrivajo večjo površino, posamezna omrežja v gosto naseljenih področjih še bolj prekrivajo in s tem je možnosti za težave več. Pred dvema ali tremi leti tega še ni bilo, zdaj pa lahko rečemo, da tovrstne težave sodijo med bolj akutne. Težava je še posebej prisotna v domačih okoljih, saj tam uporabniki, kar zadeva določanje kanalov, običajno puščajo privzete nastavitve oziroma to, kar je nastavil proizvajalec sam, kar je velikokrat kar kanal 1. To se je pokazalo tudi pri nas, saj jih je bilo od omenjenih 17 omrežij kar 10 nastavljenih na kanal 1.
Moj mikro, november 2011 | Miha Gradišnik |
