Ko določimo povezavo za oddaljen dostop – internet, če imamo priključek vanj, ali mobilno omrežje –, se prava zabave šele začne. Po čem se bodo pogovarjali elementi v pametnem domu? Po kablu ali po zraku? Kabel je zagotovo vedno boljši, a ker morda nimamo razvejene kabelske napeljave po hiši, smo se prisiljeni zanesti na radijske valove; ZigBee, Z-Wave, Wi-Fi ali kaj tretjega. Kdor ima doma vremensko postajo z brezžičnimi termometri v hiši in morda še na vrtu, ve, kako težko je najti za postajo mesto, kjer ta sprejema signal vseh tipal. Več ko jih je, težje ga je najti, a ko ga najdete, zadeva deluje. Podobno je tudi pri brezžičnih elementih pametnega doma. Na obljube, trideset metrov v kolikor toliko normalno grajeni hiši, sto metov zunaj nje, lahko takoj pozabimo. S papirjem, svinčnikom in pametjo ne bomo prišli daleč. Treba je poskusiti in tako ugotoviti, kaj bo delovalo brezžično in kaj ne. Če sistem predvideva »repetitorje« ali kakšno drugo rešitev težav, ko neki elementi zaradi svoje lokacije niso dosegljivi v omrežju, toliko bolje zanj.
Naj takoj omajem prepričanje, da je za kamere omrežje Wi-Fi dovolj. Morda, če imate le eno ali dve in le sem ter tja preverite njun pogled. Ko se kamere množijo in ko ves čas snemajo, to pa hranite na diskih ali kje drugje, promet zraste v gigabajte in brezžično omrežje se sesuje.
Namestijo vam ga »obrtniki«
Tako sem kot maček okoli vrele kaše prišel do bistva članka. Do sistema NeticHome (www.netichome.com), ki ima nekaj potenciala. »Hardcore« domači mojstri se s tem ne boste strinjali, kajti mogoče je narediti sistem pametne hiše še ceneje, bolj odprtega in zmogljivejšega. Res je, a potem ste popolnoma odvisni od lastnega znanja in veščin ter iskanja in kupovanja elementov na spletu. Ker zadeva ni »trotelj ziher«, je podjetje Goap ne prodaja neposredno kupcem, namesto tega je po Sloveniji oblikovalo mrežo partnerjev, ki sistem oziroma njegove dele svojim strankam nudijo poleg svoje osnovne dejavnosti (elektroinštalaterji, montažerji klimatskih naprav). Tako so se izognili težavam, ki so povezane z nastavitvijo sistema. Proces je sicer dokaj enostaven, vsaj kar zadeva osnovno dodajanje elementov in njihovih nastavitev, vendar ko se pojavijo težave, te pa se vedo pojavijo, zahteva več poznavanja podrobnosti. Tu se lahko hitro zapletemo in za večino uporabnikov bo bolje, če jim sistem postavi strokovnjak. Pozneje pa se lahko z njim tudi sami igrate, in če kaj naredite narobe, ga še vedno lahko povrnete v prvotno stanje s pomočjo arhivskih datotek. Čeprav tega ne priporočam!
Arhitekturno je sistem pametne hiše lahko decentraliziran ali centraliziran, pri prvem se elementi med seboj neposredno »pogovarjajo« in izvajajo »akcije«, pri drugem pa je v središču vedno osrednja naprava, ki jih povezuje. Arhitekturi imata svoje prednosti in slabosti, sistem HomeNetic je drugega tipa. V središču je naprava Netic, nič kaj posebna škatlica s tremi LED-diodami, vmesnikom USB in vmesnikom za priklop na domače omrežje (RJ-45). Večina elementov (modulov) deluje brezžično (Z-Wave), druga možnost je povezava elementov, ki so podatkovno potratni (na primer kamere) prek domačega omrežja (LAN ali Wi-Fi). Na voljo je nekaj modulov (elementov), ki pokrivajo področja od vklapljanja in izklapljanja naprav, varnosti in nadzora ter nadziranja temperature v prostorih – termostati (http://tinyurl.com/csw3dyu). Delno je tudi rešeno merjenje porabe energije, vendar je to področje, ki bo v bližnji prihodnosti veliko bolje rešeno s pametnimi električnimi števci, s katerimi bo opremljena večina slovenskih gospodinjstev. Kupcem so na voljo brezžični moduli, vendar razmišljajo tudi o žičnih komunikacijskih standardih. Sami so že izdelali krmilnik za industrijski standard Modbus TCP/IP.
Uporabna možnost sistema so scenariji, ki jih postavi uporabnik. Oblikuje niz pogojev (temperaturnih ali kakšnih drugih sprožilcev), ki sprožijo akcijo, ko so izpolnjeni. Na primer, ko temperatura v prostoru naraste nad določeno vrednost, sistem sproži spuščanje žaluzij. Scenariji so omejeni s številom elementov v sistemu in pa z uporabnikovo domišljijo. Enako velja tudi za to, kako bomo uporabili elemente, ki so na voljo. Modul za vklop in izklop luči, ki je oblikovan tako, da ga je mogoče vgraditi v zidno dozo, lahko uporabimo tudi za kaj drugega (primer bom navedel v nadaljevanju).
Običajno si želimo, da lahko do sistema pridemo od koder koli. Funkcija oddaljenega dostopa je prek storitve oziroma strežnikov podjetja Goap. Ni pa pogoj, saj sistem deluje tudi brez tega, le do njega ne boste mogli priti zunaj domačega omrežja. Do konca leta je ta možnost brezplačna, nato pa bodo zahtevali enkratno plačilo. Glede na zapisano v primeru Telekomovega »varnega doma« upajmo, da se ne bodo odločili za naročnino (mesečno ali letno), saj strošek take oblike prežene morebitne uporabnike. Strežnik skrbi za registracijo uporabnikov, oddaljen dostop do sistema, pošiljanje poštnih sporočil (na primer ko se sproži katero varnostno tipalo), hrani varnostne kopije in skrbi za nadgradnjo programske opreme. Osrednja enota Netic pa skrbi za upravljanje vseh v sistem vključenih modulov in izvajanje scenarijev. Oddaljen dostop je mogoč prek spletne strani, na voljo pa je tudi mobilna aplikacija za sistema iOS in Android. Takšen pristop reši problem preusmerjanja vrat (port forwarding) na usmerjevalniku domačega omrežja, kar je pogoj, da lahko do naprave v omrežju pridemo tudi od zunaj, pa tudi problem, ki se glede tega pojavi pri uporabnikih, ki imajo dinamičen IP-naslov.
Moj mikro, Maj Junij 2013 | Marjan Kodelja |
