Včasih se zgodi, da nekomu pošljemo neko sporočilo, pa ga ta ne dobi, sistem pa nam javi, da je prišlo do napake. Lahko se zgodi, da nam program ali storitev javita, da se je sporočilo »odbilo« (bounce) nazaj, ker ni bilo mogoče najti naslovnika. V tem primeru ste krivec lahko vi, saj ste narobe napisali prejemnikov naslov. Preverite ga in popravite. Internet je zelo natančna zadeva in ena črka narobe pomeni, da sporočilo ne bo šlo na pravi naslov oziroma ga boste dobili nazaj. Če pa dobite sporočilo nazaj in ste prepričani, da je naslov pravi, sistem pa je javil, da sporočila ni bilo mogoče dostaviti, je napaka lahko pri prejemniku. Lahko se na primer zgodi, da je bilo sporočilo dostavljeno naslovniku, vendar ga je njegov sistem za preprečevanje neželene pošte vrgel med spam. V tem primeru naslovniku nekako javite, da naj preveri tudi to.
Če od programa za delo z elektronsko pošto takoj po izbiri pošiljanja dobite sporočilo, da je nekaj narobe s strežnikom SMTP, je napaka skoraj zagotovo pri vas. Tako kot sta za prejemanje elektronske pošte odgovorna strežnika POP3 ali IMAP, tako je za pošiljanje odgovoren strežnik SMTP. Včasih je dovolj, če v programu vpišemo pravilno le njegov naslov, vse večkrat pa je treba določiti tudi preverjanje uporabniškega imena in gesla pred pošiljanjem in/ali določanja posebnih vrat za pošiljanje. Omenjena postopka sta prisotna zaradi vse več primerov »ugrabljanja« strežnikov SMTP v namen pošiljanja neželene pošte.
POP in IMAP
Pri prejemanju elektronske pošte na računalnik, torej prek odjemalskega programa, in ne prek spletne pošte, boste naleteli na možnost vpisa bodisi strežnika POP3 bodisi IMAP. Oba sicer opravljata podobno nalogo, torej posredujeta sporočila med poštnim strežnikom za prihajajočo pošto in vašim programom, vendar je način delovanja dokaj različen. Strežnik POP3 je podoben klasičnemu poštnemu predalu, ki bi ga imeli na pošti. Pošta je v njem toliko časa, dokler odjemalskemu programu ne ukažemo, naj jo iz njega pobere. POP3 je uporaben predvsem takrat, ko pošto bolj ali manj vedno prebiramo prek enega samega računalnika. Ko je sporočilo enkrat preneseno v uporabnikov računalnik, se sporočila s strežnika izbrišejo, tako da ne bi ob naslednjem prenosu na domači računalnik še enkrat dobili vseh teh sporočil. Lahko pa tudi pri strežnikih POP3 določimo, naj se kopije sporočil ohranijo na strežniku, kar pride prav v primeru, ko pošto prebiramo z različnih računalnikov, vendar je le en tak, kjer sporočila trajno hranimo. Na tem računalniku določimo, naj se sporočila po prenosu brišejo, na ostalih pa, naj se kopije pustijo na strežniku.
IMAP pa je nekoliko bolj zapletena zadeva. Vsebuje namreč več map oziroma kar drevesno strukturo sporočil, ta pa so shranjena na strežniku tudi v primeru, ko jih prenesemo in preberemo. Če bi radi imeli dostop do naših sporočil od koder koli in če mešamo klasično in spletno pošto, je IMAP mogoče boljša rešitev, če jo ponudnik seveda nudi.
Moj mikro, Julij Avgust 2012 | Miha Gradišnik |
