POP NI VSE

Seveda pa POP3 ni edina rešitev poštnega predala. Obstaja tudi tako imenovani IMAP. Tisti, ki o zadevi nekaj veste, boste rekli, da je to prava rešitev, saj je bil protokol izdelan prav v te namene. POP3 deluje tako, da se sporočila s strežnika prenesejo na lokalno napravo, ta pa je prek odjemalskih programov (Outlook, Thunderbird in druščina) odgovorna za upravljanje z njimi. Poštni predal se torej upravlja lokalno. Pri IMAP-u je drugače. Tam so sporočila na poštnem strežniku ponudnika, omenjeni poštni odjemalci pa so le povezovalni člen med lokalno napravo in strežnikom, torej orodje, prek katerega uporabnik upravlja s sporočili. In če so sporočila na nekem strežniku, ki je seveda dosegljiv prek različnih naprav, potem smo na prvi pogled rešili oba problema. Tako prispela kot tudi poslana sporočila so na mestu, ki je dosegljivo z različnih naprav in kadar koli.

A ni popolnoma tako. Čeprav je IMAP nastal že sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja, torej še pred internetnim bumom v devetdesetih, je še vedno veliko poštnih sistemov, ki ga ne podpirajo. No, ja, izraz mogoče ni pravi. Večina poštnih sistemov IMAP podpira, le da ga upravljavci poštnih strežnikov nočejo vključiti oziroma dati na voljo uporabnikom, saj menijo, da je zadeva neuporabna. Zakaj? Zato ker se pri njej vsa sporočila hranijo na strežniku, kar pomeni ogromno povečanje prostora, ki ga mora imeti na voljo poštni sistem. Pri majhnih podjetjih te težave niso tako izrazite, pri večjih podjetjih, še bolj pa pri ponudnikih internetnega dostopa, pa se to še kako pozna. In prav zato veliko ponudnikov interneta ne omogoča dostopa IMAP. Seveda se takoj pojavi vprašanje, zakaj ponudniki ne omogočijo IMAP-a, a omejijo prostor, ki je na voljo uporabniku. To bi seveda šlo, a se pojavi težava v tem, kako velik naj bo ta prostor. Kakšna je optimalna količina, ki na eni strani ne obremenjuje ponudnika, na drugi pa daje uporabniku dovolj prostora za uporabno delo? Ker nekega uporabnega kompromisa ni, večina ponudnikov dostopa IMAP raje sploh ne omogoča.

Podjetja so, kar zadeva tovrstno sinhronizacijo, v nekoliko boljšem položaju kot domači uporabniki. Na voljo imajo nekatere strežniške rešitve, ki omogočajo sinhronizacijo prek različnih naprav. Bolj znan je verjetno Microsoftov Exchange Server. Ta prek svojega ActiveSynca omogoča sinhronizacijo elektronske pošte prek različnih naprav, poleg tega pa so vsa sporočila, enako kot pri IMAP-u, shranjena na strežniku. In zakaj je Exchange drugačen kot IMAP? Mogoče zato, ker je že v osnovi zastavljen na način, ki omogoča shranjevanje velikih količin podatkov. Običajne velikosti poštnih predalov so nekje med 200 in 800 Mb, vendar se Exchange od IMAP-a razlikuje po tem, da je mogoče dokaj preprosto izdelati arhiv starejših sporočil in s tem razbremeniti strežnik oziroma izprazniti poštni predal. Odjemalec Outlook recimo vsebuje dokaj elegantno rešitev arhiviranja starih sporočil, kjer se ta shranijo lokalno v obliki datotek PST. S tem sicer razbremenimo poštni predal, vendar nas vse skupaj spet postavi na začetek. Sporočila, shranjena v tej datoteki PST, bodo namreč na voljo le na napravi, kjer se nahajajo.

Obstaja pa nekaj rešitev, ki to odpravljajo. Če malce poguglate ključne besede »sinhronizacija« in »PST«, boste videli, da je rešitev kar nekaj. Našli boste rešitve, kot so SynchPST, SimpleSYN, GoodSynch, pa kakšne dodatke za Outlook in še kaj. Tem rešitvam je skupno to, da znajo med seboj sinhronizirati več datotek PST na različnih napravah, in to, da gre za komercialne rešitve, ki stanejo od nekaj deset do nekaj sto ameriških dolarjev. Rešitvam je skupno tudi to, da boste najverjetneje na svojih napravah našli nekatera sporočila podvojena. Če na eni napravi sporočilo premaknete iz ene mape v drugo, se bo to sporočilo na drugi napravi podvojilo, saj program »ne ve«, da je šlo za premik, ampak »misli«, da gre v tej mapi za novo sporočilo. V tem primeru je treba uporabiti še kak program za iskanje podvojenih elementov, s katerim potem odstranimo neželena sporočila, ki pa spet stane. NoMoreDupes recimo stane okoli 30 dolarjev.

KAJ NAM TOREJ OSTANE?

Kot vidite, neke res pametne rešitve ni. Posebej za domače uporabnike. Za te bi bil mogoče najbolj primeren neke vrste trik, namenjen predvsem temu, kako ohraniti prejeta sporočila med različnimi napravami. Zamisel je preprosta – imeti vse poštne odjemalce na vseh napravah nastavljene tako, da pustijo sporočila ves čas na strežniku, na eni od naprav, najbolje na namiznem računalniku, pa bi imeli še enega poštnega odjemalca, ki pa bi bil nastavljen tako, da bi vsa sporočila prenesel k sebi in jih ne bi puščal na strežniku. Ta drugi odjemalec bi bil namenjen arhiviranju sporočil oziroma praznjenju poštnih predalov in bi ga zagnali le vsake toliko časa. Rešitev sicer ni najbolj elegantna, a kolikor toliko dobro deluje. Seveda je treba rešiti nekaj težav, kot je na primer, kako imeti dve instanci enega odjemalca (dva Outlooka ali dva Thunderbirda) ali kako pripraviti različne odjemalce, da se med seboj »razumejo« oziroma da znajo brati vsebino drug drugega za primer, ko bi radi kakšno sporočilo dobili iz arhiva. S tem trikom seveda nismo rešili problema arhiva poslane pošte. Tega je verjetno najbolje rešiti tako, da si odpremo neki račun spletne pošte (Gmail, Outlook.com ipd.) in na ta naslov samodejno pošiljamo kopije poslanih sporočil. V tem računu nato izdelamo filtre oziroma pravila, ki bodo sporočila razvrščala v mape glede na račun, s katerega smo jih poslali. Če imamo recimo odprte račune pri Siolu, Gmailu, na Outlook.com in še kje in prek vseh sporočila tudi pošiljamo, bo postopek tak, da ustvarimo v na primer Gmailu še en račun, poštne odjemalce pa nastavimo tako, da kopijo poslanih sporočil pošljejo še na ta naslov. Če ne obstaja možnost samodejne slepe kopije in če boste računu izbrali pametno ime, naslovniki ne bodo vedeli, da gre za vas, ampak bodo mislili, da gre za še kakšno osebo. V računu Gmail, ki smo ga odprli in na katerega se bodo stekale kopije poslanih sporočil, lahko nato izdelamo filtre, ki bodo sporočila ustrezno označili in tudi premaknili oziroma dodelili ustreznim mapam. Sporočila, poslana s Siolovega računa, bodo tako prestavljena v recimo mapo Siol, Gmailova v mapo Gmail in tako naprej. Seveda nobena od teh rešitev ni popolnoma idealna, a kolikor toliko dobro deluje.

Moj mikro, Maj Junij 2013 | Miha Gradišnik |