Zadnje čase ni nič nenavadnega, če imamo namizni računalnik, prenosnega, tablico in pametni telefon. Vse te naštete naprave med drugim omogočajo pošiljanje in prejemanje elektronske pošte. Pa ne le spletne pošte tipa Gmail, Yahoo in podobnih, kjer se prijavimo v neko spletno storitev, ampak so za vse te naprave in operacijske sisteme napisani namenski programi oziroma odjemalci. Prek njih je prejemanje in pošiljanje elektronske pošte izjemno preprosto in ne zahteva posebnega znanja. To seveda pomeni, da imamo dostop do elektronske pošte lahko od koder koli in kadar koli. Če smo doma ali na delovnem mestu, lahko pošto prebiramo prek namiznega računalnika, če smo na poti, pa prek katere od mobilnih naprav. Sliši se super! V čem je torej težava? V tem, kako imeti elektronsko pošto ažurirano in sinhronizirano na vseh teh napravah.

Če na primer za elektronsko pošto uporabljate dostop POP3, kar velja v največ primerih, saj ponudnik ne omogoča alternative, se utegne zgoditi, da se sporočilo, ko ga k sebi prenesete recimo z mobilnega telefona, na strežniku izbriše. Če hočete na to sporočilo odgovoriti recimo s prenosnega računalnika ali kakšne druge naprave, pri kateri pisanje ni mazohistična seansa, boste doživeli težave, saj sporočila na strežniku več ne bo.

Na podobno nevšečnost naletite tudi, če bi radi recimo s tabličnega računalnika odgovorili na sporočilo tako, da bi citirali del kakšnega starejšega sporočila ali se nanj sklicevali. Hudir je v tem, da če ste ga prebrali na drugi napravi, ga verjetno ne bo na tablici. In ker se je sporočilo s strežnika izbrisalo (običajno privzeto dejanje pri POP3), ga ni mogoče več najti. Razen če si ga iz »originalne« naprave, torej tiste, prek katere smo ga prvotno prebrali, prepošljemo kam drugam. Vsekakor nadležno.

POP ni vse

Če hočemo nevšečnost odpraviti, moramo začeti na – začetku. Omenili smo POP3. Je ta res vir sinhronizacijske nočne more? Ja in ne. Kot smo zapisali, je večina odjemalcev POP3 nastavljena tako, da se sporočilo, takoj ko ga prenesemo s strežnika, tam izbriše. Takšna rešitev je (bila) dokaj logična, saj veliko ponudnikov interneta še vedno omejuje količino prostora oziroma velikost poštnega predala vsakega uporabnika. Če se sporočila ne bi brisala, bi se kaj hitro zgodilo, da bi bil predal poln in sporočil več ne bi mogli prejemati.

Logična rešitev bi torej bila, če bi programu za delo z elektronsko pošto nekako dopovedali, da naj pošto pusti na strežniku. Tako bi jo lahko brali prek najrazličnejših naprav. Takšno nastavitev poznajo pravzaprav vsi sodobni poštni odjemalci, res pa je, da je marsikdaj precej skrita. V Outlooku 2010 na primer je treba izbrati Datoteka > Nastavitve računa, označiti ustrezen račun, izbrati Spremeni > Več nastavitev, razdelek Dodatno in v delu Dostava izbrati, naj se kopije pustijo na strežniku. Nekoliko manj skrito, a še vedno kar precej je vse skupaj v Thunderbirdu. Tam je treba izbrati Orodja > Nastavitve računa in v Nastavitve strežnika izbrati želeno možnost. Drugi odjemalci so bolj ali manj podobno čudni, ne glede na to, za kateri sistem – mobilni ali stacionarni – gre.

Načelno je puščanje sporočil na strežniku rešitev, ki je in ni. Obstaja namreč kar nekaj slabosti, ki govorijo proti takšni rešitvi. Prva je ta, o kateri smo že pisali. Kopije sporočil so na strežniku in na njem zasedajo prostor. To pomeni, da sporočil na njem, tako kot na primer (za zdaj) pri Gmailu, ne moremo imeti v nedogled. Prav zato ob nastavitvah običajno dobimo tudi možnost, kjer določimo, kako dolgo naj bo kopija na strežniku, preden se izbriše. In prav ta čas je dokaj kritičen. Najbolj logično bi bilo, da izberemo dokaj dolgega. Vsekakor bi moralo biti tako dolgo, da bi v njem vse naprave prišle na vrsto. Če torej čas nastavimo recimo na 30 dni, bi to lahko bilo popolnoma dovolj, saj se verjetno redko zgodi, da kakšne od naprav dlje kot toliko časa ne bi vzeli v roke. A obstaja kaveljc, ki sem ga doživel na lastni koži. Kot novinarju mi različna podjetja in agencije pošiljajo objave za javnost. In večkrat se je že zgodilo, da je kak nadobudni predstavnik za stike z javnostjo, zlasti v času večjih sejmov, v želji čim boljšega servisiranja svojih strank poleg sporočil za javnost poslal še nekaj fotografij, vsake velikosti po nekaj megabajtov. In ker je bilo teh sporočil kar nekaj (šlo je za večji sejem, kjer se je njegova stranka predstavila z več izdelki), mi je v dneh službene odsotnosti napolnil poštni predal. Nastavitev, kako dolgo naj sporočila ostanejo na strežniku, je torej dokaj delikatna.

Druga stvar, na katero moramo paziti, je, da na tak način nastavimo vse poštne odjemalce, ki jih uporabljamo. Če bo le eden nastavljen na privzeto stanje, torej tako, da se po branju sporočila s strežnika izbrišejo, nismo naredili ničesar. Kaj nam pomaga, če bodo namizni računalnik, prenosnik in pametni telefon puščali sporočila na strežniku, če pa jih tablica ne bo?

POSLANO

Naslednja težava, ki je povezana s filozofijo POP kot takšno, je povezana s poslanimi sporočili. Tudi za ta bi bilo dobro, če bi jih lahko imeli na voljo vedno in prek vseh naprav. Reševanje te težave pa ni tako preprosto, saj nekih posebnih tovrstnih nastavitev ni. Najbolj logična rešitev bi bila, da vsako sporočilo poleg naslovniku pošljete še sebi v obliki navadne ali slepe kopije. Ročno vnašanje lastnega naslova v polje Kp (Cc) ali Skp (Bcc) je sicer mogoče, a je zelo nadležno, če moramo pri vsakem poslanem sporočilu misliti še na to. K sreči kar nekaj poštnih programov omogoča samodejno nastavitev pošiljanja kopije na določen naslov (recimo Thunderbird), drugi spet (recimo Outlook) pa omogočajo izdelavo pravil, prek katerih je mogoče doseči enak učinek. No, ja, podobnega, saj Outlook 2010 ne omogoča samodejnega pošiljanja slepe kopije, ampak le navadne, kar načelno daje enak učinek, le naslovnikom se bo mogoče zdelo malce nevsakdanje, ko bodo videli, da ste sporočilo, ki ste jim ga poslali, poslali tudi sebi. Sicer obstaja način, kako to narediti, a je povezan s programiranjem, ga bomo pa predstavili v eni naslednjih številk Mojega mikra.

Drugi način, na katerega pomislimo, je, da bi si izdelali pravila, ki bi vsa sporočila – tako prihajajoča kot odhajajoča – samodejno posredovala na Googlovo, Microsoftovo ali kakšno drugo storitev spletne pošte, kjer ni omembe vrednih omejitev v velikosti poštnega predala. Do te pošte lahko dostopate od koder koli in kadar koli, in če boste nanjo samodejno posredovali tudi poslana sporočila, bodo ta dosegljiva z vseh naprav. Zamisel je izvedljiva, a ne najbolj elegantna, težave pa se pojavijo predvsem v primeru iskanja kakšnega starega sporočila. Zadeva kolikor toliko dobro deluje le, če natančno veste, kaj iščete, saj je sistem iskanja po teh storitvah bolj skop.

Seveda pa se poraja vprašanje, zakaj ne bi za delo z elektronsko pošto kar v celoti prešli na spletno storitev. Gmail na primer v svoji različici Apps omogoča uporabo lastne domene, tako da lahko imate poštni naslov oblike ime@mojadomena.si in ne le @gmail.com. Zadeva seveda deluje, vendar le, če imate le en naslov oziroma ko nimate več poštnih predalov pri več ponudnikih. Če imate poleg Gmaila, Hotmaila ali česa podobnega še kak predal pri kakšnem od ponudnikov dostopa do interneta ali službeni predal, potem izključna uporaba spletne storitve težko pride v poštev. Poleg tega vedno obstaja rahel sum, da ponudniki spletnih storitev elektronske pošte omogočajo dostop do uporabnikove pošte najrazličnejšim »vohunom« ali pa da vohljajo po vsebini sporočil z namenom ciljnega oglaševanja. Ali je to res ali ne, sicer ni nedvoumno dokazano, vendar je v primeru občutljivih podatkov že sum dovolj, da smo do storitve skeptični.

Moj mikro, Maj Junij 2013 | Miha Gradišnik |