Če malce pogledate po spletnih straneh, od koder je mogoče sneti tako imenovani shareware in freeware in še kak drug -ware, boste našli celo vrsto programov, namenjenih optimizaciji, čiščenju, pregledovanju sistema, ki v opisih obljubljajo, da bo, potem ko program uporabite, vaš sistem deloval kot nov. Ker je programov veliko, se je seveda težko odločiti, katerega uporabiti, poleg tega pa je v spletu veliko nasprotujočih si informacij o tem, ali ti programi dejansko opravljajo svojo nalogo ali pa gre za blažev žegen. In ker večina teh programov ni brezplačnih, je uporabnik pred težavo, kaj kupiti. Večina je namreč takšnih, da v svoji preizkusni različici omogoča le odkrivanje »težav«, če pa jih uporabnik hoče odpraviti, mora kupiti polno različico.
Da bo odločitev o morebitnem nakupu nekoliko lažja, bomo poskusili malce razčleniti funkcije, ki jih tovrstni programi izvajajo, in ugotoviti, kako vse to skupaj vpliva na delovanje sistema. V našem »testu« smo pregledali kakih deset programov, od tega tudi nekaj zelo znanih, in ugotavljali, ali ima to, kar naredijo, dejansko kak učinek in kolikšen je. Izdelki, ki smo jih vključili v našo raziskavo, so z vseh vetrov in od vseh mogočih proizvajalcev, od Ashampooja, AVG-ja, Nortona, pa vse do programov in orodij, ki so vključeni v sistem sam in jih ni treba posebej nameščati. V naši analizi se nismo posvečali posameznim programom in njihovim funkcijam, ampak bolj načelu delovanja in ugotavljanju, ali imajo kot izdelek kaj smisla. Zato smo se bolj posvetili posameznim funkcijam, ki so običajno del teh »tune-up« paketov.
Register
Odkar je Microsoft splavil Windows 95, je, kar zadeva optimizacijo sistema in tudi dežurnega krivca za težave, glavno vlogo prevzel tako imenovani register, v katerega je Microsoft spravil celo vrsto stvari, ki so bile prej v podobno zloglasnih datotekah win.ini, system.ini in še kje. Registra se, zaradi njegove zapletenosti, drži pridih skrivnostnosti, in glede na to, s čim so nas bombardirali vsa ta leta, bi upravičeno sklepali, da je register dejansko vir vsega zla. Pa tudi zato, ker ima skoraj vsak program za optimizacijo sistema funkcijo čiščenja, defragmentacije, optimizacije in še kakšne operacije nad registrom običajno zapisano na prvem mestu. In ker je register tako čuden in nerazumljiv običajnim smrtnikom, ga je zelo preprosto obtožiti »… nepravilnih in pokvarjenih vnosov, ki zasedajo pomnilnik, upočasnjujejo delovanje programov in povzročajo težave v zanesljivosti …«, kot lahko preberemo v reklami za enega od programov.
Pa je dejansko tako? Vsakdanjost je daleč od tega. Večina »pokvarjenih in nepravilnih vnosov« se namreč nanaša na registrske ključe, ki so ostanki podatkov in nastavitev, ki so jih za seboj pustili programi, ki smo jih odstranili. In ker teh programov več ni, tudi nastavitev in podatkov, ki so ostali, sistem ne potrebuje in jih zato pusti pri miru. Nepravilni ključ v registru je sicer res lahko vzrok za to, da kakšen program ne deluje tako, kot bi moral, a je to prej izjema kot pravilo, poleg tega pa so primeri, ko se to zgodi, dokaj specifični in ga ni programa, ki bo zmogel kaj takšnega popraviti, saj pri tem ne gre za neke »pametne« analize, ampak za bolj ali manj bazično preverjanje, ali je nekaj, na kar kaže ključ v registru, dejansko na tem mestu na disku. Da je res tako, vidimo že s tem, ko register preverimo s kakšnim programom in opazimo, da so vse napake običajno povezane z neobstoječimi lokacijami na disku.
Človek bi si mislil, da bi po nekaj letih kopičenja tovrstnih podatkov lahko bilo teh nepravilnih vnosov, tudi če so popolnoma nenevarni, vseeno preveč. A ni tako. Običajen register ima več kot 200.000 ključev, in če jih nekaj sto izbrišemo, to ne pomeni omembe vrednega prihranka prostora. Pa tudi če bi, to ne bi imelo veliko vpliva na hitrost delovanja sistema. Sistem Windows namreč precej uporablja predpomnjenje podatkov, poleg tega pa datotečni sistem NTFS sam po sebi omogoča neposreden dostop do ključev, torej ne zahteva nalaganja celotnega registra v pomnilnik. To pa pomeni, da nepotrebni ključi ne predstavljajo balasta. Razen mogoče v primeru, ko imamo res zelo malo delovnega pomnilnika in uporabljamo sistem FAT32.
Tako pravi teorija. Kaj pa praksa? Vzeli smo prenosni računalnik, ki je že nekaj časa v uporabi, na njem pa je nameščeno bolj ali manj vse, kar uporabljamo v vsakdanjem življenju. Računalnik je bil dokaj skromen po današnjih zmogljivostnih standardih, torej bi pričakovali, da ima težave, ki bi jih, glede na reklamo, ki jo delajo zase, različni optimizatorji registra morali znati odpraviti. Najprej smo naredili sliko diska, da bi lahko več programom ponudili kar se da podobne pogoje za delo. Sliko smo po vsakem testu ponovno preslikali v sistem.
Računalnik je za zagon potreboval 2 minuti in 24 sekund, po na videz končanem zagonu pa je bilo v ozadju še 2 minuti in 5 sekund zaslediti živahno delo procesorja in diska, dokler se zadeva ni povsem »umirila«. Nato smo s programi za ocenjevanje hitrosti sistema izmerili, kako hitra je zadeva. Nato smo »spustili« skozi najrazličnejše programe, ki trdijo, da lahko s pomočjo optimizacije registra pospešijo delo. Število napak, ki so jih programi našli, se je gibalo od 71 do 283, večina pa se je nanašala na »invalid shared DLL« in »invalid COM reference«. Vsi programi so te napake sicer znali odpraviti, a merjenje tako hitrosti zagona kot tudi rezultati meritev s pomočjo programa za ocenjevanje hitrosti sistema niso pokazali prav nobenih razlik. Torej je praksa potrdila teorijo, da optimizatorji registra ne vplivajo kaj dosti na hitrost delovanja sistema.
Moj mikro, september – oktober 2012 | Miha Gradišnik |
