Drugi »mit«, ki se nanaša na hitrost delovanja sistema, je fragmentacija podatkov. Fragmentacija podatkov nastopi takrat, ko se neka datoteka na disk ne zapiše na eno samo mesto, ampak jo mora sistem razdeliti na več delov, saj na disku ni dovolj velike »luknje« zanjo. Fragmentacija po logiki stvari dela večje težave takrat, ko imamo na disku malo prostora. Takrat je namreč treba poiskati veliko »lukenj«, s čimer je tako zapisovanje kot branje podatkov počasnejše. Če je torej disk nefragmentiran, bi moral delovati hitreje, posebno če je bolj poln.
Program za defragmentiranje je sicer del operacijskega sistema, poleg tega pa obstaja cela vrsta zunanjih namenskih programov na to temo, pa tudi zbirke programov za optimizacijo sistema skoraj vse vsebujejo tudi modul za defragmentacijo. Zato se pri defragmentaciji pojavljata vsaj dve vprašanji. Naprej, ali postopek defragmentacije res povzroči bistveno izboljšanje delovanja, kot drugo pa, ali komercialne različice res nudijo toliko več, da je zanje smiselno odšteti toliko denarja, kot zahtevajo proizvajalci.
Najprej smo zagnali program za defragmentacijo sistema, ki je del Windows. Program je javil, da je naš sistem 17-odstotno fragmentiran. Zato smo »spustili« skozi defragmentacijo in izmerili, kaj je ta prinesla. Pri tem smo naleteli na opazno razliko, saj je bil sam zagon okoli pol minute hitrejši, znašal je 1 minuto in 51 sekund, pa tudi zagon programov in splošen vtis je bil, da sistem deluje hitreje oziroma je bolj odziven, čeprav meritve niso pokazale nobenega izboljšanja. Sistem je še vedno več kot dve minuti po zagonu »brnel«, programi za oceno hitrosti pa tudi niso pokazali omembe vrednega izboljšanja. Četrt sekunde tu, pol sekunde tam so vrednosti, ki ne vplivajo na celoten vtis. Nato smo na »svežem« sistemu preizkusili še nekaj komercialnih in brezplačnih zunanjih programov. Ti so vsi pokazali različne stopnje fragmentiranosti, po opravljenem delu pa je bil rezultat enak ali celo slabši od tistega, ki smo ga dobili s pomočjo orodja, ki je del sistema. To bi na prvi pogled dalo misliti, da je tovrstne programe neumno kupovati, a ni čisto tako. Zunanji programi znajo namreč defragmentirati tudi sistemske datoteke, česar program, vgrajen v Windows, ne zna. Med te datoteke sodijo navidezni pomnilnik, hibernacijske datoteke (tiste, ki nastanejo, ko damo sistem v spalni način) in tudi register. Vse to pa bi lahko pomenilo, da bo sistem nekoliko odzivnejši, posebno če gre za zelo zapolnjene diske. Je to vredno cene zunanjega programa? Ocenite sami.
Moj mikro, september – oktober 2012 | Miha Gradišnik |
