Glede na vse zapisano bi si mislili, da so programi za optimizacijo sistema metanje denarja skozi okno. Do neke mere to res drži, saj je mogoče skoraj vse omembe vredne funkcije, torej takšne, ki dejansko pripomorejo k pospešitvi delovanja sistema, izvesti tudi ročno ali vsaj z brezplačnimi orodji. V prid komercialnim programom govori pravzaprav le dejstvo, da ročno delo zahteva kar nekaj znanja, ki pa ga manj izkušeni uporabniki nimajo. Zanje so tovrstna orodja lahko kolikor toliko koristna, čeprav je 30, 40 ali več evrov vseeno malce preveč zasoljeno. Predvsem zato, ker je takšno čiščenje nekaj, kar izvajamo enkrat na vsake kvatre, in ne nekaj, kar bi potrebovali vsak dan ali vsak teden.

Čudne funkcije

Med pregledovanjem programov za optimizacijo sistema, torej naših »tune-upov«, smo naleteli tudi na nekaj funkcij, ki se slišijo dokaj čudno. Nekaj paketov recimo trdi, da zmorejo poleg diska defragmentirati tudi delovni pomnilnik, torej RAM. Trdijo tudi, da potem programi tečejo hitreje in bolj tekoče. Hm?! Že logika delovanja pomnilnika nam govori, da je nekaj takega popolnoma nepotrebno. Prvič zato, ker je dogajanje v pomnilniku tako dinamično in da se ta tako hitro polni in prazni, da je defragmentacija nekaj, kar je že na prvi pogled neuporabno, drugič pa zato, da tudi če bi defragmentacija res kaj dosegla in bi pomnilnik »predelala« tako, da bi se podatki vedno brali iz sosednje celice in sistemu ne bi bilo treba »skakati«, bi to zaradi hitrosti pomnilnika kot takega pomnilo prihranek le kakšno desetinko nanosekunde.

Podobno zavajajoče so funkcije, ki naj bi iz delovnega pomnilnika, torej taistega RAM-a, odstranile neželene podatke in s tem naredile prostor v njem. Sistem Windows namreč naslove v pomnilniku dodeljuje dinamično, in če bi vmes postavili še kakšno »optimizacijsko« funkcijo, bi ta sistem prej zavrla, kot pa pospešila.

Podobno je tudi s tako imenovano »optimizacijo internetnih nastavitev«. Ta bi prišla v poštev bolj ali manj le, če bi kateri program resno zamočil nastavitve v registru in bi znala zadeve postaviti v prvotno stanje, druge vloge pa takšna optimizacija nima. Še zlasti ne, če uporabljate Windows 7 ali zdaj tudi Windows 8, ki svoje nastavitve omrežja samodejno prilagodi.
Dokaj nepotrebni so tudi zunanji programi za odstranjevanje nameščenih programov. Ti bolj ali manj delujejo popolnoma enako kot sistem, ki je del Windows, torej tisti znani Dodaj/Odstrani programe. Nekateri so resda mogoče malce bolj dodelani, vendar le v primeru, ko jih uporabljamo tudi ob namestitvi programov. Če jih namestimo v sistem, kjer imamo že nameščene druge programe, bo funkcija pravzaprav popolnoma enaka kot tista iz Windows.

Moj mikro, september – oktober 2012 | Miha Gradišnik |