BOLEČE ZAPESTJE

Gre za poškodbo, imenovano sindrom karpalnega tunela (CARPAL TUNNEL SYNDROME − CTS). To je obolenje dlani oziroma sredinskega živca. Ta »teče« po tankem »tunelu« med kostmi dlani in tkivom, njegov namen pa je prenašanje informacij (dotik) s palca, kazalca in sredinca. Če se tkivo iz katerega koli razloga premakne ali nastane oteklina, to lahko vpliva na spremembo prostora – tunela, v katerem je živec. Živec je v skrajnem primeru lahko stisnjen ali razdražen, kar povzroča mravljinčenje ali odrevenelost prstov, kar je najbolj izrazito ponoči, ko telo miruje. Pri večini bolnikov je težko natančno določiti razlog nastanka CTS-a, saj je ta lahko posledica obolenj ali stanj (na primer nosečnost, revma, poškodba dlani, sladkorna bolezen, levkemija) ali pa tudi kot posledica dlje časa trajajočih opravil (tipkanje). Obolenje je lahko kratkotrajno in mine samo po sebi ali pa gre za kronično obolenje, pri katerem se stanje slabša.

Zdravljenje CTS-a je odvisno od resnosti simptomov in razloga nastanka. Če do obolenja pride zaradi uporabe računalnika in ne gre za posledico resnejše bolezni, je CTS moč pozdraviti ali ublažiti s počitkom, imobilizacijo zapestja in občasno s hlajenjem (ledeni obkladki). Treba pa je tudi spremeniti delovne navade. Prilagoditi višino stola, položaja tipkovnice oziroma na splošno oblikovati delovno mesto po ergonomskih načelih. Tudi v tem primeru je priporočljivo med delom delati premore in razgibavati zapestje. V skrajnem primeru pa vam zdravnik lahko predpiše zdravila, ki ublažijo simptome CTS-a.

POŠKODBE KIT IN OVOJNIC

Gre za poškodbe mehkih tkiv (kite in ovojnice), ki se so v bližini sklepov in povzročajo bolečine ali otrdelost sklepov. Kite so vezi, ki mišice povezujejo s kostmi (ligamenti pa kosti povezujejo med seboj). Ko se mišice ali kosti premikajo, to povzroči obremenitev kit, ovojnic in ligamentov, kar ni narobe, dokler gre za premike, na katere smo navajeni. Če pa se mišica premakne v novi smeri ali z večjo močjo, lahko to povzroči poškodbe na celični ravni tako na kitah kot tudi mišicah samih. Poškodbe se čez čas zacelijo in tkiva se privadijo na nova bremena. Težave nastopijo takrat, ko zaradi ponavljajočih se neprimernih ali pretežkih gibov, zmanjka časa za celjenje. Poškodbe se začnejo kopičiti, dokler telo nima »tega dovolj« in nas obvesti v obliki bolečin običajno v sklepih, ki so kot pri CTS-u najizrazitejše ponoči. Problem je, da takšna poškodba, ki nastaja počasi, potrebuje tudi več časa za zdravljenje, v nekaterih skrajnih primerih pa lahko govorimo tudi o kronični okvari. Težava s poškodbami kit je tudi v tem, da za celjenje zahtevajo več časa, kot ga zahtevajo poškodbe mišic.

Tisto, kar nas zanima, je, da lahko do teh poškodb pride tudi pri uporabi računalnika. Najbolj so na udaru računalniški programerji, pisatelji (verjetno tudi novinarji) in vnašalci v podatkovne zbirke. Verjetnost nastanka poškodb je mogoče zmanjšati z upoštevanjem ergonomskih načel in uporabo ergonomsko oblikovanih izdelkov (mišk in tipkovnice). Predvsem pa je priporočljivo med delom delati odmore, v katerih pretegnemo vse telo s poudarkom na sklepih. Če pa je do težav že prišlo, so običajno dovolj posegi, ki smo jih omenili pri obolenju CTS, v skrajnem primeru pa obisk zdravnika.

BOLEČ VRAT

Bolečine v vratu, v medicini znane kot sindrom zgornje torakalne aperture (Thoracic Outlet Syndrome − TOS) lahko povzroči več različnih poškodb živcev, ligamentov, mišic in drugih tkiv v bližini vratu, ki so največkrat rezultat slabe ali neprimerne drže. Tipičen primer je drža s spuščenimi rameni rahlo nagnjena naprej. Dolgotrajno vztrajanje v tem položaju lahko privede to bolečin v vratu. Morda ni odveč pripomniti, da lahko bolečine v vratu povzroči nošenje težkih bremen, torb ali nahrbtnikov (zato so na mestu pripombe, da so šolske torbe pretežke). Evolucija človeka še ni šla v smer prilagajanja telesa za nošenja bremen, obešenih prek ramen, in to negativno vpliva na zgornji del strukture telesa.

Kot kaže, je TOS od vseh doslej opisanih poškodb najresnejša. Težavna je v tem, da se pod oznako TOS skrivajo poškodbe različnih telesnih delov, s podobnimi simptomi a različnim načinom zdravljenja. Obstajajo celo telesni testi (vaje), ki pomagajo pri diagnosticiranju. Simptomi TOS-a so med drugimi lahko zatečenost rok ali dlani, modrikavo obarvane roke, občutek teže v rokah in dlaneh, bolečine v vratu in ramenih.. Kar nas zanima, je, da do TOS-a lahko pride tudi pri uporabi računalnika, kar je povezano z dolgotrajnim neprimernim sedenjem. Preventiva je enaka kot pri drugih doslej omenjenih težavah − odmori, sproščanje in razgibavanje telesa. Ker pa so lahko te poškodbe tudi težje, je v skrajnem primeru treba obiskati zdravnika in fizioterapevta.

TEŽAVE Z OČMI

Pri uporabi računalnika so daleč najbolj na udaru oči, kar dostikrat, ko kupujemo poceni monitorje, zavestno zanemarimo. Simptomi sindroma računalniškega vida (Computer Vision Sindrome − CVS) se kažejo v razdraženost oči, oči so rdeče in vodnate, utrujenost (občutek težkih oči) in težave pri ostrenju pogleda. Spet se srečamo z delom, na katerega človekovo telo ni prilagojeno. Naše oči se namreč niso razvile za večurno »buljenje« v zaslon. Ker je slika na zaslonu sestavljena iz majhnih pik, imajo oči težave pri zaklepanju ostrenja (lock focus). Proces ostrenja/neostrenja poteka nepretrgano, da vidimo sliko ostro, ker pomeni breme za očesne mišice. Še večji problem pri dolgotrajnem gledanju v zaslon je sušenje oči, saj se frekvenca mežikanja postopoma zmanjšuje. Poglejte v zaslon in zavestno štejte, kolikokrat ste pomežiknili. Ker so oči bolj suhe, se problem ostrenja samo še stopnjuje in v skrajnem primeru se vam pogled lahko zamegli. Kot so pokazale analize, je vsak uporabnik, ki več kot dve uri gleda na zaslon, na dobri poti, da ima težave z očmi.

Verjetnost nastanka CVS-ja lahko omilimo s pravo razdaljo do monitorja (o tem pišemo v samostojnem članku) in njegovo optimalno postavitvijo. Prav tako moramo zavestno pogosteje mežikati, da preprečimo sušenje oči. In seveda redni odmori vsakih 15 minut, v katerih pogled odmaknete stran od monitorja.

Računalnik je delovno orodje in težko je najti delovno mesto ali dom, kjer ga še ni. Če nihče drug, znajo za računalnikom čez vse mere sedeti naši otroci in »nabijati« računalniške igre. Najmanj, kar lahko storimo, je, da jih vsake toliko časa naženemo ven, da se igrajo prave »ravbarje in žandarje«, namesto da to isto počnejo v računalniškem okolju. Ni pa RSI nekaj, česar bi se morali bati in zato odklanjati vsako delo z računalnikom oziroma se ga bati kot hudič križa. Treba je le upoštevati nasvete, ki preprečujejo poškodbe. In predvsem, kar je morda še pomembneje, treba je najti pravo mero. Tako kot pri vsaki zadevi, ki se je lotimo.