PCVisit 4
PCVisit 4 je še en predstavnik programov, kjer je treba imeti nameščene programe na vseh straneh. Ob tem pa zahteva še licenco, in to pri tistem, na katerega se povezujete.
Sicer pa podobno kot pri konkurenci – dobite ID seje, v katero se potem prijavite, tudi drugi poglavitni elementi so na voljo. Se pravi, v ničemer ne izstopa, pa tudi ne zaostaja.
Tako so dodani program za klepet, prenos podatkov med obema stranema, uporaba celozaslonskega načina ter uporaba zaslona v razmerju 1 : 1.
Posebnost so tako imenovani dnevniki sesutij (crash log) ter posamezne nastavitve za varnost. Ker je prijavljen kot storitev, se pri ponovnem zagonu oddaljenega računalnika tudi sam ponovno prijavi v isto sejo. Vse skupaj deluje preko protokolov Http in Https.
Beam2Support
Namestitve ni. Vse poteka neposredno z njihove spletne strani. Vendar se morate prijaviti, da dobite licenčno številko.
Po uspešni registraciji programa seveda dobite pri vsaki novi vzpostavitvi seje tudi tukaj kodo, ki jo predate tistemu, ki se prijavlja na zaslon. Ta koda je lahko tudi trajna, zato vse skupaj še dodatno zaščitite z geslom
Program ne ponuja revolucionarnih novosti. Na voljo je prenos enega zaslona na drugega z malo možnostmi. Za moj okus je tukaj preveč elementov, ki naj bi polepšali prikaz drugi strani. Se pravi nalivniki v takšni in drugačni barvi, velikost …
Posamično lahko določite, kaj se bo prikazalo in kaj boste skrivali ter seveda pasovno širino, ki se prilagaja kakovosti slike. Seveda je vdelan tudi prenašalnik datotek, omogočen je prenos pomnilnika iz enega računalnika v drugega …
Če ima uporabnik velik monitor, vam bo prišla prav tudi zelo pomanjšana slika. Tako se boste lažje predvsem pa hitreje premaknili na določeno točko. Na koncu ostane še snemanje seje in menjava seje med uporabniki.
Za delovanje uporablja Beam2Support 256-bitno šifriranje AES, uporabljeno geslo pa mora biti daljše od 9 znakov.
Fog Creek Copilot Helper
Pri tem programu je filozofija malce drugačna. Tisti, ki ponuja dostop, se mora prijaviti pri Copilotu, kjer dobi vse podatke in seveda plača mesečno naročnino. Še vedno pa mora pred vsako sejo spet na njihovo spletno mesto, kjer se prijavi in dobi novo dostopno kodo. Na odjemalčevi strani to kodo vnese v njihovo pogovorno okno in šele potem se odpre možnost za prenos programa, ki pa ima za čuda to kodo že zapečeno v svoji binarni kodi. Ta začne takoj iskati in čakati na ponudnika storitve. Dokler se ta ne prijavi, ni povezave.
Povabilo na sejo lahko pošljete tudi prek poštnega sporočila. Edina večja znanost so pošiljanje in prejemanje datotek ter neposredna uporaba hitrih tipk za prijavo v računalnik. Tega lahko krmarimo tudi večkrat z istim ključem, le da v odjemalcu ves čas teče iskalnik seje.
Opazil sem, da je mogoče seje tudi prevarati, in to tako, da uporabniku preprosto iz zgodovine potegnete zadnjo različico programa, ki pa je še vedno veljavna in se kar poveže. Hiba ali namenoma, ne vem.
Real VNC
Stari dobri VNC (Virtual Network Computing). Se ga spomnim še z njegovih začetkov, ko je to bil edini normalen način, da si delal na oddaljeni lokaciji.
Vse skupaj poteka takole. Na strežnikovi strani se namesti in nastavi servisni program, potem pa se z odjemalčeve strani prek spletne strani ali javanskega odjemalca na določenih vratih aktivira povezava.
Seveda je treba prej nastaviti količino barv na drugi strani, kakšen pogled hočete ali kar poln nadzor. Izvrstno je šifriranje povezave, ki temelji na 512-,1024- ali 2048-bitnem ključu. In še kaj bi se našlo.
Večino konfiguracije opravijo uporabniki na drugi strani. Tam, kjer je strežnik in kamor se prijavljajte. Verjetno vam je jasno, da povezava v nasprotni smer ne deluje. Za vse skupaj pa je treba imeti v svojem računalniku tudi Javo. Real VNC pozna tudi konzolo za klepet.
Na strežniški strani se da nastaviti vse drugo, predvsem vrata za dostop, razna gesla, nastavitve za miško in tipkovnico, medsebojno uporabo odlagališča, izmenjavo datotek, ohranjevalnike zaslona, odstranjevanje ozadja, učinke, ter še kopica drugih nastavitev, ki pa jih vam ne priporočam spreminjati, če ne veste, kaj pomenijo.
Včasih je bil Real VNC brezplačen, zdaj to velja le za nekomercialno uporabo. Brezplačna različica je precej okrnjena, a še vedno dovolj dobra. Skratka, VNC je dober program, ki ima vse, kar boste v osnovi potrebovali, predvsem pa vrhunsko šifriranje povezave.
Techinline Remote Desktop
Zadnji med vsemi na testu je posebnež. Pri Techinline Remote Desktopu vam ne bo treba imeti v svojem in oddaljenem računalniku nobenega programa, razen kontrolnika ActiveX, ki tudi šifrira in krmari sejo. Vse drugo se postori z njihove spletne strani. Ko se povežete, dobite novo okno s povezavo.
Seveda se takoj pojavi vprašanje zmožnost teh programov. Techinline zna malo, a je to v osnovi dovolj. Poleg gledanja in kazanja zna uporabiti tudi celozaslonski način dela, ponuja hitro zamenjavo zaslona, od dodatkov pa vam je na voljo le program za klepet. V osnovi vendarle dovolj, mar ne? Nikoli pa se ne boste mogli prijaviti v svoj računalnik, ki je na oddaljeni lokaciji brez posredovanja tretjega. Šifriranje povezave deluje prek 1024-bitne ključne SSL-povezave.
www.techinline.com/
Končna sodba
Med kopico programov, ki v osnovi delujejo bolj ali manj po enakem načelu, je težko pokazati na najboljšega. Več očem je všeč več različnih barv, zato bi bilo precej neokusno izpostaviti le enega.
Vedno se pojavi tudi vprašanje, kaj je boljše za doma ali v službi. Domači uporabnik bo verjetno posegel po kakšnem brezplačnem. Celo če potrebuje še dostop do svojega računalnika doma od koder koli, mislim, da izbira ne bo težka. Pri poslovni uporabi, predvsem pri tehnični pomoči na daljavo, pa se boste morali odreči udobju v zameno za denar, saj vzajemno eden drugega »nadgrajujeta«.
Opisanih programov je veliko. Česar nismo mogli dati na MikroDVD, boste brez težav našli v spletu. V vsakem primeru najprej poglejte k domačim ponudnikom. Mislim da boste, če vam le to denarnica omogoča, tukaj tudi ostali.
Moj mikro, november 2008 | Aleš Farkaš |
