Hmmm, kateri že Arnes? No, ko ste bili majhni (recimo pred petnajstimi leti), ste imeli najbrž na Arnesu e-poštni naslov. Saj poznate tisto, janezek.novak@guest.arnes.si? No, to. (Ja, tudi Jonas je bil »naš« nekoč.) Nekakšni pionirji interneta, ali kaj. Danes pa pomagajo računati božje delce. Ampak pojdimo po vrsti.

Sile kontinuitete ali 20 let na 10–15 let podlage

Na IJS se je vse začelo. Tam je bila leta 1991 vzpostavljena prva internetna povezava. Še pred tem pa so bili raziskovalci z IJS aktivno udeleženi v osamosvojitveni vojni s poročanjem o položaju v Sloveniji – e-pošto so razpošiljali vplivnim kolegom po vsem svetu. Eden od njih je potem postal direktor Arnesa, drugi je bil državni sekretar na ministrstvu za znanost … Beograjska Politika je tem »zlorabam računalniških omrežij« v vojni za Slovenijo pripisovala neverjetno velik pomen, dr. Tvrdy je bil med drugim poimenovan Tvrdi Istok. Prva slovenska kiber vojna, tako rekoč, ta država ima biti na kaj ponosna.

Ampak, počakajte, kako »pred tem«, če ni bilo interneta? No, to je pomembno razumeti: internet ni prišel v Slovenijo kot čudež na puščavska tla. V Sloveniji je v času rojstva Arnesa cvetela omrežna skupnost, katere začetki segajo tja v konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja, povezave med računalniki pa so se začele vzpostavljati v začetku osemdesetih. Znanstveniki so bili življenjsko odvisni od elektronske pošte in dostopa do oddaljenih računalnikov, zanesenjaki so si izmenjevali nasvete o tej in oni novosti v računalništvu, v sistemu NOTES (eden od predhodnikov današnjih spletnih forumov) pa so ob koncu osemdesetih potekale živahne politične razprave o Kosovu in napovedovale razpad Jugoslavije; slovenski raziskovalci na drugi strani Atlantskega oceana so prek teh omrežij vzdrževali stik z domovino in med drugim urejali kuharske recepte. Vse to se je dogajalo na konglomeratu različnih protokolov in omrežij, ki so nekako komunicirala med seboj (čudežna beseda je bila »gateway«). V Sloveniji je bilo najmočnejše omrežje DECNET, ki je povezovalo takratne »mainframe« računalnike proizvajalca DEC na univerzah, inštitutih, pa tudi v državnih ustanovah in nekaterih podjetjih, širilo pa se je tudi prek republiških meja, predvsem v univerzitetne centre takratne Jugoslavije. Zgoraj omenjeni forum NOTES je bil del tega omrežja, razprave v njem pa so združevale strokovnjake z zelo različnih področij.

Za poznejši uspešen razvoj interneta v Sloveniji je bilo res pomembno dejstvo, da je ta skupnost povezovala skoraj vse, ki so bili takrat za ta razvoj pomembni. Vladal je živahen in skoraj romantičen duh sodelovanja, zabavna industrija in želja po hitrem zaslužku se takrat omrežja še nista polastili.

V takem vzdušju se je leta 1992 rodil Arnes kot logična posledica evropskega vzpostavljanja enotnega raziskovalnega omrežja.

Raziskovalci vseh dežel, povežimo se!

Internet in sorodna omrežja so se v tistem času najhitreje razraščala po univerzah, in čeprav so tako razvijalci programja kot tudi mnogi strogi znanstveniki (o, ja!) preživeli marsikatero urico pred novo zvrstjo računalniških igric, ki so vključevale igralce daleč na drugem koncu žice, so na to tehnologijo vendarle gledali predvsem kot na orodje, ki je postalo nepogrešljivo pri njihovem delu. Raziskovalci po vsem svetu so se močno zavedali ogromnega potenciala medsebojnih povezav prek računalniških omrežij – podoben potencial se je kazal v izobraževanju – kot tudi tega, da njihove potrebe lahko v katerem koli trenutku presegajo to, kar so ta omrežja zmožna ponuditi.

Tako so sredi osemdesetih začeli povezovati univerze in raziskovalne centre na nacionalni, kmalu pa tudi na evropski ravni. Zamisel je lepo sedla v evropske razvojne agende, saj je odpirala željo po enotnem evropskem raziskovalnem prostoru (ERA), kjer naj bi vsi raziskovalci imeli enake možnosti za sodelovanje in dostop do virov. Za to pa so potrebovali zmogljivo in tesno povezano skupno omrežje, katerega naloga je med drugim premagovanje digitalne ločnice med razvitejšimi in manj razvitimi.
Iz teh prizadevanj je skozi dvajset (ali petindvajset, če hočete) let nastajala današnja gigantska raziskovalno-izobraževalna e-infrastruktura GÉANT. Sestavlja jo 32 nacionalnih omrežij NREN (National Research and Education Network), med njimi tudi ARNES, in skupaj z ameriškim Internet 2 tvorijo jedro globalnega »raziskovalnega interneta«. Več o vsem tem je mogoče najti na spletni strani www.dante.net.

Podjetni uporabniki

V tistih začetnih letih so k popularizaciji in s tem k razvoju interneta bistveno pripomogli mnogi navdušenci, ki so hitro dobivali – in uresničevali – zamisli, kaj z novim medijem početi.

Na Institutu Jožef Stefan je na prvem spletišču (www.ijs.si) nastal prvi priljubljeni iskalnik oziroma portal SloWWWenija, kjer je bila poleg splošnih koristnih povezav na jedrnat in privlačen način predstavljena tudi naša država. Pomen svetovnega spleta za razmah interneta je izjemen (danes ju pogosto kar enačimo) in vsaj zame se je resnična zora interneta v Sloveniji začela s tem portalom, ki je kmalu prerasel v legendarno Mat'Kurjo.

Pomen spletne kokoši ni bil le v preprosti koncentraciji koristnih povezav, ampak v premišljeni uporabi možnosti hiperteksta oziroma spleta, ki je že v tistih tehnološko zgodnjih časih navdihovala standarde uporabe – če se je na primer med zgodnjimi spletnimi predstavniki Slovenije znašla potica, je bila prisotna ne le v receptu in fotografiji, ampak je sodil zraven tudi zvočni posnetek pravilne izgovarjave besede potica (pri žgancih je bilo to morda še pomembnejše). In tudi samo oblikovanje (sodeloval je legendarni Tomaž Lavrič) v izraziti funkciji uporabnosti portala bi danes sodilo med klasike.

Ker smo pri Arnesu popularizacijo interneta vzeli za svoje poslanstvo, smo skušali slediti temu, da bi uporabniku čim bolj ustregli, in tako smo najbolj zagnane kmalu poznali po imenih. Prej omenjeni Jonas je bil eden takih sitnih uporabnikov, vedno so hoteli nekaj posebnega. Prihajali so k nam na IJS težit, ampak v bistvu smo jih bili vedno veseli, prebijali so meje, prinašali zamisli … En tak, jezikoslovec s filozofske fakultete, je potem kar ostal pri fizikih na IJS in zdaj ve vse o računalniških gridih, božjih delcih in tem, kako res zapleteno jih je izračunati.

Med tistimi, ki so novost sprejeli z največ strasti, pa velja nedvomno omeniti učitelje. Mnogi brez pravega računalniškega znanja, a z veliko željo obogatiti svoje delo. Na njihovih prizadevanjih vse do današnjega dne sloni informatizacija pouka.

Moj mikro, Januar Februar 2013 | Tomi Dolenc |