Če je bil prvotni cilj, ki so ga zasledovale »akademske« mreže, povezovanje univerz in znanosti, pa je ta razvoj predvsem v manjših državah hitro dobil širše razsežnosti. Slovenija se je takrat modro odločila, da lahko nacionalno raziskovalno-izobraževalno omrežje poleg dveh univerz povezuje še marsikaj drugega. Knjižnice so bile očitna izbira – poleg tega, da smiselno sodijo k izobraževanju, so se takrat s pomočjo Izuma že povezovale v računalniška omrežja. Šole so bile pravilno prepoznane kot prostor, ključen za razvoj internetne pismenosti.