Muzeji, galerije in druge kulturne ustanove, vključno z nastajajočimi multimedijskimi centri (KUD France Prešeren oziroma Ljudmila, Kibla v Mariboru in PINA v Kopru), so lepo dopolnili skupnost, ki je svoje javno poslanstvo želela, pa tudi nezgrešljivo morala nadgraditi na novo, »virtualno« raven. Kot zanimivost omenimo, da je bil tisoči Arnesov uporabnik ravno tedanji direktor Kinoteke Silvan Furlan. Priložnost vstopa v virtualni svet pa so ob tem dobili tudi umetniki.

Vse to je povzročilo, da je vloga Arnesa iz »visokotehnološkega omrežja za akademsko sfero« postajala vse bolj tudi »prosvetna« in prerasla v enega pomembnih dejavnikov v informatizaciji, predvsem na področju šolstva, kjer je ta vpliv najbolj zaznaven, Arnes pa je z leti postal stalen partner v nacionalnih programih razvoja e-šolstva.

V šolo radi … srfamo. Ampak varno.

Zamisel, ki je bila bolj naravno porojena kot pa skrbno načrtovana, namreč da omogočimo vsem učiteljem, pa tudi šolarjem dostop do interneta, e-pošte in spleta, je imela daljnosežne, a razumljive posledice. Učitelji v šolah (a tudi starši doma) so se nenadoma znašli pred množico radovednih in nadobudnih srferjev, ircarjev, pa tudi obetavnih hekerjev. Hočeš nočeš so se morali s tem spoprijeti, tudi »virtualno«. To je, poleg ostalih dejavnikov, brez vsakega dvoma močno pospešilo razmah interneta v Sloveniji, ki je v drugi polovici devetdesetih kotirala zavidljivo visoko na področju uporabe interneta v šolah, pa tudi sicer.

Arnes pa je to postavilo v položaj, ko se je ob zagotavljanju tehnične podpore svojim storitvam pogosto znašel v vlogi psihologa ob srečanju z zagatami ali obračuni, tudi ljubezenskimi, svojih mladih uporabnikov. Tako je bilo povsem naravno, da je takratno Ministrstvo za šolstvo in šport leta 1999, ko se je Slovenija želela vključiti v evropski program za varnost mladostnikov na spletu (Safer Internet Action Plan), v Bruselj poslalo Arnes. Svojo vlogo v programu smo videli predvsem v ozaveščanju kot najpomembnejši aktivnosti, ki poteka še dandanes v okviru nacionalnega Centra za varnejši internet SAFE-SI. Temeljno sporočilo je vseskozi bilo »uporabite zdravo pamet – tudi na spletu«. Ko se je pokazalo, da takšen nasvet nadvse prav pride tudi odraslim pri srečanju s spletnimi goljufijami, je Arnesov »varnostni center« SI-CERT ob podpori ministrstva začel izvajati še projekt Varni na internetu (www.varninainternetu.si), ki naslavlja celotno slovensko javnost.

Čeprav si šole praviloma niso mogle privoščiti naglega skoka v ustrezno tehnično opremljenost, so v svoji želji po obogatitvi pouka predstavljale hvaležen poligon za uvajanje novih tehnologij. To se morda najbolj izraža v uporabi videokonferenc. Danes se lahko prizanesljivo hahljamo ob spominih na »mobilnega dijaka«, ki se je s prenosnikom v nahrbtniku in kamero na glavi sprehajal po Prirodoslovnem muzeju, a vendar so bili to koraki, ki so tudi v Sloveniji tlakovali pot sodobnim e-učnim konceptom.

Videokonference, ki so jih nadobudni učitelji in učenci želeli izvajati prek veliko prešibkih internetnih povezav, so bile tudi razlog za prvo redno javno uporabo tehnologije QoS (Quality od Service, temelječe na diskriminaciji paketov pri podatkovnem prenosu glede na njihovo pomembnost) na slovenskih tleh. Še danes je Arnes edini ponudnik, ki svojim uporabnikom to storitev nudi na zahtevo (povej, kaj je zate pomembno, pa bo šlo »mimo vrste«).

Danes imajo šole v omrežju vse več računalnikov in drugih naprav, čeprav je za mnoge še vedno nedosegljiva optična povezava, ki edina ustreza potrebam pouka. Svoje strežnike imajo šole praviloma nekje na spodnji sliki, za izobraževanja na daljavo in sestanke pa z zavidljivo rutino uporabljajo Arnesove spletne konference VOX in nalagajo posnetke, narejene med poukom, na izobraževalni videoportal.

Iz njihove prakse bi se marsikaj lahko naučili tudi mnogi profesorji na fakultetah. A nekateri med njimi imajo še drugačne ambicije.

»High-tech« kultura

Iz zadnje opazke bi bilo krivično sklepati, da na univerzah ne uporabljajo videokonferenc kot predavateljsko orodje. Nekateri to počnejo redno, na Fakulteti za strojništvo na ta način na primer že leta izvajajo mednarodni projektni seminar.

A na Akademiji za glasbo so si zaželeli nekaj drugega: sinhronega muziciranja s kolegi na drugi strani meje. Sliši se preprosto, pa ni. Če želi skupaj zaigrati bend, katerega polovica je prisotna le na videz, mora biti slušna in vidna komunikacija med njimi ne samo zelo kakovostna, ampak so tudi kakršne koli čutilom zaznavne zakasnitve popolnoma nesprejemljive. Pri tem je huda ovira ne le zmogljivost povezav, ampak tudi sama narava interneta, prevelike zakasnitve pa nastajajo že pri procesiranju signalov v računalniku in celo v kameri.

Za prvi del izziva – dovolj zmogljiv prenos – lahko poskrbi GÉANT. Rešitev drugega pa predstavlja vzorčni model dobrega sodelovanja med »akademskimi« omrežji in uporabniki: v projektu LOLA so italijanski kolegi v GARR skupaj s tržaškim Conservatorio di Musica Giuseppe Tartini in ob podpori celotne omrežne skupnosti razvili namensko programsko opremo, ki težavo uspešno odpravlja.

Takšen koncert, ki poteka prek meja, smo letošnjo jesen lahko videli in slišali na lastna ušesa vsaj dvakrat: 29. septembra so tržaški in ljubljanski glasbeniki skupaj odigrali Verdijevo sonato, drugi skupni koncert pa je zaznamoval 20. obletnico Arnesa.

Zaključek oziroma nadaljevanje – kje smo po 20 letih?

Obletnice so po navadi priložnost, ko se malce nostalgično spominjamo anekdot iz starih časov – in se ob tem zavemo, kako hitro se časi postarajo: ko danes preklinjamo počasno nalaganje vsebine, ker je tale povezava z zgolj nekaj megabiti na sekundo res absolutno za časom, ali si res še lahko predstavljamo, da je šla pred dvajsetimi leti vsa e-pošta in celoten podatkovni prenos med Slovenijo in svetom po nekaj desetkilobitni povezavi?

Tehnologija je medtem dozorevala, spreminjala se je tudi vloga raziskovalnih omrežij. Na osnovno omrežno infrastrukturo se nalaga nova, mehkejša, temelječa na vmesni programski opremi. Bodisi gre tu za že omenjena omrežja grid, ki omogočajo, da se v Arnesovi »strojnici« nedaleč od šolskih strežnikov gruče procesorjev ukvarjajo s Higgsovimi bozoni. Ali pa za tako imenovane federacije, ki povezujejo uporabnika z enotno identiteto s storitvami različnih ponudnikov. Lep in že precej globalno razvejen primer je omrežje Eduroam, močno razširjen po univerzah (pri nas tudi po knjižnicah ter nekaterih šolah in muzejih), kjer lahko uporabniki s svojim domačim geslom varno dostopajo do brezžičnih omrežij na množici »akademskih« lokacij po svetu, ponekod pa tudi na javnih prostorih.

Raziskovalna omrežja so praviloma zraven pri različnih tehnoloških stopnicah. Trenutno aktualni prehod na IPv6, protokol nove generacije (ki se sicer razvija že dobrih deset let, kar je lepo razvidno tudi iz prikazanega koščka časovnice), poteka ob aktivni Arnesovi udeležbi – spet predvsem skozi prenos znanja – v iniciativi Go6. Ravno sodelovanju različnih akterjev, tako imenovanega »javnega« in »realnega« sektorja, ki uspešno obuja prvotni duh interneta, se imamo zahvaliti zgledno visoki pripravljenosti Slovenije na IPv6, ki se kaže na mednarodnih lestvicah.

In nikakor ne nazadnje – nacionalna raziskovalna in izobraževalna omrežja, tako tudi Arnes, so bila in ostala izrazit dejavnik pri zagotavljanju varnosti ter oblikovanju mrežavljanske kulture, če si privoščim za ta namen izumljeno besedno skovanko. Tako so ta omrežja, nastala iz potrebe po namenski tehnični infrastrukturi, imela pri informatizaciji družbe vlogo, ki je precej širša od zgolj tehnične strokovnosti.
Upam si trditi, da jo bodo imela še naprej.

Moj mikro, Januar Februar 2013 | Tomi Dolenc |