Veliko trših ljubiteljev odprte programske scene sovraži priljubljene različice Linuxa. Nepošteno do teh in, kar je še pomembnejše, zavajajoče do novih uporabnikov. Nič ni narobe, če se odločite za eno od priljubljenih oblik prostega operacijskega sistema, še več, ni boljše stvari, ki bi jo lahko storili. Sistemi s široko podporo imajo veliko, aktivno skupnost, ki je vseskozi prisotna v spletu ter venomer pripravljena priskočiti na pomoč. Številčnost razvijalcev načeloma tudi pomeni raznovrstnost aktivnosti, kar pomeni široko paleto programske opreme za končnega uporabnika. Če sta vam prijaznost do novincev, ogromna količina spisane dokumentacije ter številčnost namenskih spletnih strani količkaj pomembna, se vsekakor ozrite na lestvice priljubljenosti in tam poiščite svojega novega ljubljenčka. V Evropi je največji SuSE Linux, medtem ko v svetovnem merilu najvišje kotira priljubljeni Ubuntu.

KAJ DOBITE V PAKETU

Zadnji vidik izbire je za marsikoga najpomembnejši. Privzeta izbira programske opreme velja za zadnje merjenje moči pred končno odločitvijo, zato marsikdaj prevlada nad drugimi. Kdor se je v preteklosti mučil s prevajanjem programske oprem, že ve, kako pomembno je, če tovrstno delo distribucija opravi namesto tebe. Vse seveda ni v sami številčnosti, zato je treba pozornost nameniti tudi samim paketom. Novejši ko so, bolje je za uporabnika. Prednost imajo distribucije, ki izhajajo v pogostejših časovnih intervalih ali tiste, ki redno posodabljajo programsko opremo prek namenskih vgrajenih vmesnikov. Najboljše razmerje med obsegom ponudbe in njeno kakovostjo ima SuSE Linux.

OKNA KDE PROTI NAMIZJU GNOME

Preden najdete različico Linuxa, pisano na vašo kožo, je treba vedeti, kakšno grafično okolje vam je všeč. Linux pozna veliko število tako imenovanih okenskih upravnikov, zato lahko izbirate med preprostimi namizji ali posežete po kompleksnih grafičnih učinkih s primerljivimi zmožnostmi iz konkurenčnih operacijskih sistemov. Alternativci z računalniki starejšega datuma bodo na primer veseli izredno hitrega, a še vedno dovolj privlačnega namizja z imenom Xfce, medtem ko bodo drugi bolj naklonjeni namizju Fvwm, ob katerem se zavoljo lepote, kakršno je moč doseči z njim, orosi marsikatero oko. A gneči navkljub si ob koncu dneva nasproti stojita le dva izmed njih, saj KDE in GNOME pobereta levji delež uporabnikov.

Prvi se je leta 1996 začel razvijati KDE, ki je zavoljo svojih visokoletečih ciljev dvignil nemalo prahu. Unix v tistem času ni poznal uniformnega okenskega okolja, zato so bile aplikacije po videzu močno različne. KDE je bil drugačen. Pomenil je okolje, v katerem so imeli programi enako zunanjo podobo ter hkrati delovali na podoben način in bili zato uporabniku veliko bližje.

Takrat je bila era Windows 95 in 98, ki so svoje privržence razvajala s privlačnim videzom ter zanesljivim in enostavnim delovanjem. Tudi delovanje aplikacij je bilo v Windows izredno poenoteno, kar je blagodejno vplivalo na priljubljenost med potrošniki, saj imamo vsi privzeto naklonjenost do že znanega in se hkrati na vse pretege otepamo tujega.

Vse našteto je uspešno posnemal KDE in zaradi človeške neprilagodljivosti spodbudil odobravanje že na začetku. V svojem segmentu Unix/Linux je do različice 3.0 celo prevladoval oziroma so ga uporabniki imeli kanček rajši kot njegovega velikega konkurenta GNOME. Nad njim so bili navdušeni predvsem naprednejši uporabniki (roko na srce, so takrat v to skupino spadali skoraj vsi uporabniki Linuxa), ker je z izredno fleksibilnostjo ter velikim številom raznih nastavitev izvrstno služil njihovim potrebam. Sočasno se je na drugih platformah dogajala prava revolucija in razvijalci sistema KDE so se odločili, da trendom sledijo. Z drzno potezo so pri različici 4.0 na novo ustvarili okensko okolje sodobne generacije. Funkcionalnost so razdrobili na več manjših koscev, kakršni so na primer Plasma (prikaz in grafični učinki), Phonon (multimedija) in Solid (strojna oprema). Vsa drznost ekipe nadarjenih prostovoljcev je s sabo prinesla seveda tudi kup težav. Začetna različica sistema je bila funkcionalno podhranjena, prepolna hroščev in večina programov, pisanih izključno za to namizje, preprosto ni bilo pripravljenih na tako drastično spremembo. KDE številka štiri se je zdel kot korak nazaj v zgodbi sicer uspešnega projekta. Medtem ko je konkurent GNOME pridobival priljubljenost, je uspešnost KDE visela na nitki. Pridni razvijalci so bruhali popravke kot po tekočem traku in danes že lahko trdimo, da jim je uspelo odpraviti večino motečih elementov novorojenčka. Različica 4.4 (in še bolj prihajajoča 4.5) je zrel okenski sistem, primerljiv z modernim Windows 7. Pravzaprav je v svetu Linuxa edino namizje, ki se sploh lahko kosa s slednjim.

V svetu KDE je vsaka stvar predmet prilagoditve. Uporabnik sam določa čisto vsak vidik svojega namizja, vse je spremenljivo. Možnosti je ogromno in še vedno velja, da bo KDE najbolj navdušil ljudi, ki hočejo imeti vse pod nadzorom ter do obisti poznati vsak kotiček lastnega namizja.

Programov, ki izvirajo iz velikega K, je veliko, in na splošno velja, da so boljši od tovrstnih pripomočkov, domujočih v okolju GNOME. Razen orodij za delo z grafiko, kjer prevladuje Gimp, so na svojem področju superiorni: glasbeni predvajalnik Amarok, pekač medijev CD/DVD K3B, odjemalec datotek torrent z imenom KTorrent, neposredno sporočanje v paketu Kopete ter multimediji iz programa Dragon Player. Projekt KDE se ni nikoli bal novih zmožnosti ali premikanja mej že znanega, čeprav takšno ravnanje stane sivih las marsikaterega uporabnika. Kdor ceni hrabrost in se ne boji nekaj navajanja, bo znal ceniti globino sistema, ki jo redkokdo spozna do obisti. Takšnega uporabnika bo le stežka zvabil v svoje vrste prijazni striček GNOME.

GNOME se je rodil leta 1997 kot neposredni odgovor na odvisnost sorodnega okolja KDE od (takrat) zaprte grafične knjižnice Qt. Kot popolnoma odprta alternativa z uporabo orodja GTK+ je hitro pridobil sloves svobodnega okenskega okolja. Kljub odprtosti od nog do glave je z možnostjo povezovanja v komercialne projekte doživel soliden finančni uspeh. Razvijalci si skozi leta njegove zgodbe prizadevajo predvsem za stabilnost in uporabnost okolja, zato pogost očitek leti proti funkcionalni podhranjenosti sistema. Težnja k preprostosti mu je prinesla veliko priljubljenost predvsem med nezahtevnimi uporabniki Linuxa. Ni čudno, da ga privzeto uporablja tudi najbolj razširjena distribucija Linuxa na svetu – Ubuntu.

Privzeti programi so načeloma za nameček slabši od konkurenčnih znotraj okolja KDE, a ker delujejo oboji v kateremkoli sistemu, naj to ne bo odločilen dejavnik pri vaši izbiri. Tudi distribucije običajno ponujajo (vsaj) oba »velika« okenska upravnika, tako na primer obstaja Kubuntu, ki ni nič drugega kot različica Linuxa Ubuntu z grafičnim okoljem KDE.

Nedvomnega zmagovalca torej ni. Ostaja le nauk zgodbe, ki pravi, naj ljubitelji preprostosti vržejo pogled na okna pod nadzorom sistema GNOME, medtem ko naj poznavalci, ki zahtevajo od operacijskega sistema, da jih venomer preseneča z novimi odkritji, začnejo z okoljem KDE.

Moj mikro, September 2010 | Aleš Forte |