Tako kot v prejšnjem članku vam priporočamo postopno uvajanje. Seveda lahko na vrat na nos skočite v Linuxove vode in za vedno pozabite svet Windows, a prehod bo lažji, če boste za vsak primer svojo škatlo z Windows obdržali. S takšnim ravnanjem ne kažete pomanjkanje poguma, le zdravo pamet. S previdnostjo se vam bo Linux, pa čeprav se to še tako čudno sliši, priljubil, saj bo uvajanje mehkejše, prednosti novega sistema pred starim pa bodo očitnejše. Marsikateri uporabnik na podoben način spoznava nove različice svojega operacijskega sistema, saj mu to svetuje celo veliki Microsoft. Sam sem tako začel uporabljati Windows 7. Ob dveh nameščenih operacijskih sistemih sem na začetku največ časa preživel v preverjenem XP-ju, a hkrati spoznaval všečne zmožnosti novinca. Sčasoma se je čas bivanja v novem sistemu povečeval in kmalu je bil stari pozabljen. Uberite takšno pot tudi ob prehodu na Linux. Če vam je na voljo sekundarni računalnik brez operacijskega sistema, super, če ne, ustvarite dvojni zagon. Slednji bo prenos podatkov med sistemoma poenostavil, vendar žal hkrati otežil prehajanje iz starega v novo okolje in nazaj.

PRIPRAVA JE POMEMBNA

Slikopleskarji se pred začetkom dela radi ukvarjajo s postransko stvarjo, ki ji pravijo priprava. Ta je nerazumno dolga in odžre ogromen kos časa, ki bi ga lahko porabili za beljenje. Čeprav njihove stranke mislijo, da gre zgolj za višanje končnega zneska plačila, temu ni tako. S pripravo slikopleskarji poskrbijo, da »pravo« delo poteka hitreje in brez težav. Poskušajmo jih posnemati. Najprej je treba sestaviti seznam programske opreme, ki jo redno uporabljamo. V veliki večini so to programi za brskanje po spletu, branje elektronske pošte, razni urejevalniki besedil, nadomestki za koledar in podobno. Popišemo vse pogosto zagnane pripomočke, nato pa jim poiščemo odprte alternative oziroma programe, ki bodo znali ista opravila izvajati v novem sistemu, in šele potem začnemo razmišljati o načinu prenosa podatkov.

Če Windows in Linux sobivata v istem računalniku, bo naša prva izbira za prenos podatkov branje informacij prvega neposredno v drugem okolju ali obratno. V ta namen je treba zagotoviti medsebojno prepoznavanje diskovnih razdelkov v obeh sistemih. Čeprav se bo večini sprva zdela lažja pot tista, kjer v Windows vidimo del diska, namenjenega Linuxu, vam toplo priporočamo drugo različico − da podatke v novem sistemu berete iz starega. Zakaj? Prvič, da se čim hitreje navadite na novo okolje, in drugič, ker v tem primeru iz »tujega« razdelka podatke le berete, medtem ko datoteke zapisujete na disk v lastnem okolju. Z drugimi besedami, če iz Windows pišemo v Linux, brž naletimo na kup težav s privilegiji, na katere Linux veliko da. Ker je slednji način za začetnika vseeno naravnejši, ne marate za kakšno sprotno težavico in boste našim opozorilom navkljub morda šli po tej poti, je treba vedeti, da zanj ne potrebujemo drugega kot namenski pripomoček za branje Linuxovega razdelka v Windows. Če v novem sistemu uporabljamo datotečni sistem ext, so uporabni naslednji programi: Explore2fs, DiskInternals Linux Reader in Ext2 Installable File System; pri uporabi ReiserFS pa: rfsd, YAReG in rfstool.

Za dostop do podatkov iz diska Windows je treba tega v Linuxu prej priključiti (mount). Veliko sodobnih distribucij to naredi samodejno in vsebino prikaže v datotečnem upravniku oziroma raziskovalcu, v nasprotnem primeru je treba opravilo izvesti na roke. Najprej ustvarimo imenik, na primer »mkdir /mnt/okna«, nato vanj priključimo podatkovni razdelek iz operacijskega sistema Windows. Ukaz za to je odvisen od narave okenskega datotečnega sistema, »mount –t vfat /dev/hda1 /mnt/okna« za razdelek formatiran z načinom FAT ter »mount –t ntfs /dev/hda1 /mnt/okna« za diske NTFS. Od tega trenutka dalje dostopamo do podatkov iz sistema Windows, kot bi šlo za imenik znotraj samega Linuxa. Nekaj težav lahko zapisovanje na tako priključen disk resda povzroči, vendar mi za svoje početje potrebujemo le branje.

Ko sta operacijska sistema ločena, sta v različnih računalnikih, je izmenjava informacij oziroma podatkov med njima možna na več načinov. Za začetnika bo vsekakor najlažji prenos prek zunanjega USB-pomnilnika. Naj bo to običajen ključek ali prostoren zunanji trdi disk, navadno za njegovo razpoznavo poskrbi Linux sam. Kako, je odvisno od posamezne distribucije, zato lahko občasno pride do težav, ko je treba ohraniti mirno kri ter poskrbeti za USB-napravo »peš«. Za priključitev USB-naprave uporabimo isti ukaz kot za priklop razdelka na disku, »mount /dev/sda1 /mnt/okna«. Sinonim za USB-medij določi sam operacijski sistem, zato se v primeru, da ga ne poznamo, podamo v lov za njim po dnevniških datotekah /var/log/messages ali ga poiščemo v sistemskih sporočilih dmesg.

Ker je stalno prenašanje fizičnega pomnilnika od enega računalnika k drugemu ob veliki količini podatkov zamudno, obstajajo elegantnejše rešitve. Ena izmed njih je izmenjava podatkov preko protokola FTP. Potrebujemo strežnik na eni ter odjemalca na drugi strani. Osnoven pripomoček za povezavo FTP je vgrajen tako v Windows kot v Linux, le strežnik je treba dodatno namestiti. Osnovni programi za delo s protokolom FTP so omejeni na delo iz ukazne vrstice ter uporabo ukazov kot sta put (naloži) in get (vzemi). Zaradi omejitev ne zadostijo večini potreb, zato uporabniki po svetu raje posegajo po grafičnih programih za delo s FTP-ji, ki po možnosti vsebujejo tudi nadgrajeni, varnejši protokol SFTP. Predstavnik teh programov je zelo priljubljeni WinSCP, ki zadosti vsem željam v zvezi s protokoli FTP, SFTP in SCP (varno kopiranje – secure copy). Še lažje je delo z imeniki v skupni rabi. Kdor ima izkušnje z njimi, se bo težko odrekel njihovemu udobju. Med sistemi Windows je delo s skupnimi imeniki preprosto, medtem ko se v računalnikih z Linuxom malce zaplete. Da bi Linux znal prebrati vsebino skupnih imenikov iz okolja Windows, mora imeti nameščeno programsko opremo z imenom Samba. Datotečne in tiskalniške storitve Samba odlično povežejo Linux z Windows, a so dokaj obširne in za začetnika težko obvladljive. Če potrebujemo le branje okenskih imenikov, lahko uporabimo namenski pripomoček Smb4K. Ta prav tako uporablja Sambo, vendar je prijaznejši do novincev. Uporabniki Linuxove distribucije Ubuntu ga lahko namestite iz programskega upravnika Synaptic. Ker je Smb4K narejen za namizje KDE, boste morali pred uporabo poskrbeti za odvisnosti ali namestiti Kubuntu (Ubuntu in KDE). Zaradi varnostnega sistema te distribucije (privzeto onemogočen uporabnik root), je za pravilno delovanje Smb4K treba ročno popraviti privilegije za imenike /usr/bin/smbmnt in /usr/bin/smbmount, na primer z ukazom »sudo chmod +s /usr/bin/smbmount«.

Za kopiranje podatkov je na voljo kup grafičnih pripomočkov v obliki, primerljivi z Raziskovalcem, a če ste navdušenec nad ukazno vrstico, se boste tega lotili z ukazi cp, mv in rm. Imena datotek lahko ostanejo ista, saj Linux podpira imena, sestavljena iz 256 znakov, treba je vedeti le, da v novemu sistemu končnice za piko ne pomenijo ničesar (npr. datoteka .exe v Linuxu ni samodejno izvedljiva). Po preizkusu prenosa poljubne datoteke iz enega v drug sistem se lahko lotimo prve naloge – prenosa dokumentov.

Moj Mikro, junij 2010 | Aleš Forte |