NOVE FUNKCIONALNOSTI
Nove zmožnosti so tiste, ki pritegnejo novince. Zato tudi takšna priljubljenost vmesnikov na dotik ali upravljanja z gibi. Ljudje si želimo inovacij. Nekaj je samodejno boljše, če je novo. Avtorji operacijskih sistemov se tega presneto dobro zavedajo. Poglejte Windows, iz generacije v generacijo se trudijo spremeniti način dela. Zdi se, da ni toliko pomembno, da bi se uporabniška izkušnja funkcionalno izboljšala, važno je le, da je prisoten tisti občutek svežine. Užitek je uporabljati novotarije, še zlasti če se v končni fazi izkažejo za koristne. Tudi na tem področju ima Linux še kar nekaj rezerve. Nezmožnost poganjanja programov za Windows (Office, Photoshop) je žgoča težava za marsikoga. Kar poglejte priljubljenost pripomočkov za emulacijo Windows znotraj samega Linuxa. Naj bo to program Wine ali pa virtualizacija s programom VMWare ali VirtualBox, ti pripomočki se uvrščajo v vrh priljubljenih programskih paketov, ki jih domač uporabnik uporablja na dnevnem redu. Vse našteto kaže na eno stvar – Linux potrebuje te programe. Res obstaja zanj pisana paleta dostojnih alternativ, na primer OpenOffice.org namesto MS Office ali Gimp namesto Photoshopa, vendar bo za pravi preboj med glavne igralce na področju domačih operacijskih sistemov potrebno nekaj več. Navsezadnje omenjene programe najdemo tudi na operacijskem sistemu Mac OS X. Naj ne bo uporabniški program tisti, ki narekuje izbiro operacijskega sistema.
Igre so še ena rakava rana, podobna tisti iz prejšnjega odstavka. Zaradi večje pisanosti razvijalcev bi tu lahko storili preboj še veliko hitreje kot pri namenski programski opremi. V veliko pomoč bi nam lahko bil razvoj iger za platformo Mac OS X, ki se že zdaj na veliko opira na knjižnici OpenGL ter OpenAL. Pravkar je na tej platformi zaživel največji spletni igričarski servis na svetu – Steam. Z malo dela bi lahko razvijalcem iger olajšali prenos iger z Apllove platforme na Linux. Verjemite, uspeh ne bi izostal. Igre prodajajo sisteme, tako strojne kot programske. Ozrite se naokoli, pa boste videli, da je to resnica. Tudi Linux jih krvavo potrebuje. Dajte ljudem kruha in iger, pa bodo zadovoljni.
Pred leti je bil pravi podvig, če ti je v Linuxu vsa strojna oprema delovala brezhibno. Danes je na srečo že drugače, vendar je to prej rezultat marljivega dela prostovoljcev kot zavedanja proizvajalcev strojne opreme, da so tudi prosti sistemi vredni pozornosti. Večina gonilnikov v Linuxu je nastala z obratnim inženiringom ali nalaganjem direktiv ob zagonu, le redki proizvajalci so dali dostop do srčike svojih izdelkov, še redkejši pa so kar sami napisali pomožne programe za svoje umotvore. Samo uporabniki Linuxa lahko prisilimo proizvajalce, da bodo prilagali svoji opremi tudi ustrezne gonilnike. Če bomo vsi kupovali le tiste naprave, ki so popolnoma združljive z našim sistemom, bo naše sporočilo doseglo tudi denarnice proizvajalcev in stvari se bodo začele hitreje spreminjati. Ni nas tako malo, da bi ostali spregledani.
Začetnikom je Linux žal včasih prevelik zalogaj. Za povečanje tržnega deleža na domačih računalih bo zato treba storiti še marsikaj. Različni načini nameščanja programov, krpanja sistema, videz oken, ravnanje z elektronsko pošto in drugačna izkušnja brskanja po spletu peljejo distribucije daleč vsaksebi. Linux je eden, in uniformnost, vsaj na površju, bi bila dobrodošla. Znano je preprosto, izbira prinese s sabo le zaplete. Poglejte Mac OS X, preprost na površju, kompleksen pod njim. Uporabniki hvalijo njegovo prijaznost, poznavalci globino. Linux potrebuje standarde na vseh področjih, le tako bo lahko bil bitko za domače namizje.
V podjetjih za Linux radi slišijo, a le dokler teče beseda o strežnikih. To so tisti računalniki, ki jih večina zaposlenih, vključno z vodstvom, nikoli ne vidi. Zakaj nočejo Linuxa na namizju? Medtem ko imata cena in stabilnost pri odločitvi za strežnik veliko vlogo, tu ti dve prednosti ne prideta v poštev, saj namizni računalnik uporabljamo za vsakodnevna opravila, in ni cene, ki bi jo lahko postavil na to, poleg tega pa ga tako ali tako vsak večer ugasnemo, zato stabilnost ne igra tako velike vloge kot pri večjih sistemih. Pa kaj, če mi kdaj pa kdaj računalnik zmrzne, tudi kavica se včasih prileže, mar ne? Ljudje v podjetjih preprosto nimajo zaupanja v Linux in sem je treba vložiti še veliko dela, da ga bodo potencialni uporabniki brezkompromisno dajali v isti koš s komercialnimi sistemi. Več bo profesionalcev, ki bodo ponujali kakovostno uporabniško pomoč, več bo tudi spreobrnjencev, ki bodo Linuxu lažje zaupali. Ne samo vtis, tudi način dela mora biti bolj podoben konkurenčnim operacijskim sistemom. Žal je tako, da ljudje vedno govorimo, kako hočemo preizkusiti nekaj novega, potem pa smo najbolj zadovoljni, ko nam servirajo že znano. Kar poglejte si horde turistov, ki v eksotičnih krajih naročajo za kosilo dunajske zrezke.
Moj mikro, december 2010 | Aleš Forte |
