NERODNOSTI UPORABE
Uporabniški vmesnik je v zadnjem času ena naprednejših panog v informacijskem svetu. Za to se moramo zahvaliti predvsem popularizaciji vmesnikov na dotik, ki so prišli v ospredje z razmahom mobilnih naprav. Kaj sploh je uporabniški vmesnik? Na kratko povedano, to je sistem, s katerim človek upravlja s strojem. V našem primeru program, s katerim uporabnik dela z računalnikom. Glavni cilji dobrega uporabniškega vmesnika naj bi bili preprostost, učinkovitost in užitek pri uporabi. Prav na slednjem področju je bil storjen največji korak v pravo smer. Podjetja vedno več pozornosti namenjajo intuitivnosti ter kleščenju odvečnih zmožnosti svojih uporabniških vmesnikov. Če uporabnik v desetih sekundah ne ve, kaj bi v programu storil, so razvijalci ustvarili slab vmesnik. Linux je na tem področju zaspal. Prepogosto se začenjajo odgovori znalcev na zastavljene probleme z: »Odprite ukazno vrstico …« Povprečen uporabnik ne potrebuje terminala. Naj bo vsaka naloga izvedljiva iz grafičnega okolja!
Odpraviti je treba slabe grafične vmesnike posameznih uporabniških programov. Gimp je tipičen primer odličnega orodja s katastrofalnim uporabniškim vmesnikom. Žal je to pogosta značilnost odprtih programov. Že res, da slabe vmesnike najdemo tudi pri konkurenci (npr. Photoshop), a včasih bi bilo pač bolje, če bi razvijalci zavrgli staro šaro in začeli znova. Rezultat bi bil sodoben, končni publiki privlačen uporabniški vmesnik, na kakršnega bi lahko bila ponosna širša odprtokodna skupnost.
Urejenost sistemskih nastavitev je še eden izmed križev in težav, s katerimi Linux prelahko zbega novinca. Namesto preglednosti nam KDE ponudi kup po dolgem in počez raztresenih možnosti. Tudi Gnome ne zaostaja za njim, saj svojo izbiro razdeli na Administration in Preferences, tako da nesrečnežu, ki se prvič sreča z njim, ne preostane drugega kot iskanje na slepo. Obširen seznam takemu človeku ne pomaga kaj dosti.
Da se v odprtem svetu ne bi cedila le med in mleko, poskrbijo avtorsko zaščiteni programi. Striktna pravila odprtokodne skupnosti preprečujejo marsikateri distribuciji vključitev nujnih pripomočkov, kateri so skozi leta računalniškim navdušencem tako rekoč zlezli pod kožo. Pogosto zato ostane uporabnik Linuxa brez podpore Flashu, datotekam MP3 ter brez uradnih gonilnikov za grafično kartico podjetja Nvidia. Vem, da bo večina ljubiteljev odprte scene zdaj zamahnila z roko češ, kaj nam je tega sploh treba, če bi to hoteli, si zlahka sami namestimo. Do neke mere se z njimi strinjam, toda ali ne bi bilo lepo, če bi nas ob prvem zagonu na novo nameščenega sistema pričakalo sporočilo, ki bi nas informiralo o tem, česa ne moremo uporabljati, obenem pa bi nam sistem ponudil možnost namestitve pomanjkljivosti z enim samim klikom?
Pomoč je v operacijskem sistemu Linux izvedena v obliki tako imenovanih strani MAN. Te so posamezne besedilne datoteke, ki se zvečine uporabljajo za hitre napotke. Namenjene so predvsem uporabnikom, ki določeno snov dokaj obvladajo in potrebujejo le nekaj osvežitve spomina. Kot take so povsem neprimerne za začetnike, saj vsebujejo le malo konkretnih primerov in informacij ne podajajo po pomembnosti. Vidi se, da sistem pomoči ni bil prevetren že od samih začetkov naprej in je potreben korenite prenove, da bi bil neukim dejansko v oporo.
Moj mikro, december 2010 | Aleš Forte |
