TEŽAVE SISTEMA
Operacijski sistem je paket programov in informacij, ki skrbijo za delovanje strojne opreme ter uporabniških aplikacij. Najdemo jih v vseh vrstah računalnikov. Čeprav aplikacije neposredno izvaja strojna oprema, pa se proces večkrat prekinja s klici, namenjenimi operacijskemu sistemu. Slednji je nekakšen mediator med aplikacijami in strojno opremo ali, lepše povedano, med uporabnikom in fizičnim računalom. Zato vsaka napaka, ki se pri posredovanju pojavi, oteži uporabo in pogrša splošen vtis. Tega Linux pokvari že na samem začetku, pri zagonu. Kdor je videl dvojni zagon pri računalnikih podjetja Apple oziroma na operacijskem sistemu Mac OS X, je bil priča pametni in preprosti izbiri, ki uporabnika ne obremeni, ampak ga kvečjemu navdahne. Grub na drugi strani (eden izmed zagonskih nalagalnikov v Linuxu) je preveč zapleten. Naštevanje različnih možnosti enega in istega ob zagonu je le stežka dobra reklama za osnovni sistem. Grub namreč samodejno doda dodatni dve izbiri za vsako nadgradnjo Linuxa. Vsaka sprememba jedra pač mora imeti svojo besedo ob zagonu, da pa ne bi bila sama, se ji vsakič pridruži še varni zagon (failsafe).
Lepota in preprostost bi morala krasiti tudi okensko okolje, tako imenovano namizje. Teh dveh lastnosti resda ne gre oporekati vsaj okolju Gnome in KDE, marsikatera dobra ideja pa se najde tudi pri drugih. Težava je v razdrobljenosti. Konkurenca je skozi leta pokazala, da prepuščanje izbire končni publiki, ni vedno dobra odločitev. Linux potrebuje enotno namizje. Razvijalci okenskih upraviteljev naj svoje delo nadaljujejo, vse dobrobiti pa naj se združijo pod eno streho – v univerzalnem okolju, ki bo postalo obraz Linuxa in mu pomagalo do tako želene prepoznavnosti.
Datotečni sistem v Linuxu je zmeda. Ne zanikamo določenih prednosti, kot sta to na primer odsotnost registra in manko drobitve diska, a nasledstva staroste Unixa ni moč kar tako spregledati. Ob namestitvi posameznega programa sistem neumno razmeče datoteke po vsem disku. Sčasoma se iz množice najrazličnejših imenikov še tako dobro podkovan znalec težko znajde. Za zgled naj si Linux vzame operacijski sistem Mac OS X in njegov način nameščanja »samostojnih« programov. Posamezne distribucije so to lekcijo že osvojile (npr. Gobo Linux).
Mobilne naprave so pokazale hibo klasičnih računalnikov. Možnost neprekinjenega delovanja (always on) je tisto, kar smo si uporabniki vedno želeli, pa si nismo upali zahtevati. Kaj pa pripravljenost ali mirovanje? To poznamo že dolgo, porečete. Hja, do neke mere je to res, a žal v Linuxu različno deluje. Drugačne konfiguracije dajejo spremenljive rezultate. Nekaterim pripravljenost in mirovanje delujeta »iz škatle«, spet drugi pripovedujejo grozljive zgodbe o tem, kako jim je računalnik zaspal kot Trnuljčica in ga ni iz kome zbudilo nič drugega kot neposreden poseg v BIOS sistema.
Moj mikro, december 2010 | Aleš Forte |
