MINUSI DISTRIBUCIJ
Linuxova distribucija je operacijski sistem, sestavljen iz Linuxovega jedra, knjižnic GNU ter grafičnega vmesnika X Windows. Navadno vsebuje še skupek programske opreme za pisarniško delo, pripomočke za večpredstavnost in sebi lastna sistemska orodja. Ker je večina teh programov odprte narave, je z leti nastalo veliko različnih oblik Linuxa. Od minimalnega sistemskega okolja za reševanje podatkov do polnokrvnega namiznega sistema ali strežnika, vsi so zgrajeni na isti osnovi. Distribucije delimo na dve veliki skupini – komercialne in uporabniške. Za prve, kamor spadajo Ubuntu, openSuSE in Fedora, je značilna usmerjenost k zaslužku, medtem ko so druge, kjer najdemo na primer Debian Linux, plod fanatičnega dela posameznika ali širše skupnosti. Številčnost seveda ne bi pomenila nobene težave, saj dobi posameznik z njo le večjo možnost izbire, vendar se mnogokrat žal izkaže, da uporabniki drug drugemu omejujejo svobodo pri odločitvi. Nekateri ljudje so očitno zelo jezni, če ne uporabljamo Linuxa po njihovem okusu. Najbolj osovraženi sistem v odprtem svetu je hkrati tudi najbolj priljubljen. Ubuntu Linux je tarča mnogih, ki zamerijo »šminko« dodano osnovnemu namizju, čeprav ta koristi pri njegovi uporabi. Za skupnost se njeni člani vse preveč ukvarjamo s prepričevanjem ljudi, kaj naj uporabljajo, namesto da bi ta čas posvetili pomoči in prepustili novince odločitvi, ki jim je bila obljubljena že pred prihodom v naš svet. Prepiri frakcij znotraj istega operacijskega sistema zagotovo ne prispevajo k njegovi priljubljenosti.
Ko smo že pri distribucijah, velja omeniti težave z združljivostjo. Tako med posameznimi okusi Linuxa kot med različicami iste distribucije prihaja do (pre)velikih razlik. Pri selitvi določena programska oprema pogosto ne deluje. Do tega prihaja zaradi nezdružljivih odvisnosti (dependencies) knjižnic, brez katerih program ne deluje. Recimo, če imate v sistemu staro različico Glibc (knjižnica programskega jezika C) in jo zamenjate z novejšo, vam ta nadgradnja, še posebej če je majhna, ne bi smela povzročiti nedelovanja kopice odvisnih pripomočkov za vsakodnevno rabo. Žal se zgodi ravno to. Tu bi lahko za zgled vzeli konkurenčni Windows, pri katerem vsem težavam navkljub vedno poskrbijo za povratno združljivost. Kar poglejte, koliko programov za Windows 95 deluje tudi v sedmici! Če niso vezani na DOS, skoraj vsi, saj so v grafični knjižnici DirectX 11 zajeti vsi gradniki iz prve različice.
Šestmesečni cikel izdajanja novih različic, ki ga praviloma uporabljajo podjetja ali skupnosti, naredi več škode kot koristi. Res je, da pozitivno vpliva na varnost sistema, ko se ta nenehno krpa z nadgradnjami, in da na nove funkcionalnosti operacijskega sistema uporabniku ni treba dolgo čakati, a bi vseeno bilo bolje, če bi distribucije izhajale bolj poredko. Zdaj se mora posameznik vsake pol leta odločati, ali bo šel v nadgradnjo, česar dobršen del poslovne publike ne ceni. Tudi nove možnosti sistema so lahko take, ki nas odvrnejo od nadgradnje in zaradi tega hitro ostanemo »na suhem«, brez podpore in varnostnih zaplat. Pogostost novih različic običajno pomeni nezmožnost nadgradnje pomembnejših delov, kakršna je na primer nova različica grafičnega okolja. Če se med dvema izdajama priljubljenega Linuxa pojavi novo namizje Gnome, zakaj bi morali čakati šest mesecev, da ga bomo lahko uporabljali? Nekatere distribucije so težavo že zaznale in se s prilagojenim obnašanjem dokopale do množice novih uporabnikov (npr. Arch Linux).
Množica različic s sabo prinese še en pojav – neenakost imen. Da v Sloveniji ni večjih težav s standardizacijo imen, se lahko zahvalimo le društvu Lugos, znotraj katerega deluje množica skupin za slovenjenje odprte programske opreme. Žal se topel veter na slovenski sceni ne bo odražal na svetovni priljubljenosti, ker je angleščina še vedno jezik številka ena. Tu Linux močno prizadenejo neumnosti, kakršna je različno poimenovanje koša za smeti. Samo namizje Gnome pozna za koš imena Trash, Wastebasket, Deleted Items, Rubbish Bin in še kakšno bi se našlo.
Področje, kjer so ga distribucije kapitalno kronale skozi vsa ta leta, čeprav so razvijalci s svojimi potezami mislili samo dobro, je način nameščanja programov. Distribucije so tod prehodile dolgo pot, od, milo rečeno, nerodnih začetkov, do upraviteljev programov, kakršne najdemo v modernih različicah Linuxa. Spotoma so se veliko ozirale k konkurenci, kar na dolgi rok niti ni bilo slabo. Želeli bi si le združitve oziroma poenotenja! Poenostavimo stvari, da bo končna publika lažje dihala. Imejmo le en format, ki bi naredil uporabniške aplikacije na Linuxu resnično univerzalne. S svetlobno hitrostjo bi se temu primerno dvignila tudi privlačnost samega sistema. V to smo prepričani.
Moj mikro, december 2010 | Aleš Forte |
