Nihče mu ni rekel, da je njegov račun na primer uporabil kak spamer, ali pa da je Dylan kako drugače kršil pravila uporabe. Jasno je bilo le to, da je ostal brez dostopa do vseh Googlovih storitev, ne le računa elektronske pošte. In ker je marsikaj delal prek Googlovega računa, je bila škoda precejšnja. Ni izgubil le sedmih let korespondence, med drugim tudi korespondence z banko, pač pa tudi elektronski naslov sam. To pa pomeni, da so vsi, ki so mu v tem času pisali, dobili odgovor, da račun ne obstaja. Vključno s sprejemno komisijo na fakulteti, kjer je bil v času, ko se je to dogajalo, Dylan v procesu prijave. A to še zdaleč ni vse. Pri Googlu se je mogoče z enim uporabniškim imenom in geslom prijaviti v vse njihove storitve. In ker je bilo to blokirano, je izgubil dostop do preko 200 stikov iz imenika v Gmailu, preko 4800 fotografij in filmov v Picasi, preko 500 člankov, ki jih je skrbno zbiral v Google Readerju in seveda vse dokumente v Google Dokumentih. O vsem tem pa tudi ni mogel poročati širnemu svetu, saj je bil izključen tudi iz svojega bloga v Google Bloggerju.

Dylan je seveda poskušal priti v stik z Googlom, a zaman. Telefonske podpore za »brezplačne« storitve, kot je Gmail, ni, na izpolnjevanje vseh mogočih spletnih formularjev pa se ni odzval popolnoma nihče. Ker je živel v New Yorku, je celo osebno šel k njim na Manhattan, a nikjer niso mogli najti nikogar, ki bi mu pomagal. Ko je neki uslužbenec Googla Dylanovo odisejo videl na Twitterju, je sam poskušal nekaj narediti, a vse, do česar se je dokopal, je bilo obvestilo, da je bil Dylanov račun zaprt, pojasnila, zakaj, pa nobenega. In Dylan je lahko vsaj malo tudi srečen. Bil je tik pred tem, da svoj iPhone zamenja za Android. K sreči tega ni naredil, saj tudi Android za dostop in sinhronizacijo podatkov in programov z Androidovo tržnico uporablja enako uporabniško ime in geslo. Če bi bil hitrejši, bi izgubil tudi možnost dostopa do programov iz Androidove tržnice, vključno s tistimi, ki jih je že kupil!

Pa Google ni edini. Podobne stvari so se dogajale tudi uporabnikom drugih »oblačnih« storitev. Zelo visoko na lestvici je tudi Microsoft s svojim Hotmailom. V spletu lahko najdemo celo vrsto primerov uporabnikov, ki so ostali brez svojih računov iz razlogov, ki so bili znani le kdo ve komu. In tudi pri njih ni bilo mogoče najti nobene pametne pomoči in ljudje so bili od svojih računov odrezani tudi tedne in mesece, nekateri pa so ostali čisto brez njih.

Zelo odmevna je bila tudi »težava«, ki jo je imel pred nekaj meseci Sony. Ta ponuja poleg svoje igralne konzole Playstation 3 tudi spletno storitev, ki jo nekako dopolnjuje. To bi bilo sicer vse lepo in prav, če Sonyju ne bi uspelo nekaj zaplesti na področju varnosti, kar je imelo za posledico izgubo velike količine osebnih podatkov uporabnikov, vključno z njihovimi podatki kreditnih kartic. Kar ni niti najmanj smešno. Še manj smešno pa je, kako je Sony na celotno zadevo odreagiral. Varnostno luknjo je po lastnih besedah zakrpal, v obstoječe pogoje uporabe storitve pa dodal klavzulo, po kateri od uporabnika zahteva, da se strinja, da za nadaljevanje uporabe omrežja ne bo sprožal proti Sonyju nobenih sodnih postopkov. Če bo Sony torej še kaj zamočil, se strinjate, da ga boste pustili pri miru. Če se uporabnik s tem ne strinja, lahko na sedež podjetja pošlje pismeno obrazložitev in počaka na odgovor, v vmesnem času pa ne bo imel dostopa do omrežja PlayStation. Kaj bo pisna obrazložitev povzročila in ali bo tak uporabnik vseeno lahko uporabljal omrežje, še ni jasno, saj Sony o tem molči.
Zdaj pa imate obrv verjetno že precej visoko, mar ne?

Moj mikro, december 2011 | Zoran Banovič |