Včasih so bili časi precej manj zapleteni. V osemdesetih in dobršen del devetdesetih je »nabava« programske opreme potekala tako, da smo operacijski sistem ali program, ki smo ga potrebovali, od nekoga prekopirali, prinesli domov, namestili in začeli uporabljati. Tehnična podpora so bili računalniško bolj pismeni prijatelji, kaj več pa niti potrebovali nismo. Nato so se časi (nekoliko) spremenili. Kopiranje programske opreme je postalo nekoliko bolj zapleteno. Programe je nekoliko težje dobiti, veliko »črnih« je okuženih z virusi in podobno golaznijo, pa tudi če jih dobimo, je namestitev včasih dokaj zapletena, saj programi zahtevajo avtorizacijo, registracijo in še kakšno –cijo, ki poteka prek spleta, če pa jo obidemo, pa program dela do prve nadgradnje, kjer se vse skupaj pokvari. Zato smo začeli (nekatere) programe tudi pri nas kupovati. Ko smo kupili kos programske opreme, smo ga prinesli domov, namestili in začeli uporabljati in svet je bil lep. Če je šlo za kak obsežnejši ali dražji programski paket, smo poleg dobili tudi možnost tehnične podpore, če pa ne, pa je bil program »naš«. No ja, ne čisto. Zanj smo imeli le licenco, torej pravico do uporabe, ne pa lastništvo nad programom, a v praksi je to pomenilo skoraj enako. Če nam program ni bil več všeč, smo ga lahko tudi prodali, skupaj z licenco seveda. Podatki, ki smo jih s tem programom naredili, so ostali v našem računalniku, poslovili smo se le od programa samega. In stvari so bile jasne. Če smo kak program uporabljali deset let in vmes nismo potrebovali nove različice ali pa so bile nadgradnje brezplačne, od nas nihče ni zahteval dodatnega plačila.

Nato so, posebej v poslovnem svetu, prišle nove licenčne ideje. Predvsem seveda zato, ker so programske hiše ugotovile, da je mogoče od uporabnikov, posebej poslovnih, izmolsti več. Zakaj bi licenco plačali le enkrat, če pa jo lahko večkrat? In pojavilo se je neke vrste najemanje licenc v obliki različnih pogodb, po katerih je treba za licence plačevali sproti. Ideja je bila, čeprav je bilo jasno, da gre za željo proizvajalcev po več denarja, dokaj dobro sprejeta, saj so bili stroški razporejeni na več let. A dokler smo plačevali »najemnino«, je bilo vse v redu, in tudi podatki, ki so nastali s temi programi, so bili na varnem in v naši lasti. Pri tem pa nihče ni pomislil ali hotel pomisliti na to, da obstajajo določene razlike glede na prejšnji sistem. Predvsem v tem, da če pogodba ni podpisana, licenca preneha veljati in uporabnik programa ne sme več uporabljati. Tega prej, ko smo kupili licenco vnaprej, praviloma ni bilo. A zadeve se še niso končale. Prišel je namreč internet!

Ta je prinesel marsikaj, med drugim pa tudi celo plejado različnih načinov, kako uporabniku zaračunati uporabo programske opreme, pardon, storitev, kot se zdaj zadeva imenuje. Te so včasih brezplačne, vendar v tem primeru nismo deležni tehnične podpore in nam v primeru, ko gre kaj narobe, nihče ne more pomagati, razen morda kak sotrpin, ki ga najdemo prek Googla,včasih pa je treba za program oziroma storitev plačati, kar naj bi prineslo dodatne ugodnosti. Prednosti je kar nekaj, kakor nas prepričujejo. V lokalni računalnik ni treba nameščati programske opreme, saj je običajno dovolj brskalnik po spletu, ni treba skrbeti za nadgradnje programske opreme, saj se ta dogaja v strežnikih ponudnika, če kaj ne deluje, pa to običajno odpravi ponudnik in nam ni treba iskati tehnične pomoči. Vse, za kar moramo poskrbeti je, da imamo delujočo napravo z brskalnikom in internetno povezavo. Sliši se lepo. A ni čisto tako.

Kaj je na primer s podatki, ki jih hranimo v tem »oblaku«? Ti so lahko shranjeni pri nas, torej lokalno,lahko pa v »oblaku« oziroma pri ponudniku storitev, do katerega dostopamo preko interneta. In tu je jedro težav. Vzemimo banalen primer. Pri nekem ponudniku odpremo račun za storitev elektronske pošte in mu za to mesečno nekaj malega plačamo. Naša dolžnost je torej, da storitev mesečno plačujemo. In kaj za to dobimo? Kakšna je ponudnikova dolžnost? Da bo varoval moje osebne podatke? To je normalno. Da bo njegova storitev dosegljiva? No ja, tu so že malce previdni? Da bo odgovoren za moje podatke? To pa ne. Kdo ve, kaj se lahko zgodi!

Trenutno stanje je takšno, da ponudniki spletnih storitev za podatke, ki so v njihovih strežnikih, pravzaprav ne nosijo nobene odgovornosti! Kako je to pri Googlu, lahko preberete v posebnem okvirju. Če se s temi podatki kaj zgodi, je to pa nesreča. Če torej izgubim vso elektronsko pošto zaradi težav, ki jih ima ponudnik, ki mu plačujem za to storitev, se lahko obrišem pod nosom. Ste že dvignili obrv? Če ne, jo boste v nadaljevanju.

Moj mikro, december 2011 | Zoran Banovič |