K razmišljanju o imenih v spletu nas je spodbudil način registracije za storitev Google+. Tam je med drugim pisalo, da se je treba registrirati z imenom, ki ga uporabljamo tudi v resničnem življenju. To pa pomeni, da naj ne bi uporabljali vzdevkov, ki so že dolgo del našega spletnega življenja. In zakaj je bil ravno Google+ tisti, ki nas je zbodel? Zato, ker smo naleteli na ogorčeno pismo uporabnika, ki mu je Google ukinil račun zato, ker je njihov najverjetneje samodejni sistem za prepoznavanje neveljavnih imen ugotovil, da naj nekaj ne bi bilo v redu. Oziroma da ime ne ustreza pravilom, ki si jih je Google zamislil zato, ker ima mož dejansko samo eno ime – Stilgherrian (ogorčen blog s precej sočnimi izrazi najdete na naslovu http://tinyurl.com/42n44jl, pravila izbire imena pa na naslovu http://tinyurl.com/83sh7dk).Ko se je Googlu pritožil, so mu odgovorili, naj jim pošlje skenirano kopijo kakšnega uradnega dokumenta, izdanega s strani države, ali pa vsaj povezavo do spletne strani, kjer bo vidno, da je ime povezano z dejansko osebo. In tu se nam je pravzaprav utrnila misel, da gre za neke vrste amerikanizacijo ne le Googlovih storitev, ampak v veliki meri kar interneta kot takega. Če bi omenjeni uporabnik hotel res dokazati, da gre zanj, bi lahko poslal recimo kopijo rojstnega lista. A kaj, ko na primer v Veliki Britaniji na potrdilu jasno piše, da ne gre za dokument, ki bi dokazoval identiteto. V nekaterih državah recimo tudi velja, da je rojstne liste in tudi nekatere druge dokumente preprosto prepovedano kopirati, s čemer bi države rade zmanjšale možnost za različne prevare. Če torej nekdo ne sme kopirati uradnega dokumenta, naj bi se predstavil s povezavo na spletno stran, ki ga identificira. Kot da je velika težava narediti lažno spletno stran …

ZATIRANJE ANONIMNOSTI

Po eni strani je sicer res, da je internet idealno okolje za lažno predstavljanje, toda ne dovoliti ljudem, da uporabljajo vzdevke, je poteza, ki dejansko ni na mestu. Že res, da ljudje postanejo dokaj pogumni, če se lahko skrijejo za izmišljenimi imeni in potem lahko koga žalijo ali mu celo grozijo, poglejte samo slovenske komentarje pod najrazličnejšimi novicami na spletnih straneh. Pri nas celo obvestilo o tem, da nekdo prodaja zelenjavo na trgu, ne gre mimo politične konotacije, ki se konča z obmetavanjem z različnimi, največkrat popolnoma neinovativnimi in zelo predvidljivimi pridevniki, njihovi avtorji pa so ljudje, z imeni MI8, fu-il-ka in podobni. A to, da nekdo daje neumne komentarje, še ne pomeni, da je treba ljudem kar takoj ukinjati račune, ne glede na to, kaj si mislimo o njih. Poleg tega je včasih uporaba vzdevkov upravičena ali celo nujna. Vzemimo žrtve nasilja, kot so posilstvo, domače nasilje, napadi – ti imajo zaradi lastne varnosti in strahu pred ponovitvijo groze, ki so jo preživeli, vsekakor pravico, da uporabijo psevdonim in s tem skrijejo pravo identiteto. Enako velja za recimo zaposlene, ki jih nadzirajo delodajalci, ljudi, ki bi radi anonimno razkrili kak zločin ali drugo nelegalno dejavnost in podobno.

Google je v svoji »imenski politiki« izhajal iz predpostavke, da imamo ljudje le eno identiteto. A v sodobnem svetu ni tako. Ljudje si svoje identitete krojijo glede na različne kontekste. Veliko ljudi ima recimo eno »identiteto« za službene namene, eno pa za domače okolje, drugi si ustvarjajo različne identitete glede na svoje dejavnosti, recimo za šport ali kak drug konjiček, s katerim se ukvarjajo, tretji si ustvarjajo identitete tudi glede na, recimo temu kočljive stvari, kot so spolna usmerjenost ali bolezen, s katero se spopadajo.

Sicer moramo biti objektivni in zapisati, da Google+ omogoča uporabo psevdonimov, vendar le v povezavi s pravim imenom. Ime moramo vedno vpisati, vzdevke pa v polje »Druga imena«. Toda ali to ne izniči celotnega smisla vzdevka ali psevdonima? Če se hočemo skriti zaradi groženj, verjetno ne bomo s svetom komunicirali tako, da bomo zapisali svoje polno ime in še psevdonim. Verjetno ne bomo napisali Peter Horvat – »Huda mravljica«.

VSILJIVE DOMNEVE

A psevdonimi in vzdevki so eno, oblika imen pa nekaj drugega. V sodobnem svetu predstaviti storitev, ki se omejuje na to, da mora biti oblika imena zapisana kot »ime, drugo ime in priimek«, kaže ne le na to, da se nekomu vsiljuje lasten način razmišljanja, življenjskega sloga in percepcije sveta, ampak kaže tudi kulturno ignoranco. A Google ni edini, tudi njihove predpostavke o obliki imen niso osamljeni primeri. Pa si oglejmo nekaj predpostavk, ki jih najdemo na različnih mestih in ki ne držijo:

• vsak človek ima ime in priimek;
• vsak človek ima priimek;
• vsak človek ima en sam naziv;
• priimki se spreminjajo le ob poroki;
• ljudje imamo le eno ime;
• vsak ima svoje ime od rojstva;
• vsako ime je mogoče predstaviti z znaki ASCII ali Unicode;
• vsako ime je mogoče zapisati z angleško abecedo;
• imena imajo najmanjše in največje število znakov;
• v imenih niso pomembne male in velike črke;
• predpone in končnice so nepomembne;
• imena ne vsebujejo številk ali ločil.

Vse te predpostavke so popolnoma napačne. Da bi to ugotovili, vam ni treba biti etnolog ali kaj podobnega. Dovolj je, da se sprehodite po spletu in vidite, da je v imenih mogoče najti marsikaj. In to veliki vsekakor vedo. Pa tudi če ne bi, bi si lahko malo pomagali s spletom.

ČESA NE MARA GOOGLE+

Google je sicer objavil pravila, ki se naj bi jih držali pri izdelavi profila, a so ta napisana dokaj čudno in na trenutke dvoumno, tako da je ugotoviti, zakaj je nekdo ostal brez, ni vedno lahko. Kaj lahko sproži ukinjanje računa? Iz zbranih podatkov uporabnikov je razvidno, da se nam to lahko zgodi, če nek drug uporabnik označi naš profil kot žaljiv ali kot kakšno drugačno zlorabo, vključno s ponaredkom oziroma lažnim predstavljanjem ali pa ste svoje ime spremenili v nekaj, kar sproži samodejno označevanje kot neželeno. Kdaj se pa to zgodi?

• V primeru tako imenovane mononimnost, kjer imate le eno ime (Sting, Madonna, Cher…), v polje priimka pa ne vpišete ničesar ali pa tja postavite piko ali kakšno drugo ločilo,
• Ko uporabljate »neobičajne« znake, kot so srčki in podobno, ali pa ločila, vključno z narekovaji, oklepaji, včasih pa tudi pomišljaji in apostrofi, čeprav so ti dokaj običajni,
• Ob uporabi neobičajnih kombinacij velikih in malih črk (na primer McKajpavem),
• Ob uporabi presledkov v katerem koli delu imena (recimo Ana Marija v polju imena),
• Ob uporabi imen, ki mešajo latinske in kakšne druge znake (to težavo imajo prebivalci Hong Konga, kjer je do 1997 veljalo, da morajo vsi prebivalci imeti tudi angleško ime, kot na primer Fred YaoMing),
• Uporaba imen, ki vsebujejo psovke, imena znanih oseb ali božanstev,
• Ko v imenu uporabimo nazive kot so prof, dr in podobno,
• Ko uporabimo končnice, kot so Jr, Sr, III…

Seznam sicer ni dokončen, vendar so v vseh teh primerih uporabniki poročali, da so imeli težave. In kako Google te težave rešuje? Če sistem zazna, da bi lahko šlo za kršitev politike imen, se račun označi za potencialno kršitev. Tega nato pregleda »živa« oseba. A ker gre za velikansko količino računov, in ker ljudje, ki stvari pregledujejo, ne poznajo problematike dovolj dobro, za nameček pa je videti, da se pri Googlu pri dvomu nagibajo k ukinitvi računa, veliko označenih računov dejansko konča zaprtih. In potem je treba iti skozi postopek dokazovanja, da sem jaz res jaz.

Moj mikro, december 2011 | Zoran Banovič |