V vsem skupaj je mogoče najti pravilo oziroma neke vrste evolucijo programske opreme. Najprej smo bili vsi pirati in programske hiše so to v veliki meri tolerirale, saj so si s tem gradile krog uporabnikov. Ko pa so ocenile, da je čas za naslednjo stopnjo, so vse več moči vrgle v zatiranje piratstva. Na eni strani so zlobirale zakonodajo, ki jim je pisana na kožo, na drugi strani pa so razvijale tehnologije zaščite pred kopiranjem in nedovoljeno uporabo. A pokazalo se je, da je mogoče narediti še več in nastale so najemne pogodbe v slogu Microsoftovega programa Software Assurance (podobne načine poznajo tudi drugi) in podobnih idej. Ti načini so pod krinko ugodnejšega nakupa licenc skrivali željo po še večjem nadzoru nad uporabo programske opreme, kar je razumljivo, saj si programske hiše ne želijo, da bi ljudje nelegalno uporabljali njihovo programsko opremo, na drugi strani pa tudi večjo možnost »vendor lock-in«, kjer so uporabniki pravzaprav prepuščeni na milost in nemilost lastniku programske opreme in jih ta lahko celo izsiljuje. A tudi to ni dovolj, bi rekli privrženci teorije zarot. Očitno ima obstoječi licenčni model luknjo, ki onemogoča še večji dotok denarja. In ta luknja je odgovornost. Ta pa stane. In so našli način, ga imenovali »oblak«, ga zapakirali v privlačno embalažo in začeli prodajati, pri tem pa so »pozabili« omeniti, da gre za zadevo, ki je, kot žal zadnja leta večina velikih projektov znotraj IT-ja, popolnoma nedodelana. Nedodelana zato, ker sili na poslovna področja z metodami, ki so zakonsko v popolnem vakuumu, kar daje ponudnikom možnost, da se obnašajo tako, kot sami hočejo. Hočejo pa kaj? Denar, seveda. In zato niso odgovorni za nič in nas lahko »odmislijo« takoj, ko jim kaj ne ustreza.

IN KAJ ZDAJ?

Kaj lahko uporabnik v trenutnem času sploh naredi? Ali lahko Google, Microsoft, Sony, da omenimo le tiste, o katerih smo pisali, jih pa je še veliko (Dropbox, Ubuntu One …), na kak način prepričamo, da se morajo začeti drugače obnašati? Najverjetneje ne. Kot uporabniki tu nimamo nobenih možnosti. Zato se moramo pač »samozaščitno« obnašati. To pa pomeni, da moramo oblak obravnavati kot možnost za rezervno kopiranje podatkov oziroma vse, kar naredimo tam, shraniti tudi lokalno. Gmail in Hotmail omogočata dostop tudi s poštnimi programi, kar je vsekakor eden od načinov, kako imeti tudi lokalno kopijo spletne pošte. Dokumenti, fotografije, glasba in podobno naj bo shranjeno lokalno, Dropbox in podobne storitve pa res uporabljajmo le kot medij za rezervno kopiranje ali za prenašanje manjše količine podatkov. Če ste poskušali spraviti gor celotno glasbeno ali fotografsko zbirko, veste, kaj mislimo. Kdor je poskušal v kakšno od teh storitev spraviti deset ali več gigabajtov je ugotovil, da je to takšna muka, da je bolje kupiti dodaten trdi disk in zadeve spraviti nanj.

Toda če uporabnik nima možnosti kaj narediti, pa imajo države ali skupnosti držav, kot je recimo EU. Če bo EU sprejela ustrezno zakonodajo, ki bo preprečevala takšno početje, se bodo ta podjetja vsekakor uklonila, saj si brez Evrope ni mogoče predstavljati uspešnega trga v oblaku. In te zakonodaje je kar nekaj. Od tega, kje so podatki oziroma strežniki, v katere so shranjeni, saj so podvrženi zakonodaji tiste države, v kateri so, hkrati pa morajo zadostiti zakonodaji države izvora podatkov, kar je lahko izključujoče. To pa pri oblaku ne more držati. Enako velja za programsko opremo, ki teče prek spleta. Vprašanje je tudi, čigavi sploh so podatki, saj običajno zakonodaja trdi, da so od lastnika računalnika, v katerem so. Po Googlovih pravilih (več v okvirju) je, kar zadeva lastništvo podatkov, vse skupaj zelo čudno. Tu so še varovanje podatkov, arhiviranje, standardizacija in še kaj bi se našlo. Vse to je zdaj še vedno bolj ali manj v »zraku« in ponudniki storitev v oblaku se znajdejo tako, kot se pač znajo. Nekateri postavljajo strežnike v posamezne države, drugi z enim podatkovnim centrom pokrivajo več držav s podobno zakonodajo, tretji pa se na vse skupaj požvižgajo in delajo le sebi v prid.

Prav zato je treba biti, kar zadeva oblak, zelo previden. Slepo verovanje v nove tehnologije je nekaj, česar si ne sme privoščiti noben uporabnik, sploh pa ne poslovni. Če pa se že odločamo, da bomo začeli uporabljati storitve v oblaku, pa se je treba prepričati, kaj se lahko zgodi v »mejnih« primerih. Ko gre vse kot po maslu, so običajno vsi srečni. Težava pa se pojavi, ko gre kaj narobe. In če nekdo v pogojih uporabe zapiše, da ne zagotavlja, da bo uporaba njegovih storitev nemotena, pravočasna, varna in brez napak, je razlogov za nejevero kar nekaj.

Moj mikro, december 2011 | Zoran Banovič |