Tudi julija 1994, ko je izšla nova različica dokumenta, imenovana HTML 2.0. Ta je obdržal vse elemente predhodnika, dodani pa so mu bili elementi, kot so nalaganje dokumentov (upload) preko formularjev, izdelava tabel, slike z občutljivimi koordinatami in tudi prvi poskusi internacionalizacije. A pametnega odziva poslovne javnosti ni bilo. Dokler pobude ni prevzel prej omenjeni Marc Andreessen in konec leta 1994 ustanovil podjetje Netscape in izdal svoj brskalnik. Ta je čez noč postal prava uspešnica in marsikdo je bil prepričan, da je bil Netscape tisti, ki je izumil splet. To pa zato, ker je bil njihov brskalnik tak, da je omogočal tudi uporabnikom s počasnimi modemskimi povezavami, torej hitrosti 14,4 Kb/s, dostop do spleta. Še pomembnejše od tega pa je, da je Netscape opozoril na to, da gre pri internetu za nekaj, kar lahko uporablja vsak. In ko je bilo to razumljeno, je razvoj šel precej hitreje naprej. A ne tako hitro, kot bi si to želeli pri Netscapu. In ker hitrih dogovorov ni bilo, so nekatere nove oznake MIME izdelali kar sami. To je bilo za uporabnike Netscapovega brskalnika sicer dobro, za uporabnike drugih pa ne. Če je spletna stran vsebovala tako imenovane Netscape extension tags, se v drugih brskalnikih ni pravilno prikazala. In prišlo je seveda do zmešnjave.

Da bi malce omilili Netscapovo neučakanost, je delovna skupina HTML leta 1995 izdala osnutek standarda, no ja dogovora, HTML 3.0. Ta je vseboval precej novih elementov, ki so si jih želeli tako lastniki spletnih strani kot tudi uporabniki. Težava pa je bila v tem, da so bili takratni brskalniki in tudi spletne povezave zelo počasni in niso zmogli sprejeti vseh teh oblikovalskih novosti. Zadeva je bila tako zgrešena, da so dogovor raje kar umaknili in zato se o različici HTML 3.0 ne govori kaj dosti.

A prednost dogovora HTML je bila v tem, da je določal modularno zgradbo gradnikov. To pa je pomenilo, da je nove gradnike mogoče dodajati postopoma in s tem dati razvijalcem brskalnikov čas, da se spremembam prilagodijo. Se spomnite omembe delikatnega plesa?

No, in razvijalci so se prilagajali. V igro je vstopil tudi Microsoft s svojim Internet Explorerjem in seveda, tako kot Netscape, tudi ni bil tiho in je tako kot Netscape dodajal svoje ideje. In ker je obstajala nevarnost, da bodo zadeve postale kaotične, je januarja 1997 nastal standard, no ja, predlog konzorcija W3C, imenovan HTML 3.2. Ta je bil prav resen poskus standardizacije HTML-ja na način, da je »rezal krila« preveč vnetim razvijalcem, pri čemer mislimo predvsem na Netscape, v manjši meri (takrat) pa tudi Microsoft. HTML 3.2 je resda prevzel veliko predlogov, ki jih je v svoj brskalnik vključeval Netscape, še pomembneje pa je to, kar je zavrgel. Ker se zainteresirana srenja nikakor ni mogla dogovoriti o tem, kako bodo v spletu predstavljene matematične formule, so se pri W3C preprosto odločili, da jih za zdaj v spletu ne bo. Tja so prišle šele dobro leto pozneje, ko je bilo dogovorjeno, da bo to standard MathML. Podobno je bilo z elementoma blink in marquee, prvi je bil Netscapov, drugi pa Microsoftov, ki sta omogočala utripanje besedila na spletni strani. Ker sta oba tvorca ostajala pri svojem, so se, skupaj z obema podjetjema pri W3C odločili, da ne enega ne drugega v standardu ne bo. HTML 3.2 je bil torej neke vrste vzgojitelj, ki je pazil na to, da se otroci ne bodo do konca stepli.

To, da se stepejo, je bila popolnoma realna nevarnost, zato je W3C moral kar aktivno delati. Že decembra 1997 je izdal priporočila, imenovana HTML 4.0. V njih so bili precej strogi, saj so precej jasno zapisali, kaj je dovoljeno in kaj ne. Poleg tega pa so, poleg sprejetja kopice novih oznak, določili tudi, naj bodo spletne strani oblikovane tako, da bodo uporabne tudi ljudem s posebnimi potrebami, naj se manj uporabljajo sprotne oznake (tags) in bolj slogovniki (style sheets), kar Netscapu ravno ni bilo najbolj všeč, Microsoftu pa, saj jih je ta že uporabljal in so bili bolj ali manj njegova ideja, predlagane so bile izboljšave prikaza tabel, na spletne strani je bilo mogoče vključiti več vrst elementov, kot so slike, video, matematične formule, posebni programi, skripti in podobno. Standard je bil dokaj dobro zamišljen, saj je, sicer s kar nekaj popravki, ostal aktiven do danes. No ja, z nekaj stranskimi »skoki v neznano«.

Konec leta 1997 je nekaj ljudi ugotovilo, da pa je HTML nekaj, kar bo počasi odmrlo, saj da nekako ne zmore slediti sodobnih zahtevam spleta. Zato je, le nekaj mesecev po izidu standarda HTML 4.0, nastalo nekaj, čemur so rekli XML 1.0. XML je kratica za Extensible Markup Language, pomenila pa naj bi nov začetek na področju predstavitve v spletu. Na začetku naj bi bil standard sicer navzdol združljiv s HTML-om, vendar naj bi se sčasoma začel opuščati nekatere njegova bistvene značilnosti. Specifikacijo so pozneje poimenovali XHTML 1.0 in na začetku je kar veliko obetala. Toda …

XML je vseboval element MIME, imenovan »application/xhtml+xml«. W3C je v svojih specifikacijah določil, da morajo vsi dokumenti oziroma elementi strani XHTML zadostiti najstrožjim kriterijem, kar zadeva napake, saj se strani ob najmanjši napaki sploh ne bodo prikazale. To je bila, kar zadeva uporabnike, načeloma dobra novica, saj smo takrat kar precej preklinjali ob dejstvu, da se nekatere strani v nekaterih brskalnikih sploh niso prikazale ali pa so bile izredno čudne. A če je nekaj dobro za uporabnike, še ne pomeni, da je izvedljivo. Težava je bila namreč v tem, da bi kar 99 odstotkov tedanjih spletnih strani uporabnikom sporočilo napako. Ta odstotek pa je bil tako velik, da je bilo snovalcem spletnih strani lažje in ceneje application/xhtml+xml ne uporabiti kot pa strani popravljati. In prav zato je spletnih strani, ki dejansko uporabljajo specifikacije XML, razmeroma malo. XHTML 1.0 je sicer postal 1.1, nato pa so se celo pojavili sramežljivi poskusi izdelave XHTML 2.0, a kot je videti, so snovalci omagali. Poleg tega so razvijalci spletnih strani pokazali kar precej inovativnosti in so to, kar naj bi prinesel XML, izdelali tudi brez njega. In če gre drugače, zakaj bi se ukvarjali z nečim tako dolgočasnim in nepotrebnim, kot je XHTML 2.0? Ali ne bi bilo bolje nadgraditi nekaj, kar je delovalo in še deluje? Očitno res, saj so se pri W3C raje kot na XHTML 2 spravili na HTML 5.

Moj mikro, Julij Avgust 2010 | Zoran Banovič |