Brez zgodovine ne gre. Razumevanje sedanjosti je na žalost ali pa na veselje, odvisno os tega, koga vprašamo, povezano s preteklim dogajanjem in odločitvami. In tako je tudi pri spletnih standardih. In zakaj sploh standardi? Standardi so začeli nastajati pravzaprav v trenutku, ko je človek začel komunicirati. Če je nekdo uporabil določen krik, gesto ali kaj podobnega tako, da je drugi razumel, kaj je s tem hotel, lahko temu rečemo standard – dva sta se »dogovorila« o tem, da recimo »buhaha« pomeni hrano. Tako je standard tudi jezik. Je dogovorjen skupni imenovalec, ki služi temu, da lahko med seboj komuniciramo tako, da vsi vemo, o čem gre. In če se pogovarjamo s tujcem, je dobro, če najdemo skupen jezik, saj se bomo le tako razumeli, ne da bi nas od govora bolele roke.

POMEN STANDARDOV

Skupne imenovalce pa iščemo ljudje še drugje. Merski sistemi so eno takih področij. Če se ne bi dogovorili o merskih enotah, nihče ne bi znal povedati, kako daleč je kaj, koliko je nekaj težko, kdaj naj bi se kaj zgodilo, še šteti ne bi mogli, saj so tudi številke dogovorjen standard.
Standardizacija je torej izredno pomembna, saj je skupen imenovalec na veliko področjih, od temeljnih, kot je govor, pa do zapletenih, kot je recimo zahtevana kemijska sestava nekega materiala. Standardi so torej dobri. A imajo tudi določene kaveljce, posebej na področjih, ki se hitro spreminjajo in razvijajo. Pri njih je namreč težava v tem, da se lahko srečamo s »sindromom kure in jajca«. Definiranje novih standardov in njihovo uvajanje sta namreč pojma, ki drug z drugim plešeta dokaj delikaten ples. Nekaterih standardov ni dobro uvajati, še preden so ti dokončno predpisani. Če nekaj namreč uvedemo, v končni različici pa standarda ni, bodo nastopile težave, saj se lahko navadimo na nekatere stvari, ki so v osnutku bile, so pa pozneje odpadle. Velja pa tudi obratno – popolnoma zaključiti specifikacijo nekega standarda, še preden je ta preizkušen v praksi, torej ga je vsaj reprezentativni vzorec uporabnikov že uporabil, je neodgovorno. Praksa je namreč tista, ki lahko pokaže na slabosti dogovora, in če ta še ni zaključen, ga je mogoče brez posebnih bolečin popraviti. In ker gre za stvari, ki se med seboj pravzaprav izključujeta, je postavljanje in določanje standardov dokaj delikatno opravilo, ki ga ne more opravljati kar vsak. In zato imamo razne konzorcije in podobne inštitucije, ki smo jih s konsenzom zadolžili, da se s tem ukvarjajo.

STANDARDI V INFORMATIKI

In tako najdemo standardizacijo tudi na področju informatike. Pravzaprav jih je tu ogromno. Programski jeziki so standard, pojmi, kot so relacijska zbirka, SQL in podobni, so standard. In standard je tudi način, kako se spletna stran prikaže na zaslonu uporabnika. Ta standard se imenuje HTML ali Hypertext Markup Language.

Bistvo prispevka je v tem, da osvetlimo novosti, ki nam jih prinaša nov standard. Bolje rečeno, bo prinesel, saj zadeva še ni dokončno dogovorjena. Smo namreč v fazi najbolj delikatnega dela prej omenjenega »fokstrota« med uvajanjem in določanjem končne oblike tega, kar bo nekoč veljalo kot določila HTML5. Pri razlagi tega, kar bo prihodnost ponujala, ne moremo mimo nekaterih tehničnih pojmov, ki jih bomo na kratko in čim preprosteje razložili v naslednjih vrsticah.

HTML je pravzaprav že dokaj stara zadeva. Čeprav se je o nečem podobnem govorilo že pred šestdesetimi leti, pa lahko za predhodnika jezika HTML označimo SGML ali Standard Generalized Markup Language. Ta je do začetka devetdesetih veljal za enega do načinov izmenjave elektronskih podatkov, upravljanja z dokumenti in njihovo objavo. Ena najpomembnejših osebnosti na tem področju takrat je bil Tim Berners-Lee, fizik in sodelavec inštituta CERN, ki je predlagal sistem Enquire, ki je temeljil na jeziku SGML in bil namenjen izmenjavi znanstvenih in podobnih tehničnih dokumentov med znanstveniki. Zadeva se je prijela in tudi Berners-Lee je v njej videl precej potenciala. Spravil se je na delo in k debati pritegnil precej širok krog ljudi, ki jih je stvar takrat zanimala. In začelo se je rojevati nekaj, kar je pozneje, leta 1991, postalo dokument, imenovan oznake HTML (HTML Tags), ki ga lahko označimo za začetek standardizacije objavljana dokumentov v spletu. Poleg tako imenovanih hiperpovezav, torej povezav znotraj enega dokumenta, ki lahko kažejo na druge dokumente, je predlog vseboval še okoi 20 drugih elementov, s katerimi je bilo mogoče tvoriti preproste dokumente HTML.

HTML-ja so se tisti, ki so se z njim spoznali, zelo hitro naučili in ugotovili, da je zelo uporaben, hkrati pa ima precej potenciala za nadaljnji razvoj. In ko je luč sveta ugledal splet, torej World Wide Web in izšel prvi brskalnik Mosaic, je zadeva dobila nesluten zagon. A o tem malce pozneje.

(SKORAJ) VSE JE MIME

Preden se spravimo na HTML in novo različico, je mogoče dobro razjasniti še kak osnovni pojem. Eden najpomembnejših je vsekakor MIME. Gre za začetnice izraza Multipurpose Internet Mail Extension, ki pa že dolgo pomeni precej več kot le tisti del »mail«. Vsakič, ko prek brskalnika zahtevate spletno stran, strežnik, kjer je ta stran,, najprej pošlje vrsto naslovov (headers) oziroma zaglavij, šele nato pa dejansko vsebino oziroma opis strani. Ta zaglavja so praviloma nevidna (vidimo jih, če si ogledamo izvorno kodo strani), so pa zelo pomembna, saj povedo vašemu brskalniku, kako naj si interpretira oziroma oblikuje vsebino, ki bo opisana v nadaljevanju. In eden najpomembnejših, če ne najpomembnejši naslov je Content-Type, in je videti nekako takole:

Content-Type: text/html

Pri tem je »text/html« tako imenovana vrsta vsebine (content type) ali z drugimi besedami »MIME type« ali vrsta MIME. MIME je pravzaprav edina oznaka, ki določa, kakšna vrsta elementa mu sledi, in s tem določa, kako naj ta element brskalnik prikaže. Omenjeni tip pomeni, da bo vsebina besedilo v obliki html. Tipov pa je še veliko. Svojega imajo slike, na primer »image/jpeg« za sliko JPG, »image/png« za sliko v formatu PNG, svoj tip MIME imajo datoteke PDF, JavaScript, slogi CSS in še kaj. Vse v spletu je − MIME! No ja, realnost je malce zapletenejša, a za razumevanje bo dovolj.

In zakaj je MIME tako pomembna stvar? Zato, ker je nadaljnji razvoj HTML-ja temeljil v največji meri prav na dodajanju in izpopolnjevanju teh vrst podatkov MIME. Na začetku smo imeli le besedilo, nato so sledile tabele, pa bolj kakovostne slike, pa zvok, film in še in še.

Moj mikro, Julij Avgust 2010 | Zoran Banovič |