Elektronika je lahko zelo preprosta, saj vsako vezje ali čip sestavljajo trije osnovni pasivni elementi – upora, kondenzatorja in tuljave. Četrti pasivni element je bil teoretično znan, vendar je trajalo štirideset let, da je HP-ju leta 2006 uspelo izdelati element, katerega obstoj je leta 1971 napovedal Leon Chua. In to je memristor. Ta obeta zanimive električne lastnosti. Je namreč stikalo, mogoče pa ga je uporabiti tudi kot element, ki prepušča ali pa ne prepušča električnega toka. V primerjavi s tranzistorjem, ki ima v funkciji stikala le dve stanji (0 ali 1), je memristor dokaj preprosto mogoče »nastaviti« na različne nivoje električne upornosti, te »nastavitve« pa tudi obdrži, dokler jih ne spremenite, in to tudi če ni priključen na napajanje! Če smo zelo preprosti, je memristor nastavljiv električni upor, ki mu je upornost moč spreminjati z električnim tokom namesto z mehanskim delom (vrtenjem), kot to počnemo pri potenciometru.

Prvi izdelan memristor sestavljata dve plasti titanovega dioksida, stisnjeni med dva kovinska kontakta. Ena plast ima normalno razmerje titanovih in kisikovih atomov, druga plast pa ima manj kisikovih atomov. »Pomanjkanje« kisikovih atomov povzroči »praznino« v snovi, ki je odgovorna za spremembo njenih električnih lastnosti. Običajno je namreč titanov dioksid izolator, ki preprečuje prehod elektronov (električni tok). Snov, v kateri manjkajo kisikovi elektroni, pa elektrone rade volje prepušča. Ko je memristor tak, kot smo ga opisali, je »zaprt« oziroma v stanju nič, v katerem toka ne prepušča, torej je električno neprevoden oziroma so obnaša kot upor z neskončno upornostjo. To lastnost spremenijo tako, da na kovinske kontakte »priključijo« pozitivno napetost. Takrat začnejo kisikovi atomi prehajati iz ene plasti v drugo – iz tiste, kjer jih je dovolj, v tisto, kjer jih primanjkuje. Rezultat je, da sta zdaj omenjena »praznina« oziroma pomanjkanje kisikovih atomov prisotna v obeh plasteh, zato ves element ni več neprevoden, temveč prevoden, a z določenim električnim uporom. Kisikove atome na svoje prvotno mesto spravijo tako, da na kontakte »priključijo« negativno napetost. Kolikšna bo dejansko nastavljena upornost memristorja, je odvisna od časa »nastavljanja« z negativno oziroma pozitivno napetostjo.

Memristorji so najprej predvideni kot zamenjava bliskovnih (flash) pomnilnikov, saj so hitrejši, energetsko varčnejši in manjši, torej lahko na enaki površini hranijo več podatkov. Pozneje pa lahko zamenjajo tudi druge tipe elektronskih pomnilnikov, pri katerih posamezne spominske celice vsebujejo vsaj dva, raje pa več tranzistorjev. Memristor je namreč že v osnovi manj zapleten kot tranzistor, zaradi sestave pa jih je mogoče v čipu postavljati tudi enega na drugega (gradnja čipa v treh dimenzijah). Omenjamo ga zato, ker se bo verjetno o njem naslednje leto veliko govorilo, prvi izdelek na njegovi osnovi pa je predviden za leto 2013. Tako vsaj trdita podjetji HP in Hynix, ki sta v ta namen sklenili partnerstvo. Memristor ima potencial za malo revolucijo. Če se bo obnesel, bo zelo verjetno postal bistveni sestavni del ne le pomnilnika v obliki prenosnih naprav, ampak lahko po napovedih zamenja tudi bliskovne pomnilnike v vseh različicah, tudi diskih SSD, lahko pa postane sestavni del tudi prihodnjih procesorjev, in ne zgolj pomnilnikov.