In nasedemo, kupimo in ugotovimo, da vse skupaj ni nič posebnega. Kaj torej naredi neko tehnologijo dobro in zanimivo? Odgovora ni mogoče dati kar tako čez palec. Ni kuharskega recepta. Novih tehnologij namreč ne moremo gledati le kot čisto tehnološko zgodbo, saj je treba vključiti tudi njen vpliv na življenje, kulturo, spremembe v družbi, produktivnost dela in še kaj. Če ni vpliva in ni sprememb v pozitivni smeri, potem se lahko vprašamo, čemu se sploh z njo ukvarjati?
POTENCIALI SPREMEMB IN IZBOLJŠAV
Novih tehnologij, ki bi jim lahko rekli, da so res nekaj velikega, je zelo malo. V informacijski tehnologiji že desetletje ni bilo ničesar, za kar bi lahko rekli, da je »pometlo z obstoječim« in čez noč v temeljih spremenilo svet. Razlog za to je, da proizvajalci iz komercialnih razlogov vedno iščejo združljivost za nazaj, univerzalnost, to dvoje pa že v startu omejuje možnosti. Vzemimo na primer računalnike. Kakor koli že gledamo nanje, ne glede na to, kako sofisticirani so videti, še vedno delujejo po arhitekturi, ki jo je oblikoval matematik Von Neumann. Revolucionarnih sprememb, pa čeprav to besedo radi uporabljajo marketinški oddelki računalniških podjetij, pravzaprav ni. In jih tudi še lep čas ne bo. Ker se bliža zima, si lahko sposodimo prispodobo iz smučanja. Sprememb, kot je bil prehod s klasičnih ravnih konic na smuči carving, v računalništvu ni, in za zdaj ni videti, da bo kakšna. Tudi pri drugih tehnologijah, ki jih bomo pogledali v nadaljevanju, ne moremo pričakovati tako drastičnih sprememb. Vsaka posebej bo sicer morda res prinesla izboljšave na svojem področju, vendar bo pri tem šlo bolj za evolucijo kot revolucijo. Vprašanje za milijon dolarjev je torej, ali bo leto 2011 prineslo kakšno revolucionarno idejo ali pa bodo še te nekaj časa ostale v laboratorijih, da se povrnejo investicije v starejše tehnologije.
SVETLOBNO VODILO
Deli računalnika so med seboj povezani z bakrenimi kabli ali sledmi na tiskanih vezjih. Zaradi degradacije signala (elektromagnetne interference), ki je povezana z uporabo kovin, imajo pri prenosu omejeno dolžino, kar pomeni, da morajo biti blizu skupaj. Podobno velja za zunanje naprave. Zaslon računalnika mora biti blizu računalnika, ne pa nekje v drugi sobi. Zadnje leta je tudi opazen trend večanja datotek, tako da datoteka, velika nekaj gigabajtov, ni več izjema, sami pa vemo, koliko časa moramo čakati za njen prenos za zunanji disk ali USB-ključ. Nov pristop k prenosu podatkov obljublja Intelova tehnologija LightPeak, ki prinaša optične komunikacije tudi na »kratke« razdalje. Kaj obljublja? Prenos vseh podatkov z ene plošče blu-ray v 30 sekundah.
Oddajni čip sestavljajo štirje hibridni silicijevi laserji, iz katerih svetlobni žarki potujejo v optični modulator, ki vanje vkodira podatke pri hitrosti 12,5 Gb/s. Štirje žarki se nato združijo in pošljejo v eno samo optično vlakno s skupno hitrostjo 50 Gb/s. Na drugi strani povezave sprejemni čip loči štiri optične žarke in jih preusmeri v fotodetektorje, ki pretvorijo podatke nazaj v električne signale. Tako je trenutna dosegljiva hitrost podatkov 10 Gb/s (1,25 GB/s) na razdalji do 100 metrov, s potencialom, da do leta 2020 dosežejo hitrost 100 Gb/s. Intelovi raziskovalci si prizadevajo še dvigniti hitrost prenosa podatkov s povečanjem hitrosti modulatorja in povečanjem števila laserjev na čip, kar odpira pot do prihodnjih terabitnih optičnih povezav. Intel želi s to tehnologijo ubiti več muh na en mah, saj jo oglašuje kot univerzalno rešitev za zamenjavo obstoječih vmesnikov SCSI, SATA, USB, FireWire, PCI Express, HDMI ...
Pričakovati, da bo do zamenjave vseh naštetih tehnologij, od katerih so nekatere na sceni že krepko več kot desetletje, prišlo čez noč, je seveda utopija. Uporabniki imamo kupljeno veliko število dodatnih naprav, ki delujejo prek enega od obstoječih vmesnikov, kar pomeni, da bodo morali proizvajalci naprav zagotavljati združljivost. Da bodo z novim računalnikom, ki bo imel nov optični vmesnik, delovale stare naprave, bo moral ta podpirati tudi starejše vmesnike, enako pa bo moralo biti tudi pri novih napravah, če želimo, da bodo te delovala na starejših računalnikih. Podvajanje vmesnikov pa pomeni veliko težav in nepotrebnih stroškov. Teoretično gledano torej nova tehnologija lahko prinese izboljšave pri produktivnosti dela z računalnikom, vendar bo njena vpeljava trajala več let. Približno tako dolgo. kot je bilo potrebno, da računalniki niso več opremljeni z gibkimi diski. To pa hkrati pomeni, da bodo z LightPeakom združljive naprave na začetku dražje in dosegljive le manjšemu številu uporabnikov. Hkrati ta tehnologija odpravi le eno ozko grlo – komunikacijo z napravami, ki niso neposredno na matični plošči računalnika, pa še tu najprej električni signal pretovori v optičnega, tega prenese po kablu in ga na drugi strani spet pretvori v električnega. Prej ali slej bomo prišli tudi tu do fizikalnih omejitev na sprejemnem in oddajnem delu. Končna rešitev je le popolna sprememba računalnika, tako da ta ne bo več temeljil na električnih signalih, temveč v celoti na optičnih. Do optičnega računalnika, ki bi resnično pomeni revolucijo v računalništvu in v trenutku pometel s starimi tehnologijami, pa je še zelo doga pot.
Moj mikro, november 2010 | Jan Kosmač |
