Eden od očitkov LCD-televizorjem je razmeroma skromen kontrast slike. Manj zmogljivi postopki za izboljšanje kontrasta sproti spreminjajo svetlost celotne slike − temnejši prizori postanejo malo temnejši, svetlejši pa nekoliko svetlejši. Kontrast je tako na splošno res nekoliko boljši, vendar se lahko zaradi tega zgodi, da postanejo posamezni prizori pretemni ali presvetli, povrhu pa se zlasti pri temnejših prizorih pogosto izgubijo podrobnosti. Pixellence analizira video signal, in sicer vsako slikovno piko posebej, prepozna svetlejše in temnejše dele vsake posamezne televizijske slike in digitalno prilagodi svetlost posameznih delov slike – temnejši deli slike oziroma prizora postanejo nekoliko temnejši, svetlejši pa nekoliko svetlejši. Tako Pixellence izboljša kontrast, ne da bi se na njegov račun izgubljale podrobnosti v sliki ali da bi vsa slika zaradi tega postala presvetla ali pretemna.
Vzporedno z izboljšanjem kontrasta Pixellence poskrbi tudi za kar se da naraven videz barv. Sproti namreč prilagaja nasičenost osnovnih barv (rdeče, zelene in modre barve). Pomembno je, da pri tem upošteva svetlost posameznega prizora in tako poskrbi, da barve tudi pri bolj kontrastnih prizorih ne postanejo preveč poudarjene. Človeško oko je še zlasti občutljivo na barvo kože, zato takoj opazimo, če ima koža na sliki nenaraven barvni pridih. Pixellence zato vsebuje digitalni postopek, ki zazna tiste dele slike, ki imajo barvo kože, in odpravi njene morebitne nenaravne barvne odtenke (nič več pordele ali pozelenele kože).
Televizorji, ki podpirajo visoko ločljivosti, imajo včasih težave pri prikazovanju klasične televizijske slike. Manjšo ločljivost slike morajo namreč prilagoditi večji ločljivosti zaslona, pri tem pa lahko postanejo zelo očitne vse pomanjkljivosti klasične televizijske slike. Pri manj zmogljivih LCD-televizorjih je zato klasična televizijska slika videti slabše kot na klasičnih televizorjih. Pixellence zna povečati ločljivost slike in izračunati vrednost svetlobnih pik, ki jih mora dodati. Poševni robovi na sliki zaradi tega niso več videti stopničasti, ampak so ravni.
Zaradi večje ločljivosti LCD-zaslonov je klasična televizijska slika videti manj ostra, zato ima Pixellence vdelane digitalne filtre, ki povečajo ostrino in poudarijo robove. Digitalni postopek za izboljšavo ostrine analizira sliko in povečanje ostrine prilagodi posameznim delom slike. Tam, kjer ni nevarnosti, da bi prišlo do nenaravnega videza, ostrino poveča bolj, na tistih delih, kjer ta nevarnost obstaja, pa je s povečevanjem ostrine nežnejši.
Ali tehnologiji dejansko izboljšata prikaz analognega TV-programa? Odgovor je pritrdilen. Slika na televizorju, ki ima bolj ali manj zmogljivo tehnologijo za izboljšavo slike, je vsekakor boljša od slike na televizorju brez nje. Slika je mirnejša, barve so izrazitejše in kontrast je večji. Na splošno je občutek gledanja boljši!
Objavljeno: Moj mikro December 2007 | Marjan Kodelja
