Če zanemarimo nekatere programe znotraj ponudbe IP-televizije, ki so HDTV, je večina programov, ki jih lahko spremljajo v Sloveniji, še vedno v klasični ločljivosti (SD) in v razmerju 4 : 3. In tu že nastopi prva težava, s katero se sreča lastnik novega ploskega televizorja. Razmerje slike pri ploskih zaslonih je 16 : 9, zato je na vso površino raztegnjena slika razmerja 4 : 3 bolj ali manj neuporabna. Če bi na zaslonu plesala močno razgaljena »punčara«, bi pri raztegnjeni sliki dobili občutek, da ne gre za mlado lepotico, ampak priletno in slabo vzdrževano trebušno plesalko. Kolikšno je popačenje, je odvisno od načina razširitve slike. Ker pa gre za kompromis, vedno nekaj izgubite. Predstavljajte si, da slika razmerja 4 : 3 po višini ostane enaka (od enega roba zaslona do drugega), raztegnete pa jo levo in desno. Zdaj si predstavljate krog znotraj slike. V razmerju 4 : 3 je dejansko vidite krog, v razmerju 16 : 9 pa elipso. Druga možnost je, da ostane slike enaka po širini, kar pomeni, da izgubite del slike zgoraj in spodaj. Vse ostalo so kombinacije med tema osnovnima načinoma prikaza slike na celotnem zaslonu. Edina prava rešitev je, da snovalci programa začnejo uporabljati HD-kamere in že v osnovi dajo gledalcu na voljo HD-program. Čez nekaj let bo morda res tako.
Druga težava je kakovost signala. Če je ta prenizka, ne pomagajo nobena tehnologija izboljšave slike in drugačne zmogljivosti reprodukcije slike tehnologije LCD-zaslonov v primerjavi s televizorji s katodno cevjo.
Pogledali si bomo dve tehnologiji izboljšave slike: ena je vdelana v televizorje podjetja Philips, druga pa v televizorje Gorenja. Prva je vdelana v »nesramno« drage televizorje, druga pa je primer tehnologije za denarnici prijaznejše izdelke. Kaj pa tehnologije drugih proizvajalcev? Imenujejo se drugače, delujejo pa na podobnih načelih in načinih izboljšave slike!
Kompromisi
Srečujemo se s paradoksom. Televizijski signal je enak, kot je bil pred leti, nič boljši in tudi nič slabši, televizorji s katodno cevjo (CRT) pa ga brez posebnih tehnologij, morda s kakšnim bolj ali manj zmogljivim analognim filtrom za odpravo šuma (motenj v signalu), prikažejo v nekaterem primeru celo bolje kot manj zmogljivi LCD-televizorji. Zakaj je tako?
Morda najpomembnejša razlika med starim in novim je v ločljivosti. Analogni signal, ki ga dobimo prek antenske vtičnice, vsebuje 625 vrstic (standard PAL), prikaz slike pa poteka v prepletenem načinu. V prvem prehodu elektronski žarek po površini katodne cevi (prevlečene s fosforjem) »izpiše« vse lihe, v drugem vse sode vrstice in tako naprej. LCD-televizorji imajo vsi po vrsti že v osnovi večjo ločljivost, hkrati pa so digitalni. Analogni signal pretvornik (A/D) v televizorju spremeni v digitalno obliko, ki jo elektronika pretvori v sliko, vidno na zaslonu. Ko je enkrat »slika« v digitalni obliki, lahko − tako kot to počnemo z računalniškimi programi za obdelavo slik, vendar veliko hitreje − video procesor obdela sliko, tako da ta najbolj izkoristi zmogljivosti televizorja. Glede na razpoložljivo število pik na zaslonu, originalno sliko poveča, ji doda pike. Kako? Običajno tako, da med originalne pike doda potrebno število novih pik, po barvi in svetilnosti primerljive s prvimi. Zmogljivejši kot je ta algoritem, boljša je slika, ki jo televizor prikaže.
LCD-televizorji tehnično gledano »zaostajajo« za televizorji CRT tudi po nekaterih tehničnih značilnostij. Znano je, da imajo nižje kontrastno razmerje in manj »žive« barve, predvsem zaradi največje tehnične pomanjkljivosti − nezmožnosti prikaza popolne črne barve. Večkrat smo že dejali, da je tako zato, ker del svetlobe vedno pronica prek plasti tekočih kristalov, tudi pri »črni« piki, ko pronicanja ne bi smelo biti. Težavo omilijo tako, da video procesor originalno sliko s tehnologijo spreminjanja slike to prilagodi značilnostim televizorja.
CRT-televizorji veliko hitreje »prižigajo« in ugašajo piko, kar razumemo kot odzivni čas (ko eno sliko na zaslonu zamenja druga). Tipično je tako imenovani odzivni čas okoli 1 ms, pri LCD-televizorjih pa med 3 ms, pri najzmogljivejših, in 8 ms, pri večini drugih. Tudi to težavo lahko delno omilijo opisane tehnologije.
Gre za kompromis, povezan na eni strani s signalom, ki je oblikovan za drugačno tehnologijo, po drugi strani pa za tehnične omejitve LCD-televizorjev , kjer razvoj tehnologije še ni prišel na potrebno raven. Ves potencial bodo LCD-televizorji pokazali, ko bodo televizijski programi že v osnovi narejeni in posredovani v digitalni obliki. Vsako pretvarjanje iz ene obliko v drugo znižuje kakovost, pa še čas za to je potreben. Tu vidimo še eno potencialno težavo. Danes kupite LCD-televizor , ki ima analogni, ne pa tudi digitalni sprejemnik. Še enkrat: pri nas bo potreben digitalni sprejemnik s podporo za MPEG-4. Ko bo na voljo digitalni signal, boste seveda potrebovali dodatni zunanji sprejemnik ali »set top box«. Ta bo sprejel digitalni signal, ga pretvoril v analogno obliko, ki jo razume sprejemnik v televizorju, nato pa ga bo pretvornik v televizorju zopet spremenil v digitalno obliko, da bo prikazal sliko. Tudi laiku je jasno, da bo dvojna pretvorba (digitalno–analogno–digitalno) negativno vplivala na kakovost signala.
Objavljeno: Moj mikro December 2007 | Marjan Kodelja
