Pri celotni »zarotniški« teoriji najbolj boli to, da se v napravi pogosto okvarijo elementi, ki stanejo največ nekaj centov, naprava pa je zato popolnoma ali omejeno uporabna. Vzemimo konkreten primer zrcalnorefleksnega fotoaparata srednjega razreda. Ta ima majhen plastični kavelj, ki zadrži (ali sprosti) vgrajeno bliskavico v zaprtem položaju. Cena tega kavlja ne more biti več kot nekaj centov, a ko se pokvari, kar se nam je tudi dejansko zgodilo, je popravilo dražje od njegove vrednosti. Fotoaparat še vedno normalno deluje, okvaro se da za silo popraviti tudi z lepilnim trakom, toda nekje v podzavesti imamo občutek, ki se ga je težko znebiti: da je funkcionalnost fotoaparata okrnjena in da ta ni več celovit. Nekaj nas sili, da bi kupili novega.
Proizvajalci tiskalnikov poznajo še eno zvijačo. Periodično čistijo tiskalne glave (praviloma večkrat, kot je nujno potrebno), da se v njih črnilo ne osuši in jih ne zamaši. Poleg tega, da je zato število izpisov z enim črnilom v praksi veliko nižje od števila, zapisanega na črnilniku, saj pri testnih, na podlagi katerih dobijo »kapaciteto« črnilnika, glav ne čistijo, se prej ali slej zasiči tudi gobica, ki vpija odvečno črnilo. Cena gobice ne more biti več kot nekaj centov, a ko programska oprema (firmware) oceni, da je preveč »umazana«, prepreči tiskanje. Pomaga le nameščanje »predelane« programske opreme, ki preprosto postavi števec čiščenja glav nazaj na nič in v večini primerov tiskalnik še naprej tiska enako kakovostno, kot je prej.
Vsaka naprava se pri delovanju ogreva, toplota pa umetno stara vgrajene elemente. Povedano drugače: če bi bilo odvajanje toplote boljše, bi naprava delovala dlje, kot če je odvajanje slabo, oziroma bi delovala dlje, če bi bili vanjo vgrajeni na toploto bolj odporni elementi. Glavna težava je vgradnja poddimenzioniranih elektrolitskih kondenzatorjev s premajhno toplotno odpornostjo, ki se hitreje okvarijo. Ko tak kondenzator »odleti«, je naprava »uničena«, vedenje, da njegova zamenjava stane komaj nekaj evrov, pa nam ne pomaga dosti. Proizvajalci zato tudi skrivajo sheme električnih vezij (včasih so morale biti te priložene vsaki elektronski napravi), tako da nepooblaščeni serviser težko najde okvaro, cene originalnih rezervnih delov in delo pooblaščenih serviserjev pa so postavljeni tako visoko, da za nekaj dodatnih evrov raje kupimo novo napravo.
Proizvajalci so navdušeni nad ploskimi zasloni, saj pri njih ne velja več pravilo, ki smo ga bili vajeni pri televizorjih s katodno cevjo, da bodo delali brez težav deset ali celo dvajset let. Na žalost je tako, da se pogosto zgodi, da na primer 46-palčni LED-televizor po nekaj letih odpove, ker je šla k vragu osvetlitev ozadja. Še huje je, če se to zgodi zato, ker je proizvajalec namesto kakovostnega stikala za vklop s kovinsko vzmetjo vgradil kakšno neumno plastično rešitev, ki se hitro pokvari. Tako televizor za tisoč in več evrov seveda ne dela, čeprav gre za element, ki stane nekaj centov. In potem kličemo serviserja, ki pride na dom, saj tako velikega televizorja ne bomo spet nosili v avto, in nam vse skupaj krepko zaračuna ali pa nas celo prevara, da gre za »resno« napako, posledica katere je to, o čemer pišemo.
Morda so proizvajalci mislili, da bodo njihove zvijače ostale skrivnost in da potrošniki ne bodo posumili, da so v ozadju kartelni dogovori. Te je sicer zelo težko dokazati, a odpor pred načrtovano zastarelostjo je vse večji, način boja pa je tudi ta, da si uporabniki izmenjujejo napotke, kateri so kritični elementi naprave, ki se najhitreje pokvarijo, kako podaljšati rok trajanja naprave, kako lahko napravo sami popravimo, kje so kakovostni priložnostni serviserji, ki to storijo za manj denarja, in kje kupiti najcenejše rezervne dele. Pa tudi do tega, katere naprave raje ne kupiti, saj so v tem pogledu veliko slabše od konkurenčnih. Prej ali slej bo načrtovana zastarelost tako in tako umrla. Prihodnost »hiperprodukcije« torej ni bleščeča. Če ne zaradi drugega, zato, ker bo prej ali slej zmanjkalo naravnih surovin, denarja potrošnikov ali obojega. Čez desetletje ali dve bomo zelo verjetno spet lahko kupovali trajnejše naprave.
Moj mikro, Julij Avgust 2012 | Jan Kosmač |
