Kritika leti na novodobne proizvajalce, katerih osnovi cilj je, da kupljena naprava čim prej zastari, kupec pa kupi novo. To je v potrošniki družbi vrlina in še zdaleč ne nespametna uporaba virov. Kako proizvajalec doseže načrtovano zastarelost naprave ali celo, kako naredi, da se ta pokvari čim prej po izteku garancijske dobe, smo pisali v prejšnji številki. Tokrat pa si oglejmo še en proizvajalčev trik. Kako naredi napravo, ki jo je težko razstaviti, s tem pa tudi popraviti. Razlog, da to počne, je na dlani. Kupec je prisiljen pokvarjeno napravo nesti na uradni servis, katerega storitve so nesorazmerno drage, serviserji pa so dolžni nagovarjati stranke, da se popravilo ne splača in da bodo le za malo več denarja dobili popolnoma nove in zmogljivejše izdelke. Če pa stranke ne uspejo nagovoriti, še vedno »pokasirajo« veliko denarja. Ukrep je neposredno usmerjen na »uničevanje« malih serviserjev, ki svojo dejavnost opravljajo ceneje, toliko, kot je popravilo v resnici vredno. Zanimivo je, da redkokdo o tej problematiki sploh piše. Vzemimo primer. Zamenjava počenega stekla na iPhonu ali iPadu vas bo na uradnem servisu stala vsaj še enkrat toliko, kot vam za enako zaračuna nekaj serviserjev, ki se kljub nevarnosti, da bodo med popravilom napravo še bolj pokvarili, tudi pri nas s tem ukvarjajo.
Vijaki zavarovani pred posegi. Pred desetletji sem se smejal, kako so prijatelji, ki so postali ponosni lastniki svojega prvega avtomobila (največkrat yuga), kupili »dobra« platišča, nato pa zamenjali standardne vijake s takimi, ki si jih lahko odvil le z nestandardnimi orodji. Da jim platišč, ki so bila dražja od rabljenega avtomobila, ne bi ukradli. Nestandardne glave vijakov so postale običaj pri novejših napravah – omejuje jih le domišljija in primernost utorov za odvijanje ali zavijanje. Kdor hoče popraviti tak izdelek, mora orodje kupiti od proizvajalca naprave. Ta pa niso poceni in jih ne prodajo vsakemu. Taka je vsaj zamisel. Ker pa je povpraševanje po teh nestandardnih izvijačih veliko, jih ni težko dobiti. Na spletu moramo najti le pravi izvijač ali nastavek zanj, in ker ne gre za originale, tudi dragi niso. To načelo uporablja veliko proizvajalcev, najbolj očitno pa Nintendo in Sony (igralne konzole) ter Apple (pri skoraj vseh svojih izdelkih).
Zalepljeno ohišje. Nekateri gredo še korak naprej in sploh ne uporabljajo vijakov. Sestavne dele naprave ali vsaj dele ohišja preprosto zlepijo skupaj. Zlepljenih delov (na primer sprednji del iPada, ploski kabli pri Galaxyju S III in podobnih) raje ne poskušajte razstaviti, saj jih boste zelo verjetno uničili. Če ne gre drugače, v nekaterih primerih pomaga segrevanje lepila, vendar je treba biti pri tem previden, da temperatura ne uniči električnih elementov naprave.
Tanki in krhki priključki. Že lepljenje je dovolj velik problem, vendar se proizvajalci pri tem ne ustavijo. V naprave vgrajujejo majhne, tanke in predvsem krhke priključke (konektorje), največkrat za priklop tankih in tudi občutljivih ploskih kablov. Mimogrede, ko smo pred mesecem »sušili« telefon in tega seveda odprli, smo nehote strgali tak kabelček. Na srečo je bil telefon tako ali tako pokvarjen in je služil le ponazoritvi članka, kako rešiti telefon, ki je padel v vodo. Rešitev za ta trik je potrpljenje, izredna previdnost, rahlo prijemanje in majhna, tanka orodja. Ni za ljudi, ki se jim tresejo roke, čista »finomehanika«.
Prilotane baterije. Redko, pa vendarle srečamo naprave, ki imajo baterije prilotane neposredno na matično ploščo. Drugače povedano, pri takih napravah zamenjava baterij brez spajkalnika ni mogoča. Gre za eno težjih popravil, ki se jih lahko lotimo, ko se odločimo, da napravo sami popravimo.
Spojeni elementi zaslona. To zvijačo proizvajalci uporabljajo vse pogosteje. Na primer, zaslon telefona je sestavljen iz LCD-panela, na dotik občutljive površine in zaščitnega stekla. Pri iPhonu 3G (verjetno pa tudi pri novejših modelih) sta spojena steklo in na dotik občutljiva površina in ju je nemogoče ločiti, če poči steklo, moramo zamenjati oboje, kar pomeni, da je popravilo dražje. Pri omenjenem telefonu lahko s »priseski« in močnim potegom vsaj odstranimo LCD-panel, vseeno pa je verjetnost loma sorazmerno velika, pri nekaterih telefonih pa še to ne in morate zamenjati celotni zaslonski del.
Moj mikro, september – oktober 2012 | Jan Kosmač |
