Glavno vodilo industrije, kar je zelo jasno vidno na področju zabavne elektronike, je rast. Ta je v sodobnem svetu dosegljiva predvsem s skrajševanjem časa med dvema nakupoma, kar je mogoče na dva načina. Prvi je s funkcionalno zastarelostjo, ki pomeni, da ima nova naprava toliko boljše funkcije in zmogljivosti, da stara postane neprivlačna. Drugi je tako imenovana načrtovana zastarelost, ki na kratko pomeni, da industrija vse pogosteje izdeluje naprave, ki imajo načrtovan krajši povprečni čas delovanja. Izdelati trajno napravo se namreč ne izplača. Načrtovana zastarelost je proces, ko izdelek postane zastarel ali preneha delovati (ne opravlja funkcij) po točno določenem času, ki ga je določil izdelovalec. Seveda je to v njegovo korist, saj tako prisili kupca, da kupi nov izdelek prej, kot bi si to sam želel. Namen proizvajalca je tudi skriti dejanski strošek uporabe in mu zaračunati višjo ceno, kot jo je sicer pripravljen plačati. Če v Googlov iskalnik vpišete termin »planned obsolescence«, dobite veliko zadetkov, kjer se ljudje razburjajo predvsem nad tem dejstvom, zato je težko verjeti, da v vsem skupaj ni vsaj zrna resnice. Zahodna ekonomija temelji na spirali, ki jo poganja množična proizvodnja in potrošništvo. In potem se čudimo, da imamo krizo. Večina naših elektronskih naprav na koncu potuje v afriške in azijske države v razvoju. Čeprav smo jih odvrgli, je v njih veliko dragocenih kovin (zlato, platina) in drugih snovi, ki jih je mogoče ponovno uporabiti, na žalost pa tudi veliko škodljivih snovi. Postopek reciklaže je osnoven: gre za lomljenje in kurjenje, kar v zrak spušča strupene kemikalije, ki bodo tamkajšnjim ljudem v breme še nekaj generacij.
Rast na področju informacijskih naprav je posledica prevzemov podjetij in razvoja tehnologij, ki prinašajo nenehno izboljševanje zmogljivosti. V kratkem času dveh let, kar »zapoveduje« Moorov zakon, imamo na voljo toliko bolj zmogljive računalnike, da potrošniki občutimo, kar je tudi posledica prefinjenega in agresivnega oglaševanja in trženja, kot psihološko zastarelost. Stare naprave nam niso več niti malo všeč, ker nove nudijo toliko več. Več o različnih oblikah zastarelosti najdete na http://tinyurl.com/bmvqwb9.
Poceni zvijače
Proizvajalec najlažje doseže programirano življenjsko dobo izdelka tako, da v izdelek vgradi del, za katerega je jasno, da bo čez točno določen čas prenehal delovati oziroma bo deloval slabše. To je tako imenovani kritični element sistema. Izdelovalec lahko na primer določi predvideno življenjsko dobo izdelka in vanj vgradi manj »vzdržljive« in seveda tudi cenejše sestavne dele ali materiale. V povprečju bodo taki izdelki delovali želeni čas, eni bodo odpovedali prej, drugi pozneje, proizvajalec pa bo vseeno dosegel svoje. Proizvodnja izdelka je zanj cenejša in po določenem času kupca spodbudi, da kupi nov izdelek. Kakšen je predviden čas delovanja različnih tipov naprav, poglejte na http://tinyurl.com/cfyhd3h.
Uporabljajo pa še druge zvijače. Najraje zaprejo napravo, da je uporabnik brez posebnega orodja ne more odpreti in pogledati, kaj je v njej. Vsaj ne brez poškodbe ohišja. V tem je recimo zelo uspešen Apple, njegovemu zgledu pa vse bolj sledijo tudi drugi. Mimogrede, v Sloveniji velja zakon, ki prepoveduje prodajo naprav, ki jim ni mogoče enostavno zamenjati baterije. Brezzobi zakon, saj nima nikakršnega vpliva na prodajo iPhonov in iPadov kot tudi ne na prodajo podobno zaprtih izdelkov drugih proizvajalcev. Kar koli se pri teh napravah zgodi, pa tudi če je težava le v slabi bateriji, zahteva obisk pooblaščenega serviserja, ki bo vgradil dražjo baterijo, ki jo predlaga proizvajalec, ne pa morda podobno kakovostne, a nekoliko cenejše. Pri »kompaktnih« napravah se posledično pojavlja še ena težava. Vzemimo naprej običajni telefon z odstranljivo zadnjo ploščo in odstranljivo baterijo. Ko pade na tla, odstranljivi deli odletijo, energija trka pa se porazdeli. Ni nujno, da se telefon pri padcu pokvari (poči zaslon ali kaj podobnega), saj ko ga sestavite, dela naprej in je videti, da ni nič narobe. A energija trka se pri »kompaktni« napravi v celoti absorbira v njej, zato je verjetnost resnejše okvare toliko višja, kar ni nujno, da se pokaže takoj. Podobno velja, če vam naprava pade v vodo. Verjetnost, da jo rešite, je sicer majhna, a imate vsaj možnost, če iz nje dovolj hitro odstranite baterijo. Če baterije ne morete odstraniti, naprave pa odpreti, vam ostane le upanje, da bo morda vse v redu.
Baterijska zarota gre lahko še korak naprej. Proizvajalec v napravo vgradi varnostni čip, ki preverja ne samo, kako polna oziroma prazna baterija je v njej, temveč tudi, kakšna je. Če zazna, da ni »originalna«, javlja, da je prazna prej, kot je v resnici. Uporabnik tako misli, da je kupil slabo »kitajsko« baterijo, čeprav gre v resnici za proizvajalčevo goljufijo, ker ta želi, da uporabnik tudi baterije kupi pri njem. Podobnih »zarot« smo bili vajeni tudi pri črnilnikih za brizgalne tiskalnike. Tudi ti so imeli vgrajene čipe, ki so preprečevali, da bi tiskalnik delal z neizvirnimi črnilniki, hkrati pa so tudi pri izvirnih preprečevali tiskanje, ko je količina črnila padla pod določeno raven pod pretvezo, da tako ščitijo uporabnika pred nekakovostnimi izpisi in tudi pred morebitno okvaro tiskalnika. V resnici je šlo za siljenja uporabnika, da takoj zamenja črnilnik in ne čaka, da iz obstoječega iztisne zadnje kapljice črnila. Pri tiskalniških glavah in baterijah je mogoča še ena zvijača. Oba elementa imata predviden čas trajanja, tiskalniška glava ima zapisano, koliko izpisov lahko tiskalnik naredi, baterija pa ima predvideno število polnilnih ciklov. Proizvajalec v napravo vgradi števec, ki šteje število izpisov tiskalnika oziroma polnjenj baterije. Ko števec preseže določeno število, naprava sama od sebe noče več delovati ne glede na to, da je tiskalna glava še vedno v redu in bi zdržala še veliko izpisov, baterije pa bi lahko še nekajkrat ponovno napolnili.
Moj mikro, Julij Avgust 2012 | Jan Kosmač |
