Applov iPad je lahko primeren bralnik knjig v zaprtih prostorih, kjer so svetlobne razmere primerne, ne pa tudi zunaj, kjer okoliška svetloba močno vpliva na videno na zaslonu. Velika večina mobilnih naprav ima vgrajeno eno izmed izpeljank tehnologije zaslonov na tekoče kristale (LCD), ki sta jim skupna svetilni element za zaslonom in manipuliranje s svetlobnimi žarki, ki prehajajo skozi več plasti zaslona. Sliko na zaslonu »oblikuje« svetloba svetilnega elementa, ne pa svetloba okolice. Če je ta močnejša, to pomeni, da vsebino zaslona težje prebiramo. V izrednih primerih, na primer na poletni sončen dan brez oblačka, pa je branje s takšnega zaslona skoraj nemogoče.

Z branjem tiskane knjige ali revije v takšnih razmerah pa ni težav, saj »videno« oblikuje svetloba okolice, ki pada na površino, se z nje odbije ali pa se absorbirajo nekatere valovne dolžine svetlobe. Zelo preprosto povedano: bel list odbija vse valovne dolžine, zato se nam zdi bel, saj je bela svetloba sestavljena iz vseh valovnih dolžin svetlobe. Črna področja (na primer črke) pa absorbirajo (skoraj) vse valovne dolžine, zato so črna. Potem pa so tu še barve. Na barvnih področjih se del valovnih dolžin absorbira, del pa odbije in tako dobimo občutek, da je avto rdeč, drevo pa zeleno. Če svetlobe okolice ni, recimo ponoči, knjige ali revije ne moremo brati. No, lahko, če prižgemo luč, torej vir svetlobe. In črno-beli bralniki knjig delujejo po tem načelu. Sliko na zaslonu oblikujejo z uporabo okoliške svetlobe oziroma njenega odboja ali absorpcije na površini zaslona. Zato imajo e-knjige enake prednosti oziroma slabosti, kot jih imajo tudi tiskane publikacije.

O zaslonih
Črnilo in papir sta univerzalni informacijski »zaslon«, ki ga človeštvo uporablja že pet tisočletij. Tehnologije zaslonov pa so seveda neprimerno mlajše. Katodno cev (CRT) so pogruntali pred manj kot stotimi leti, danes najbolj priljubljeni ploski zasloni pa niso starejši od štirideset let. Najmanj desetletje se znanstveniki trudijo, da bi izdelali zaslon, ki bi bralcu omogočal enako bralno izkušnjo kot list papirja in bi bil hkrati podoben po ceni, preprostosti za proizvodnjo in porabi energije.

Zaslone lahko na grobo delimo na tri kategorije glede na to, kako uporabljajo svetlobo. Prvi so zasloni, ki izžarevajo svetlobo in jih največkrat srečujemo. Načelo delovanja takšnega zaslona na tekoče kristale (LCD) je znano. V osnovi in zelo preprosto povedano je v ozadju zaslona svetilka, ki seva svetlobo skozi več plasti zaslona, med katerimi je najpomembnejša plast tekočih kristalov, pri katerih upravljanje z električnim tokom določa, ali bo pika temna ali svetla. V to kategorijo sodijo tudi že nekaj let zelo čislani in predvsem nestrpno pričakovano zasloni OLED (organske svetlobne diode), pri katerih je osnovna razlika glede na klasične LCD-zaslone ta, da svetlobe ne »tvori« svetilni element, temveč aktivna snov, ki je v vsaki piki. Največja slabost LCD-zaslonov je v tem, da je svetilni element energetsko potraten, oba, tudi OLED, pa zahtevata stalno osveževanje plasti tekočih kristalov (njihovo stanje je odvisno od stalnega električnega toka). Pri zaslonih te kategorije je znana tudi težava, da je slika na zaslonu slabše vidna v razmerah, ko je jakost svetlobe okolice višja od jakosti svetilke (ali jakosti svetlobe, ki jo sevajo svetlobne diode).

Druga kategorija so zasloni, ki odbijajo svetlobo. Pri takšnem zaslonu zadnjo od plasti, prek katerih v LCD-zaslonih s svetilko v ozadju potuje svetloba, zamenja plast, ki svetlobo odbija. Tudi pri teh zaslonih je mogoče uporabiti tekoče kristale, ki jih namestijo nad odbojno plastjo. Ta odbija svetlobo okolice, ki tako postane svetloba, ki potuje prek plasti tekočih kristalov in »ustvarja« sliko na zaslonu. Večina LCD-zaslonov tega tipa zahteva stalno osveževanje, čeprav obstajajo tudi taki, kjer se določen položaj kristalov ne spremeni (orientacija kristala se zaklene), ko ni električnega toka. To pa so že predstavniki podkategorije, tako imenovani dvostabilni (bistable) zasloni, kjer pika ostane takšna, kot je bila pri zadnji spremembi, tudi ko na zaslonu ni električnega toka.

V kategorijo zaslonov, ki izkoriščajo svetlobo iz okolice, sodijo tudi vse tri tehnologije, ki jih omenjeno v povezavi z barvnimi bralniki e-knjig. Zanimivo pa je, da je lahko tehnologija EPD stabilna ali pa zahteva stalno osveževanje, tehnologija EWD po logiki delovanja zahteva stalno osveževanje, medtem ko je tehnologija IMOD stabilna in potrebuje energijo le za spremembo stanja pike.

Tretja kategorija transflektivnih zaslonov, ki jo moramo omeniti, pa je nekakšen hibrid prvih dveh. Pri zaslonih te vrste želijo odpraviti slabosti in ohraniti prednosti enih oziroma drugih. Torej zmanjšati energetsko požrešnost prvih, ki je večinoma posledica dodatnega svetilnega elementa, in izboljšati kakovost zaslonske slike (ločljivost, hitri odzivni časi) in prikaz slike pri slabših svetlobnih razmerah, kar je glavna težava predstavnikov druge kategorije. Takšni LCD-zasloni vsebujejo tako svetilni element kot tudi ogledala. Ko je svetloba v okolici dobra, delujejo kot odbojni zasloni, ko pa je slaba, uporabijo svetilo. Ker gre za kompromis, takšni zasloni zunaj, kjer je svetloba dobra, niso tako svetli (oziroma nimajo takšne slike) kot odbojni zasloni, v prostoru pa niso tako svetli kot zasloni, ki le izžarevajo svetlobo.

Moj Mikro, junij 2010 | Jan Kosmač