Vse več mobilnih naprav je takih, da baterije ni mogoče preprosto zamenjati oziroma so potrebna nestandardna orodja za razstavljanje. Ko baterija izgubi zmogljivost polnjenja in jo ni več mogoče dovolj napolniti, lahko napravo nesete na pooblaščeni servis ali jo vržete v smeti.

Marsikaj govori, da je res tako. Pri tem ni nujno, da se naprava v celoti pokvari. Recimo dve leti star pametni telefon še vedno normalno deluje, le tipke niso več odzivne, kot bi morale biti. Uporaba telefona je zato motena. Vzroka za to sta lahko dva, bodisi se je okoli tipk nabral prah bodisi so se »izrabile« kontaktne površine. V obeh primerih se popravilo zaradi kompaktnosti izdelka ne izplača. Na servisu bi vam povedali, da rezervnih delov, v tem primeru tipk, nimajo, da jih nikoli niso imeli, saj jih ni mogoče zamenjati, in da bi v primeru okvare v garancijski dobi telefon preprosto zamenjali. Uradni slovenski servisi skoraj ničesar ne popravljajo. Popravila se pogosto izvajajo le v tujini, pa še to le v primerih potrebe po menjavi večjih modulov, skoraj nikoli pa posameznih elementov. Hkrati bi vas serviser še opomnil, da je pri tako starem telefonu verjetno slaba tudi baterija in da se vam bolj splača kupiti nov telefon, ki bo tudi tehnološko veliko boljši od starega. In kaj naredite? Kupite nov telefon. Ste zagovornik Applovih naprav? Vam je iPad padel na tla in se je razbil zaslon? Veste, koliko stane popravilo v uradnem servisu? Polovico cene novega. No, ja, nekoliko manj, če ne gre za osnovni model. Neuradni serviserji oziroma garažni mojstri vam za popravilo zaračunajo polovico tistega, kar zahtevajo uradni servisi, vendar sta njihova zanesljivost in kakovost dela seveda vprašljivi.

V vse več napravah so vgrajeni plastični zobniki namesto kovinskih. Zobki plastičnih zobnikov se prej obrabijo, in ko se to zgodi, je uporaba naprave najmanj omejena.

S stališča varovanja planeta logika nakupa nove naprave vedno, ko se obstoječa pokvari, seveda ni najboljša. Razmislite, koliko naprav ste zavrgli v zadnjih desetih letih bodisi zato, ker so se pokvarile, ali pa ker se vam je zdel novejši model privlačnejši. Povprečna slovenska družina je verjetno zavrgla vsaj dva mobilna telefona, najmanj en računalnik oziroma prenosnik, monitor in televizor s katodno cevjo (CRT), digitalni fotoaparat, morda tudi videokamero, vsaj en tiskalnik, nekaj velikih gospodinjskih naprav, še več majhnih in goro okvarjenih napajalnikov. Kje so te naprave danes? Ne vemo. Uradno bi jih morali zbirni centri in prodajalci, ki so dolžni pri nakupu nove naprave staro prevzeti, poslati v obrat za recikliranje. Pa jih res? Ali jih večina na žalost leži na smetišču, po možnosti celo na kakšnem divjem kje v naravi?

Kriva je žarnica

Ohišje nekaterih tabličnih računalnikov je zlepljeno, namesto da bi bilo privijačeno. Tako napravo je nemogoče odpreti, ne da bi poškodovali ohišje, zato je ne morejo popravljati poceni serviserji, ampak le pooblaščeni serviserji, ki imajo ustrezna orodja in znanja.

Proizvajalci naprav imajo na eni strani na voljo metode, kako programirati življenjsko dobo naprav, na drugi pa tudi dolgo zgodovino kartelnega dogovarjanja. Dva dneva pred božičem leta 1924 so v razkošnem hotelu v Ženevi predstavniki podjetij Osram, Philips in General Electric ustanovili skrivni kartel, imenovan Phoebus. Njegov namen je bil na prvi pogled dokaj neškodljiv, saj naj bi šlo za pospeševanje prodaje žarnic, v resnici pa ni bil nič kaj plemenit za potrošnike. Čeprav je bilo že takrat tehnično mogoče izdelati žarnico s povprečnim časom delovanja 2500 ur, so se dogovorili, da bodo izdelovali in prodajali izključno žarnice s povprečjem 1000 ur. Tako bodo potrošniki prisiljeni bolj redno kupovati nove žarnice, oni pa bodo več zaslužili. Proizvajalec, ki bi dogovor kršil, bi moral plačati kazen drugim članom kartela. S tem so uvedli popoln nadzor trga žarnic. Skoraj dvajset let je dogovor veljal, nato so se uprli nekateri drugi proizvajalci in tudi državni usmerjevalci trga, zgodilo se je tudi nekaj tožb in kartel je uradno izginil leta 1939. Čeprav je šlo za dogovor, ki na sodobnih trgih ne bi smel obstajati, saj gre za kaznivo dejanje, ker zmanjšuje tržno konkurenčnost, so tudi pozneje nastajali podobni karteli proizvajalcev žarnic, a pod drugimi imeni. Rezultat je na dlani – tipična žarnica ima tudi danes čas delovanja okoli 1000 ur.
 

1/4

Moj mikro, Julij Avgust 2012 | Jan Kosmač |