Ostanimo še za hip pri Watsonu. Zmotil se je pri vprašanju: »Medtem ko sta Hrvaška in Makedonija kandidatki za članstvo, je ena od držav nekdanje Jugoslavije že članica EU. Katera?« Njegov odgovor se je glasil: Srbija. Očitno so programerji pozabili v njegovo zbirko podatkov dodati dva preprosta seznama − članic Unije in držav bivše Jugoslavije. Če bi imel te podatke, bi pravilno odgovoril, tako pa je moral računati verjetnost članstva na podlagi informacij, ki jih je imel. So bile med njimi tudi takšne, kot na primer, kje so na voljo plačljive Googlove aplikacije? Ali lahko državljani kupujejo glasbo v Applovi trgovini? Je na voljo iPhone? Kakšne so cene elektronskih naprav? S kakšnim zamikom pridejo na naš trg? Če je sklepal na podlagi teh informacij, potem nas res ne more presenetiti njegova končna sodba. Hladna kot kovine, iz katerih je superračunalnik sestavljen. Verjetnost, da je Slovenija članica Unije je le 12-odstotna, da je članica Srbija, pa 61- odstotna. Med Srbijo in Slovenijo se je uvrstila celo Črna gora s 15 odstotki, Hrvaška in Makedonija pa sta bila izločeni že z vprašanjem.

Če nas ne pozna superračunalnik, potem je že skrajni čas, da se soočimo s tem in vzamemo stvari v svoje roke. Naš trg je za globalna podjetja popolnoma nezanimiv, pa naj njihovi predstavniki trdijo, kar hočejo. Dokaze za to trditev imate na dlani, da jih ne bi zopet naštevali. Po drugi strani pa pri nas ni medijske blokade, tako da zelo hitro izvemo, kaj vse ponujajo ta podjetja po svetu in hitro seštejemo ena plus ena. »To je zame zanimivo, vendar pri nas ni na voljo. Kaj storiti?« Se sprijazniti z dejstvom, da bom tehnološko zaostal, in se pokoriti črednemu nagonu, torej bom potrpežljiv in čakal, da se nas bodo usmilili, ali pa bom iskal bližnjice do tistega, kar želim, in sam poskrbel za to, da ne bom tehnološko zaostal? Odgovor je jasen. Če ne zaradi drugega zato, ker smo bili Slovenci vedno iznajdljiv narod.

KO NI DRUGE POTI

Problem piratstva se vsake toliko časa znajde na prvih straneh medijev. A vedno se govori o strani, ki želi piratstvo izkoreniniti, skoraj nikoli pa o razlogih zanj in o tem, da piratstvo ni vedno le negativno. najlažje je reči, da je piratstvo negativno in zločin, zato ga je treba preganjati, težje pa se je spoprijeti z razlogi zanj. Trdimo, da piratstvo še zdaleč ni tako škodljivo in da je, vsaj v enem delu, posledica odnosa podjetij, lastnikov programov, vsebin ali (in) storitev. Postavljamo tezo, da če nečesa po drugih poteh ni mogoče dobiti, bodo ljudje to dobili kako drugače in pri tem imeli popolnoma mirno vest. Toda ali je res prav, da tako razmišljamo? Ali potem ne bi veljalo, da če pač ne moremo do denarja legalno, lahko oropamo banko? Primerjava seveda ne drži vode. Rop banke ni v interesu te banke, piratstvo pa je in bo tudi v interesu proizvajalcev. To pa zato, ker je piratstvo najcenejši način promocije izdelka, nelegalni uporabniki pa izredno dobra podlaga za ustvarjanje širokega kroga uporabnikov, ki bodo čez nekaj časa izdelek kupili. Razlogov, zakaj je demonizacija »črne« uporabe neproduktivna, pa je še več.

Redki posamezniki iz vrst zatiralcev piratstva si upajo na glas priznati, da piratstvo pravzaprav ni tak problem, kot si ga želijo prikazati, in se zato ne splača zapravljati sredstev za njegov pregon. Kot rečeno, je kriminalizacija najlažja pot, vsekakor lažja kot pa ta, da podjetja poiščejo razloge oziroma ponudijo možnosti, da kupec izdelek kupi. Te možnosti so lahko raznovrstne − od cene, preprostosti nakupa, lokalizacije pa do preproste dosegljivosti. Prav tako ne obstaja »izgubljena prodaja«. Do izgube pride tudi v primeru, če podjetje zamudi napoveden začetek prodaje, pa si zaradi tega nihče ne beli glave. Razen tega še nihče nikoli ni dokazal, da bi se prodaja nekega izdelka dejansko povečala, če ne bi bilo piratskih različic. Nasprotno – izkaže se, da če ne bi bilo piratskih različic, uporabniki tega izdelka pač ne bi uporabljali. V domačih računalnikih je veliko nelegalne programske opreme, glasbe in filmov. Vprašajmo se, koliko od tega bi ti ljudje tudi dejansko kupili, če ne bi mogli priti do nelegalnih kopij? Naša ocena je, da zanemarljivo majhen del, saj so cene nekatere programske opreme previsoke za domače uporabnike (brez upoštevanja, da smo v kriznih časih). Torej, ali je sploh ne bi uporabljali ali pa bi posegli po brezplačni alternativi. Tržni delež slednje bi se zaradi tega povečal, tega pa ne bi bili veseli ponudniki plačljivih programov, torej jim piratstvo do neke mere − koristi.

Piratstvo je zagotovo tudi posledica tega, da podjetja ne znajo prepričati kupca, da kupi njihov izdelek. Bodisi zanj zahtevajo previsoko ceno ali pa kupcem niso všeč druge omejitve, ki jih postavljajo. Zato je na fenomen treba gledati tudi s tega zornega kota. Po našem prepričanju je »težkih« piratov, torej takih, ki kopirajo vse in imajo na svojih diskih terabajte nelegalnih datotek zelo malo. Večina uporabnikov si sem ter tja skopira kak program, film ali skladbo. Zakaj pa to počnejo? Ker morda iskanega v trgovini ni, je predrago ali kaj tretjega. Je takšne treba preganjati? Ne. na voljo so empirični podatki, da se je stopnja piratstva vsebin znižala (vsaj na področju glasbe in videa) po pojavi spletnih trgovin, ki omogočajo enostaven in cenen nakup. Večini je preprosteje kupiti skladbo za en dolar, kot pa iskati njeno nelegalno kopijo. Enako bi se verjetno zgodilo tudi pri nas, če bi lahko na primer brez večjih omejitev in težav kupovali v Applovi spletni trgovini. Na eni strani imamo izraženo potrebo, interes, na drugi pa ni možnosti preprostega, hitrega in cenenega nakupa. Kaj storiti? Prepričati lastno vest, da ne bo pekla!

JE PIRATSTVO KRAJA?

Ti, ki se borijo proti piratstvu, zelo radi enačijo piratstvo s tatvino, ker je tatvina družbeno sprejeta kot popolnoma sprevrženo dejanje. Na filozofski ravni pa se lahko zapletemo v neskončne debate o tem, ali je eno enako drugemu. Bistvo je v definiciji tatvine, ki predvideva, da tat nekomu nekaj ukrade, zato ta tega ne more več uporabljati. Če nam ukradejo računalnik, ga ne moremo uporabljati, vzeli so nam original. Piratstvo pa ne odvzame originala, temveč tega le kopira. Na svetu je le še ena nova kopija nečesa, programa ali vsebine, torej ne moremo govoriti o klasični tatvini iz definicije.

Poleg izgube originala pri tatvini nastane tudi škoda. Kako velika je ta, je odvisno od okoliščin. Če je v ukradenem računalniku dokument, ki bi ga morali takoj poslati, da bi dobili plačilo, je škodo preprosto izračunati. Dodajmo ji še nakup novega računalnika. Višino škode pri piratstvu pa je težko določiti, zato se večinoma enači z vrednostjo kopiranega. To pa je, milo rečeno, neumno. V domačem računalniku imamo lahko program, ki ga redko uporabimo, torej uporaba ne upraviči njegove vrednosti, zato tudi škoda ne more biti takšna. Ali pa imamo skladbo, ki je nikoli nismo poslušali, film, ki ga nismo pogledali. Škode ni tudi v že opisanem primeru, ko programa ali vsebine v nobenem primeru ne bi hoteli ali mogli kupiti, če ne bi bile na voljo nelegalne poti. Govoriti o škodi, kar tako počez je sprevračanje dejstev in tega je v poročilih o stopnjah piratstva, predvsem pa v poročilih o storjeni škodi, veliko.

REVOLT PROTI IZKORIŠČANJU?

Poglejmo še eno obliko piratstva. Skupna raba ene internetne povezave ali deljenje naročniške kartice za sprejemanje televizijskih programov. Lanskoletni poslovni rezultati večine slovenskih operaterjev so, milo rečeno, porazni in začelo nas je skrbeti, ne brez razloga, da bodo poslovne težave želeli prenesti na pleča svojih uporabnikov. Z zvišanjem cen, seveda. Nimamo podatkov, da bi do podražitev letos prišlo, ni pa ta možnost izključena. Poleg klasične podražitve je opazen še en trend. Ponudniki televizije (IP ali kabelske) redno brkljajo po svoji analogni ponudbi, za katero so obljubili, da jo bodo ponujali še naprej, s tem pa želijo svoje uporabnike prepričati, da preidejo na digitalne pakete. Uporabniki pa pri tem pozabljamo, da so digitalni programi v večini primerov zakodirani in vidni le, če operaterju plačamo mesečno naročnino. Ne le za en televizor (priključek), temveč za vsak televizor, ki ga imamo doma. Sami si izračunajte, koliko bi plačali pri svojem operaterju, če bi želeli na vseh svojih televizorjih spremljati vse programe. Na dolgo in široko bi lahko razpravljali, ali je to prav ali ne, končna sodba je le ta, da si uporabniki tega ne želijo.

Upamo si trditi, da ni nič narobe, če si eno internetni priključek deli več sosedov. Zelo preprosto je to tudi izvesti, brezžično ali ožičeno, z malo truda in primerno opremo pa je mogoče tudi zagotoviti enako pasovno širino za vse uporabnike. Zakaj to podpiramo? Ker zadnja leta pri nas ni prišlo do kakovostnega premika pri ponudbi dostopa do interneta. Ko v tujini govorijo o več deset megabajtih na sekundo za 25 ali nekoliko več evrov, takšne zneske pri nas hočejo še vedno za osnovni 1 Mb dostop. Hkrati pa govorijo, da je pri nas dostop do interneta med najcenejšimi v Evropi. Kar je vse dlje od resnice. Lansko leto so operaterji celo podražili svoje storitve, tako da so te postale za veliko državljanov preveliko finančno breme. In ko je razlika med zmožnostjo in zahtevanim previsoka, nastopijo alternative. V obliki iznajdljivosti.

GLOBALNA ZAPOSTAVLJENOST

Zadnja leta je tudi vedno več primerov, ko medijsko zelo izpostavljena storitev v Sloveniji ni na voljo. Razumljivo je na primer, da ne deluje Googlova navigacija, ker je njeno delovanje povezano z nakupom ustreznih zemljevidov, ne strinjamo pa se z dejstvom, da ne moremo kupovati plačljivih mobilnih aplikacij. Zato smo naredili poseben članek, v katerem vam bomo izdali, kako jih vseeno dobiti, in to celo brezplačno. Naj nas zaradi tega peče vest? Žal nam je le razvijalcev teh programov, ki zanj zahtevajo le par dolarjev, ki bi jih marsikdo z veseljem odštel, če bi lahko. Pa ne more, zato je piratstvo edina možnost.

NAS LAHKO »ZAŠIJEJO«?

Slovenska zakonodaja je na srečo takšna, da je zelo malo možnosti, da bi domači uporabniki imeli težave zaradi nelegalnih kopij. Zakoni ščitijo »svetost« doma, zato je le malo ali pa nič možnosti, da bi na vrata potrkala policija in bi strokovnjak začel pregledovati vaš računalnik. Zato si s tem ni treba pretirano beliti glave.

Kaj pa moralnost takega početja? To je stvar vsakega posameznika. Mi se nagibamo k stališču, da uporaba nelegalnih kopij ni problem, dokler ni povezana z denarjem (ali kakšnimi drugimi dobrinami), torej ko ne prodajamo glasbe na bolšjaku, ko ne služimo denarja z nelegalno programsko opremo, ko ne zaračunavamo skupnega dostopa v internet. Opozarjamo pa, da je to le mnenje piscev tega članka, zaradi česar bosta verjetno deležna nekaj jeznih pogledov iz slovenske IT-srenje. Pa nam je vseeno. Smo navajeni. Kriza je in veliko ljudi si določenih zadev preprosto ne more več privoščiti. Naj se bodo zato prisiljeni odpovedati? Kje pa je eden od razlogov, da raje uporabljajo plačljive programe namesto prostokodnih brezplačnih? Delno tudi v tem, da so ti tako v javni sferi življenja in v šolstvu. Microsoft je že vedel, zakaj je dobro prepričati, da so njegovi programi najboljši, zakaj se je potrudil, da se vsak otrok uči pisati z Wordom in tako naprej. In da ne bo pomote − vsi se zavedajo, da je v domačih računalnikih veliko nelegalnih kopij, javno pozivajo na linč, drugače pa so bolj tiho in se zavedajo, da jim piratstvo domačih uporabnikov koristi. In tudi če jim ne, jim to vsaj škode ne povzroča.

Moj mikro, april 2011 | Marjan Kodelja | Zoran Banovič