Med povabljenci je bilo še najmanj avtorjev, o pravicah katerih je tekla beseda, glasnejši so bili predstavniki kapitala in drugi prisotni. Dejstva so zelo jasna: piratstvo je v Sloveniji preveč razširjeno, veje prepričanje, da če nisi prenesel kakšne nelegalne datoteke, potem nisi »in«. Izkazalo se je tudi, da ga ni zakona, ki bi lahko upošteval vse različne želje, zahteve, če hočete, vseh vpletenih v to zgodbo. Še enkrat se je izkazalo, da je to področje potrebno celovite reforme in iskanja novih poslovnih modelov. Tega se zavedajo tudi lastniki kapitala, založbe, distribucijska podjetja, tako so vsaj poudarili, a ne preveč prepričljivo. Ti bi radi še vedno razmeroma lagodno živeli, kot so živeli pred leti, ko je vsa distribucija slonela na fizičnih nosilcev zvoka in slike. So pa udeleženci konferenci, tako kot mi, ugotovili, da so nas glavni igralci na področju digitalne distribucije preprosto obšli. O razlogih za to, krivdah, pa ni bilo niti besedice! Seveda ne!

ZATON SLOVENSKE GLASBENE INDUSTRIJE

Dejstvo je, da se slovenska glasbena industrija (o njej je bilo največ govora) potaplja. Konferenca je pokazala, da imamo različne interesne skupine, ki stojijo na nasprotnih bregovih, med seboj pa se ne znajo dogovoriti. Vsi kažejo s prstom na državo, z zahtevo, naj zadevo uredi, a pri tem želijo, da upošteva le zahteve ene od teh skupin. Država pa ni policaj, da bi reševala vse problema, je izjavil dr. Jurij Žurej iz Urada za intelektualno lastnino ter nadaljeval: »V Sloveniji smo izgubili kompas. Ker se nikomur nič ne zgodi, imajo občutek, da lahko delajo vse, tudi to, kar je prepovedano. Moralne avtorske pravice niso sporne, problemi se pojavijo, ko je treba kaj plačati, to pa je ekonomija.« Po njegovem se moramo v Sloveniji dogovoriti za pravila, ki se jih moramo pozneje vsi držati.

Dr. Maja Bogataj Jančič iz Inštitut za intelektualno lastnino je svoj nastop začela zelo prepričljivo, v zgodovini. Termin »pirati« v avtorskem pravu se je pojavil pred 300 leti v času angleške vojne knjigarn, ko so na angleški trg vdrli »črni« škotski knjigarji. Nato pa je začela naštevati moderne pirate, od tistih, ki na cestah prodajajo črne CD-je in DVD-je, ki so bili pred desetletji prisotni tudi pri nas, danes pa jih ni, pa o piratih, o katerih se manj govori in se jih ne preganja, čeprav jim je zelo preprosto dokazati kršenje avtorskih pravic. Govor je o nekaterih slovenskih glasbenih izvajalcih, nekatere je tudi nedvoumno omenila, kot sta skupini Pop Design in California, katerih »ukradene« skladbe je tudi zavrtela. Ni pa pozabila tudi na spletne pirate, za katere je med drugim dejala, da jih v Sloveniji še nihče ni sodno preganjal, tako kot so Švedi preganjali Pirate Bay. S prstom pa je pokazala tudi na dva primera politikov. Nemški obrabni minister je odstopil, ker so mu dokazali, da je v svoji doktorski disertaciji uporabil tuja avtorska dela. Naš politik Milan Cvikl, ki so mu tudi dokazali, da je uporabil vsebino iz Wikipedije v svoji knjigi, pa je bil za nagrado poslan na dobro plačano delovno mesto v Evropi. Pirati so tudi javne knjižnice, ki digitalizirajo knjige, ki jih imajo na svojih policah in jih objavljajo v spletu. Problem so dela, ki so avtorska zavarovana. Po domače povedano, NUK ne digitalizira na zakonit način, saj bi za dovoljenje moral vprašati avtorje ali njihove dediče.

Pirat je tudi ona sama, ker je predvajala več kot le izseke skladb, sicer v izobraževalne namene, in pa Tatjana Fajon, ker je celotno konferenco predvajala v spletu. Tudi mi smo si izposodili naslov tega članka. Misel je izrekel glasbenik Boštjan Dermol, a nismo pirati, saj zakon citate dovoljuje. To pa je bistvo, ki ga je izrekla na koncu. Avtorsko pravo mora ostati sistem za spodbujanje ustvarjalnosti in razširjanje znanja, ne pa sistem za zaščito interesov kapitala. Ne smemo dopustiti, da bi avtorsko pravo reguliralo le tisto, česar ne more regulirati trg. S tem bi izpadle določene pravice, ki jih imamo (citati, kopiranje za lastno uporabo ...). Avtorsko pravo ne sme omejevati ustvarjalnosti.

Svoje razmišljanje je podal tudi Boštjan Menart, glasbeni založnik, ki se mora zaradi drastičnega upada prodaje nosilcev zvoka ukvarjati tudi iz izdelavo igrač na Kitajskem, da lahko njegovo podjetje preživi. Bil pa je kritičen tudi do same industrije. S pojavom spleta se je možnost distribucije glasbe neprimerno povečala. Namesto da bi se glasbena industrija temu prilagodila, je zaspala, opirala se je na CD, ki je najpreprostejši način zaslužka. Uporabniki se s tem niso strinjali, kar je pravilno. Prazen prostor je izkoristil Apple in prevzel digitalni globalni trg glasbe. Če je tuja glasbena industrija zaspala, je naša v komi, sočasno pa so nam zaradi naše majhnosti (razlogi pa so verjetno tudi drugje) zaobšli globalni digitalni ponudniki, kot sta Apple in Amazon. V Sloveniji obstajajo ali pa so obstajale spletne glasbene trgovine, nekatere, kot Mobitelova, so bile zaradi nerentabilnosti zaprte, druge, kot je Simobilova z razmeroma veliko ponudbo, pa bolj služi za reklamiranje storitev tega operaterja kot za ustvarjanje prihodka. Omenil je tudi stran www.MP3center.si, kjer brez registracije dobite vse. Stran vsebuje le povezave na vsebine, ki jih uporabnik išče.

Zanimivo je tudi njegovo razmišljanje. Nove tehnologije, kot je prehod z vinilnih plošč na CD-je, so imeli na glasbeno industrijo pozitivne učinke, internet pa je ta trend obrnil navzdol. Še posebej v Sloveniji, saj izvoza naših skladb ni. Uporabnik, ki živi v digitalnem okolju, ugotavlja, da je odnos slovenskih lastnikov avtorskih pravic do njega odklonilen. Nič mu ne dajo, še informacij ne, še vedno vse temelji na CD-jih.

Po njegovem mišljenju je eden izmed razlogov za takšno stanje tudi zakonodaja, ki ščiti uporabnike, ne pa hkrati dovolj tudi avtorjev. A je tudi izpostavil, da imajo podobno zakonodajo v Avstriji, pa imajo manj težav z nelegalnimi kopijami. Zaključil je s prepričanjem, da lahko danes vse slovenske založbe zaprejo vrata, ker niti ena ne dela s pozitivnim rezultatom.

KAJ PRAVI PIRATSKA STRANKA

Ljudi, uporabnike, ker so imeli nekateri težave s termini, je zastopal Andrej Čremožnik iz Piratske stranke Slovenije. Vsi dotedanji govorniki niso neposredno omenili, se pa je dalo iz njihovih besed prebrati, da je v Sloveniji največji problem v tem, da nihče nič več ne kupuje, vse zastonj poišče v spletu. Omenil je, da se veljavni zakon ne izvaja, hkrati pa ga moti, da snemanje datotek iz spleta opisuje kot kriminalno dejanje. Kar je nemogoče izvajati, saj bi izvajanje po črki zakona pomenilo, da bi sodišča vsak teden dobila vsaj tisoč predlogov za pregon. Prav tako meni, da bi bil pregon mogoč le, če bi operaterji dostopa v internet nadzirali promet v omrežju, to pa bi pomenilo poseg v zasebnost, kar ščiti ustava. Poslovni modeli založb so zastareli, ne strinja pa se s trditvijo, da zaradi interneta upada ustvarjalnost. Nasprotno je mnenja, da to internet pospešuje, saj vsak lahko svoja dela objavlja v spletu, ta pa so vidna tudi širši spletni skupnosti. Moti ga tudi predolga doba varovanja avtorskih pravic, po njegovem bi moral zakon varovati glasbo v dobi pet, filme pa 2 leti. Zaradi dolge dobe, čas avtorjevega življenja in dodatnih 75 let pomeni, da avtorska dela občutno prepozno pridejo v javno dobro.

Njegov predlog za zakon je skrajšanje dobe trajanja avtorskih pravic. Če bi zmanjšali dobo na pet let (kategorizacija, glasba pet let, filmi dve leti), je po njegovem to ustrezno. Največ skladb ali filmov se namreč proda, ko so ti novi. Sedanji čas – življenje avtorja + 75 let je preveč in zato avtorsko delo zelo pozno pride v javno dobro.

IN AVTORJI?

Na koncu pa moramo omeniti še avtorje. Nastopila sta dva, iz njunih besed pa je moč razbrati ne samo, da se avtorjem slabo piše, temveč tudi do, da je za to glavni krivec kapital. Če povzamemo. Na glasbenika se nalepi veliko ljudi, potrebnih ali nepotrebnih, vsak si odščipne kos pogače in si pripne zasluge. Če teh ne bi bilo, bi bila glasba tako poceni, da bi ljudje skakali od veselja.

Dodajmo še to, da pri nas ni modernih distribucij, ki so se v tujini izkazale za najboljši način preprečevanja piratstva. Pa smo tam, kjer smo. Nobena zakonodaja, nobena represija, nobeno izobraževanje in ustrahovanje uporabnikov ne bo doseglo namena, če nam ne bodo omogočili preprostega in cenenega nakupa.

Moj mikro, april 2011 | Marjan Kodelja | Zoran Banovič |