Radi bi nekaj naredili. Samo enkrat in prepričani smo, da tega ne bomo potrebovali nikoli več. Na voljo je gora brezplačnih programov, vendar niti eden ne zadosti potrebam. Eden pa, vendar je plačljiv. Dejali boste, da lahko uporabimo preizkusno različico, saj ta verjetno obstaja. Obstaja, a je »omejena«. Kaj pa to pomeni, vemo − da na koncu izdelka recimo ne morete shraniti, ga lahko shranite, a z vodnim žigom … Kaj torej narediti? Pravovernim in dovolj premožnim je vse jasno, kupili bodo program in zanemarili, da tak nakup ni v maniri dobrega gospodarja. Kaj pa manj premožni in tisti, ki ne mečejo denarja skozi okno? Ti pa bodo našli kakšno »črno« različico, jo namestili in uporabili. So naredili kaj nelegalnega? Seveda! A krivda se vedno meri glede na povzročeno škodo. In kakšna je ta? Je zanemarljiva, če program uporabimo le enkrat? Dvakrat? Kje je meja? Če nas vprašate, vam enkratno uporabo brez težav opravičimo. Z njo boste program lahko tudi bolje preizkusili in lažje ocenili, ali vam njegov nakup prinese kakšno konkretno prednost.
So pa še drugi primeri. Imamo licenco za programsko opremo, ki smo jo kupili, nato pa izgubili namestitvene medije ali ključ izdelka. Kaj v tem primeru? Seveda se lahko obrnete na prodajalca, da vam priskrbi nove medije ali (če je to mogoče) nov ključ. Vendar to zahteva čas in dobre retorične sposobnosti, s katerimi boste sogovornika prepričali, da je pravica na vaši strani. Lahko posežete po nelegalnih kopijah? Uradno ne. Čeprav ste kupili izdelek in imate zanj tudi račun. Kaj pa neuradno? Seveda tudi ne. Pa boste! Zelo verjetno. Kaj pa vam drugega sploh preostane, ko je teoretično sicer kupec vedno kralj, vendar v praksi to pravilo ne velja vedno.
Naslednji primer. Ste ljubitelj znanstvene fantastike, ki jo ponudniki naših TV-programov in tudi kabelske in IP-televizije zanemarjajo. Drugod lahko gledajo serijo danes, vi pa jo boste, če sploh, čez deset let, in še takrat ob nemogočih terminih, ko vas zagotovo ne bo doma. Tudi DVD-jev uradno v naših trgovinah ne morete kupiti, nakup prek spleta pa je druga zgodba. Popolnoma jasno je, kaj v takih primerih delate. Ne opravičujemo tega, vas pa razumemo! Včasih legalna možnost ne obstaja ali pa je občutno predraga za naše čedalje plitvejše žepe!
OD ORIGINALA DO MNOŽIČNE KOPIJE?
Kako sploh pride zanimiv program, skladba ali film v sistem za izmenjavo datotek? Najvažnejši je izvor, to so dobavitelji, na katere je, razumljivo, s strani lastnikov avtorskih pravic vedno odprt lov (1). Dobavitelj priskrbi originale za izdelavo kopij. Največkrat so ti ljudje pri koritu, zaposleni v podjetju, ki za proizvajalce programske opreme in založnike »tiskajo« CD/DVD-je, zaposleni v snemalnih studiih, kinooperaterji in verjetno bi se našel še kak profil zaposlitve z dostopom do originalov.
Originale dobijo v roke »izdajateljske skupine«, pripadniki elitnih skupin kiber komandosov, ki poskrbijo za razbijanje zaščit, kodiranje vsebin in podobno (2). Rezultate svojega dela objavljajo v tajnih FTP-strežnikih , katerih naslov in dostopne pravice imajo le posvečeni iz naslednje skupine uporabnikov. Ti tako imenovani prvi sejalci dajo datoteke v sistem, pospeševalci (3) pa objavijo povezave do njih na ustreznih spletnih straneh (torrentih).
Tu nastopijo, recimo jim kiber kriminalci (4), katerih si nihče ne želi v sistemu, hkrati pa jih je tudi nemogoče iz njega izriniti. Datoteke, ki so po njihovem mnenju zanimive za širši krog uporabnikov, prenesejo v svoj računalnik, ustrezno predelajo, dodajo škodljive kode in kot kopijo kopije vrnejo v sistem. Uporabniki (5), ki naletijo na take datoteke, so na koncu slabe volje, saj ne dobijo tistega, kar so želeli, temveč le veliko težav.
Objavljeno: Moj mikro December 2007 | Marjan Kodelja | Zoran Banovič
