NI KLJUČA IZDELKA!
Ključ izdelka (product key) je običajno niz znakov, natisnjen na etiketi, ki je na medijih ali navodilih za uporabo programa, pri nakupu računalnika z že nameščenimi programi pa na zadnji strani ohišja. Ključe je pač eden od načinov, s katerim se izdelovalci programske opreme bojujejo proti piratiziranju svojih izdelkov. Ključ morate vnesti med namestitvijo programa, če ga ne, se namestitev prekine ali pa se namesti okrnjena različica programa, namenjena preizkušanju. Če ključa nimate, ste v težavah! Ponovna namestitev programa, na primer če ste formatirali disk ali kupili novega in nato želite ponovno namestiti operacijski sistem, ni možna.
Kaj storiti, če ste ključ izgubili, bolje rečeno, nekje založili in ga ne najdete več? Pri starejših operacijskih sistemih Windows je bilo moč ključ dobiti dokaj enostavno, saj je bil ta v nešifrirani obliki zapisan v programskem registru sistema. Pri novih operacijskih sistemih, delno pa tudi pri drugih novejših programih, pa je ključ šifriran z bolj ali manj zmogljivim šifrirnim ključem in preberete ga lahko le s pomočjo posebnih programov, ki jih na srečo v spletu kar mrgoli. Tri, po našem mnenju najzanimivejše in hkrati brezplačne, smo vključili tudi na naš DVD, vsi po vrsti pa so namenjeni branju ključev Microsoftovih izdelkov! Predlagamo vam da potem, ko vam program vrne ključe za nameščene programe, te natančno prepišete in shranite na mesto, kjer se ne morejo ponovno izgubiti. Življenje bo manj stresno, če nič drugega.
So pa tudi primeri, ko programi za branje ključev ne pomagajo, na primer popolna odpoved trdega diska. Kaj storiti v tem primeru? Zamudnejša zamudna, a legalna pot je, da se obrnete na prodajalca, kjer ste program ali računalnik kupili, in če vam bo uspelo dokazati, da imate res legalno kupljene programe, ta lahko posreduje pri zastopniku, ki priskrbi nov ključ (ali nov komplet programa). Kaj pa če tega noče, ne želi ali ne more storiti? Znajdete se v položaju, kjer je edina »prava« pot ponoven nakup že enkrat kupljenega sistema. Samo osel bi kaj takega z veseljem storil (pa še ta gre le trikrat na led). Ključ, s katerim boste lahko namestili program, najdete tudi v spletu, a tako kršite pravice avtorjev. Ali drugače – program, nameščen iz legalno kupljenih medijev, vendar z nelegalnim ključem – je avtomatsko nelegalen. Paradoks, se strinjate? Znajdete se na sivem področju, tako je vsaj naše mnenje, po golem pravnem jeziku pa ste v prekršku, čeravno je »pravica« na vaši strani!
Kaj pravi Microsoft?
Uporaba ključa izdelka, ki ni bil priložen originalnemu mediju, ni legalna. Ključ izdelka je vezan na določeno licenco, s čimer se lahko uporabnik izpostavi neuspelem aktiviranju ali potrditvi prek programa WGA (Windows Genuine Advantage − program, prek katerega lahko uporabniki preveri, ali ima v računalniku nameščene legalne programe).
NI NAMESTITVENIH MEDIJEV!
Zanimiv je primer, ko nimate namestitvenih medijev. Tako je običajno pri nakupu računalnikov, v katerih je operacijski sistem, v redkejših primerih pa tudi druga programska oprema, že prednameščen na trdih diskih (licenca OEM). V uredništvo je prišel primer iz prakse, ko je kupec zaradi nedelovanja računalnika na način, kot ga je pričakoval, želel sam ponovno namestiti operacijski sistem. Ker ima načeloma za to vse pravice, je vprašanje le to, kje bo našel potrebne medije. Lahko pokliče serviserja, ki pa namestitve ne bo opravil brezplačno, oziroma si od znanca sposodi medije in izvede namestitev s svojim ključem. Tretja možnost, namestitev nelegalno pridobljene programske opreme iz spleta, pa je jasna. Uporabnik je v prekršku, pa čeprav dejansko ima pravico za uporabo programa, vendar ne nelegalne kopije.
Kaj pravi Microsoft?
Večina prodajalcev in proizvajalcev računalnikov prodaja sisteme s prednameščenim operacijskim sistemom. Če je sistem prednameščen, potem mora biti tudi računalnik opremljen z nalepko, ki potrjuje avtentičnost programske opreme, na njej pa je tudi ključ izdelka. Če uporabnik ni prejel namestitvenega medija, to lahko pomeni, da je operacijski sistem nameščen na ločeno particijo, s katere je mogoče izvesti namestitev. Če je uporabnik medij izgubil, lahko z računom in drugimi dokazili o nakupu pridobi namestitveni medij pri prodajalcu.
DILEME SERVISIRANJA NA DOMU
Do še zanimivejšega primera smo prišli pred kratkim, ko smo razmišljali o storitvi popravljanja in pomoči uporabniku na domu. Primer je čisto praktičen, a še kako nedorečen. Uporabnik pokliče ponudnika te storitve in serviser pride na dom. Pri pregledu računalnika, kar je osnovni pogoj za popravilo, lahko ta dokaj enostavno ugotovi, da so v računalniku nameščeni programi nelegalni. Njegova etika mu nalaga, da uporabnika o tem obvesti, vendar je na slednjem odločitev, kako naprej. Lahko se odloči za nakup programov ali za uporabo alternativnih brezplačnih. Lahko pa se zavestno odloči, da bo še naprej kršil zakon in uporabljal nelegalne programe. V dilemi je serviser. Kaj naj stori? Morda je stranka v bistvu lažna stranka, ki so jo najeli izdelovalci programske opreme, da preveri, kako ponudnik storitve spoštuje zakon o avtorskih in sorodnih pravicah. Ali pa ni, in če bi popravilo odklonil in se poslovil, bi si naredil poslovno škodo. Stranka bi poklicala njegovega konkurenta, ki bi bil morda ustrežljivejši. Vprašanje je tudi, ali je serviser v primeru, ko le sumi, da gre za nelegalno uporabo programov, to dolžan prijaviti ustreznim organom? Po našem mnenju ne, lahko pa to stori, če želi, a spet, to bi bilo s poslovnega vidika tako, kot bi se Ahil pred Trojo sam ustrelil v svojo peto!
Serviser lahko v želji po pomoči stranki še bolj zabrede, celo v kaznivo dejanje. Kaj če ugotovi, da je edini način popravila računalnika ponovno nalaganje operacijskega sistema (in drugi programov), uporabnik pa mu da medije s piratskimi programi? Lahko seveda zavrne sodelovanje! Pa bo? Malo verjetno! Se lahko zaščiti s podpisanim dokumentom, prek katerega odgovornost preloži na uporabnika? Ne! V kazenskem zakoniku RS namreč lepo piše, da je kazensko odgovoren vsak, ki drugim omogoča uporabo nelegalne programske opreme! To je točno to! Stranka sama ne zna namestiti operacijskega sistema, to stori serviser in hkrati stranki omogoči nelegalno uporabo? Kriv je! Po eni strani serviser ve, da tega ne sme, po drugi pa spet − če tega ne bo storil on, bo nekdo drug, za vedno bo izgubil to stranko in verjetno še kakšno, saj se slab glas širi v deveto vas.
Vsaj pri Microsoftu obstaja program legalizacije nelegalnih programov − gre za nekoliko cenejše pakete operacijskih sistemov oziroma pisarniških paketov. Cena (ni nam znano, ali kateri od partnerjev ta paket tržijo tudi pri nas) takega paketa je nekoliko višja od cene paketa, ki ga plačate pri nakupu računalnika (prednameščen sistem oziroma licenca OEM), a še vedno občutno nižja od cene polnega paketa na trgovskih policah. Do paketa so upravičeni le uporabniki, ki imajo nameščene nelegalne programe in bi te radi legalizirali. Če smo malce nesramni, je to recept, kako nekoliko ceneje kupiti nekatere programe. Najprej v svoj računalnik namestite nelegalno različico, ki ste jo na primer prenesli iz spleta, že v naslednjem koraku pa zahtevajte ta cenejši legalni paket. Za ponudnike servisiranja na domu pa je to način, kako vsaj delno rešiti problem, pred katerim so se znašli.
Kaj pravi Microsoft?
Uporabniki imajo na voljo več načinov za legalizacijo programske opreme, za katero sumijo, da je nelegalna. Pri tem priporočamo, da najprej prek Microsoftove spletne strani preverijo, ali je programska oprema legalna. Že na spletni strani imajo na voljo možnost za legalizacijo programske opreme, lahko pa se obrnejo tudi na prodajalca te opreme, od katerega lahko kupijo paket Get Genuine Windows Kit za Windows XP Professional. Gre za cenovno zelo ugodno možnost, ki je za uporabnike ugodnejša od maloprodajnih različic. Najugodneje pa je, če legalno različico operacijskega sistema kupimo z novim osebnim računalnikom.
Če je uporabnik kupil programsko opremo, za katero se izkaže, da je nelegalna, lahko pošlje prijavo Microsoftu, s čimer postane upravičen do brezplačnega paketa za legalizacijo. Za to mora poslati račun, CD z operacijskim sistemom Windows, ki ga je prejel ob nakupu, in poročilo o tem, kje in kako je kupil izdelek. Microsoft podatke preveri in nato upravičenim uporabnikom pošlje paket za legalizacijo.
To nam daje misli še o nečem − o diskretnosti servisiranja in varnosti uporabnika. Bodimo realni. V večini domačih računalnikih najdete vsaj en, pa če je ta še tako majhen, nelegalni program, da ne govorimo o glasbi in filmih. Serviser, ki bo pregledoval vaš računalnik, bo zagotovo to hitro ugotovil. Pričakujemo lahko, da bo diskreten in vas ne bo prijavil, saj bi si tako sam skopal jamo. Lahko pa se mu zamerite in vas bo zato prijavil. Ni rečeno, da boste zato imeli težave, lahko pa jih imate! To je v bistvu eden izmed razlogov, zakaj uporabniki kličejo serviserje šele, ko odpove njihovo lastno znanje in znanje znancev, ki jim zaupajo.
Nevarna omrežja za izmenjavo datotek
Da je prenašanje datotek iz sistemov P2P nelegalno in ni v skladu z zakoni večine držav, že veste. Morda manj pa se zavedate drugih nevarnosti, ki prežijo v teh sistemih. Poudarek je na škodljivi kodi, katere namen že dolgo ni več zagotavljanje slave avtorjem in morebiti sesutje napadenega sistema! Od svojega početja želijo več. Hočejo vam tako ali drugače ukrasti identiteto, s tem pa vaš denar! Hočejo, da se njihova škodljiva koda čim hitreje razširi v čim več računalnikov in hkrati v njih ostane čim dlje skrita.
Sistemi za izmenjavo datotek so idealno mesto za širjenje kod, saj jih uporablja ogromno ljudi. Okuženi so lahko programi, uporabniški vmesniki oziroma odjemalci sistema, ki jih morate namesti v računalnik, in še kaj. Ko je skupaj s programom nameščena tudi škodljiva koda, ostane ta v računalniku tudi v primeru, ko odstranite program, ki je bil izvor okužbe. Enako velja v primeru, ko je izvor okužbe kateri koli program, glasbena datoteka in podobno, ki ste ga/jo našli v sistemu in namestili v računalnik.
Brez panike. Sistemi P2P niso nič bolj okuženi kot nekatere spletne strani, do katerih so lahko prišli hekerji in nanje namestili svoje kode. Največje škode vam zelo verjetno ne bodo povzročili razni virusi, trojanski konji in podobno, temveč nepoznavanje delovanja sistema. Gre za to, da v večini primerov (protokol P2P bittorrent deluje nekoliko drugače) daste del svojega diska (mapo) v skupno rabo vsem uporabnikom omrežja P2P. Pri namestitvi uporabniškega vmesnika ta običajno ustvari novo mapo, ki je namenjena izmenjavi, uporabnik pa lahko sam po lastni volji določi tudi druge mape. Hitro se lahko zmotimo in na primer določimo za skupno rabo mapo, v kateri je veliko podmap, med katerimi je tudi taka, kjer so datoteke z osebnimi podatki oziroma datoteke, za katere v nobenem primeru ne bi želeli, da jih »vidijo« tudi drugi. Še huje je, če na primer dobite uporabniški vmesnik (morda je celo predelan), ki ne ustvari nove mape, temveč določi za mapo v skupni rabi kar mapo »Moje datoteke« z vsemi njenimi podmapami. Če niste preverili, katera mapa je določena kot skupna, česar ne stori večina uporabnikov sistemov P2P, so težave na obzorju.
Objavljeno: Moj mikro December 2007 | Marjan Kodelja | Zoran Banovič
