Težava je še zlasti velika, če se človek tega ne zaveda in pri tem neprestano izgoreva. Proces je dolgotrajen, posledice pa hude, lahko tudi trajne in nepovratne (kot pri aluminijasti palici, ki se ne povrne več v prvotno obliko), nastopi adrenalni zlom, v skrajnem primeru lahko tudi smrt. Izraz izgoreti pozna tudi slovar slovenskega knjižnega jezika, kjer piše: prenehati goreti (sveča je izgorela, bes v njem je izgorel), izgoreti od hrepenenja, izčrpati se, oslabeti, izčrpavati se zaradi velike prizadevnosti, vneme, pesniško pa: prenehati žareti, ogenj v očeh je izgorel, zarja je izgorela, sonce je izgorelo za gorami … Kakšna mama izgori za svoje otroke (kar ni najpametneje), Che Guevara je izgorel za revolucijo, Julija pa od hrepenenja, meni je mladost izgorela kakor sveča. Na koncu ugotovimo, da v bistvu vsak za nekaj izgori, samo da ne prekmalu, kar se v današnjem času zaradi hudega tempa, pogosto dogaja.

KAJ JE IZGORELOST

Po mnenju kliničnega psihologa Herberta Freudenbergerja, ki je izraz izgorelost (angl. burnout) tudi prvi uporabil, pride do izgorelosti takrat, ko je posameznik postavljen pred zahteve, ki presegajo njegove sposobnosti (energijo, moč, sredstva).

V literaturi pogosto citirajo definicijo, ki jo je podala Christine Maslach, pionirka na področju raziskovanja izgorelosti, kot jo povzemata Faber in Heifetz: Izgorelost je sindrom telesne in duševne izčrpanosti, ki zajema razvoj negativne predstave o sebi, negativni odnos do dela, izgubo občutka zaskrbljenosti in izostajanje čustev do strank.

Izgorelost je kronično stanje skrajne psihofizične in čustvene izčrpanosti, ki nastane zaradi dolgotrajnih nevzajemnih odnosov v službi ali zasebnem življenju, lahko pa tudi kot kombinacija spleta enih in drugih okoliščin. Nevzajemni odnosi so tisti, v katerih človek izpolnjuje pričakovanja drugih, ne pa svojih potreb, kar sčasoma občuti kot čedalje večje izčrpavanje in vir nezadovoljstva. Pomeni, da potrebe drugih pojmuje kot pomembnejše od samega sebe, kolikor pa tem potrebam ustreže, toliko se ceni oziroma je vreden.
Izgoreli ljudje so kronično utrujeni, veliko manj delovno učinkoviti kot prej, razdražljivi, cinični in nemotivirani za delo, ki so ga imeli nekoč radi in ga z veseljem opravljali. V skrajnem primeru lahko doživijo tudi popoln psihofizični zlom (adrenalni zlom), ki po znakih spominja na hudo depresijo, čeprav to ni. Ob tem se lahko pojavijo številna bolezenska znamenja, celo možganska kap ali infarkt, poveča pa se tveganje za rakava in druga obolenja. Ker pri adrenalnem zlomu človeku zmanjka energije tudi za vzdrževanje mehanizmov, ki so privedli do izgorelosti, pogosto pride do spremembe osebnosti, spremembe vrednostnega sistema in iskanja novega odnosa do dela, ljudi in sveta. Človek spremeni tudi svoj vrednostni sistem oziroma piramido vrednot.

Izgorelost je razkroj vrednot, dostojanstva, duha in volje. Je vse pogostejša bolezen, ki se neprestano širi in ogroža človekovo zdravje. Je bolezen moderne dobe, neprestanega priganjanja po večji storilnosti in za boljšimi rezultati. Zaradi tega pride do:

• izčrpanosti – Ljudje se počutijo telesno in čustveno preobremenjeni. Imajo občutek, da so brez moči, izpraznjeni, primanjkuje jim spanca, so venomer utrujeni in brez energije.
• cinizma – Delavec se odmakne od sodelavcev in dela, njegov odnos postane hladen, nima več idealov. Zapre se vase in postane neobčutljiv za dogajanje. Zmanjša se njegova zagnanost za delo, je pesimističen in črnogled, obupava, da bo kaj boljše.
• neučinkovitosti – Ko delavec občuti, da je njegovo delo premalo cenjeno, dobi občutek neprimernosti. Izgubi zaupanje v svoje opravljeno delo, da tisto, kar je dosegel, nima nobene vrednosti.

FAZE IZGORELOSTI

Stanje dobrega počutja in polnih energetskih rezerv občutimo kot energijsko polnost ali čilost, kako do nje priti oziroma ohraniti, pa je učil pokojni dr. Janez Rugelj. Ko porabimo del energije (telesne, čustvene, kognitivne), se pojavi stanje utrujenosti. To odpravimo s počitkom ali z zamenjavo aktivnosti. V bistvu smo ves čas v dinamičnem nihanju med tema stanjema. Nakopičeno utrujenost, posledico pomanjkanja počitka in okrevanja po naporu, imenujemo preutrujenost. Odločitev o tem, kako bomo ravnali v tem stanju, je zavestna in lahko pomeni izbiro med zdravjem in boleznijo. Kandidat za izgorelost bo signale preutrujenosti ignoriral in še povečal svojo aktivnost, delovati bo začel skrajno storilno, namesto da bi se odmaknil od obremenitev. Z begom v deloholizem telesni opozorilni znaki poniknejo. Nadaljnje izčrpavanje vodi v izgorevanje.

1. faza – velika delovna zagnanost: Tu prevladuje izrazita potreba po potrjevanju. Zanjo je značilen intenziviran napor, ki ga vlagamo v doseganje ciljev. To pripelje do utrujenosti in s tem do upada delovne učinkovitosti.

2. faza – stagnacija: V tej fazi narašča frustriranost, ker vloženemu naporu ne sledi pričakovana nagrada. Ob tem prihaja do dvomov v lastno kompetentnost, negotovosti pri delu, preutrujenosti, nezadovoljstva, kronične anksioznosti, motnje koncentracije. Motiviranost za delo upada, pojavljajo se tudi telesne težave ter psihosomatske bolezni (glavoboli, dispneja – težko dihanje, motnje srčnega ritma, zvišan krvni tlak, motnje prebave, spanja, prehranjevanja). Zaradi zmanjšane odpornosti se zvišuje tudi pojavnost malignih obolenj. Kronična utrujenost pa izpostavlja človeka tudi k nezgodam in poškodbam. Oseba te težave dolgo zanemarja in jih doživlja kot moteče elemente pri izpolnitvi delovnih zahtev. Zaradi tega se distancira od drugih vsebin življenja (druženje, hobiji). Ker nima časa in energije za gojenje medosebnih odnosov, narašča netolerantnost do ljudi, nastajajo motnje v komunikaciji in prihaja do socialne izoliranosti.

3. faza – socialna izolacija: V tej fazi je že izražena depersonalizacija, ko oseba izgubi stik z notranjim svetom in ko se v stikih s stranko empatija zamenja z brezosebnim odnosom, nestrpnostjo, cinizmom. Prihaja tudi do vedenjskih odklonov, kar še bolj ruši odnose s sodelavci, strankami … Depersonalizacija poglablja občutek notranje praznine, ki jo oseba poskuša nadomestiti z zlorabo alkohola, drog, psihoaktivnih zdravil … To povzroča še dodaten upad storilnosti in veča pritiske delodajalca. Prihaja tudi do izgub prijateljev in do razdora zakonov.

4. faza – apatija oz. skrajna izgorelost: V četrti fazi so jasni znaki depresivnosti in samomorilnih misli.

V prvi in drugi stopnji izgorevanja je imunski sistem precej manj odporen, zato so infekcijske bolezni pri teh osebah pogostejše. Kažejo se tudi pogostejše prebavne težave, težave s srcem in simptomi depresije. To so tudi sicer najpogostejši vzroki bolniške odsotnosti. V tretji stopnji izgorelosti se težavam prvih dveh stopenj pridružijo še infarkt, možganska kap ali hujši depresivni sindrom, ki pa, podobno kot zmanjšano izločanje kortizola zaradi blokade osi HHS (hipotalamus – hipofiza – nadledvična žleza), zahtevajo tudi hospitalizacijo in večmesečno ali tudi večletno zdravljenje.

KAKO PREPOZNATI IZGORELOST

Znaki izgorelosti se pojavijo na različnih ravneh in pojavnih oblikah. Tako zaznamo telesne simptome, ki so predvsem slabo počutje, pogosti glavoboli, nespečnost in razglabljanje o problemih, bolečine v križu, kronična utrujenost in izčrpanost že ob najmanjšem naporu, veliko število prehladov, težave in motnje na področju spolnosti, težave z želodcem, prebavo ali odvajanjem. Težave nastopijo tudi v zvezi s povišanim krvnim tlakom in holesterolom. Človek lahko močno shujša ali se pretirano zredi.

Prepoznavni simptomi na čustvenem področju so občutek tesnobe ob novih obremenitvah na delovnem mestu, depresivnost s pomanjkanjem energije in volje do dela, nerazpoloženost s pobitostjo, z žalostjo, s pesimizmom, izguba smisla za humor, sprostitev ali razvedrilo, izguba zanimanja za ljudi in dogajanje okoli sebe …

Spremeni pa se tudi vedenje človeka, ki izgoreva. Delovnim obveznostim se izogiba, pri delu je površen, naraščajo njegove odsotnosti z dela, tudi neupravičene, s sodelavci se pogosto prepira, do okolja, tudi domačega, je pogosto sovražen. Verjetnost, da bo začel zlorabljati pomirjevala, uspavala in alkohol, je velika. Opušča tudi aktivnosti, ki so ga nekoč sproščale in napolnjevale z energijo (zabava, druženje, šport, kulturne prireditve …).

Na področju mišljenja se zmanjša sposobnost koncentracije, človek je bolj pozabljiv,
nima nikakršne motivacije za ustvarjalno delo, novosti na delovnem mestu ga bremenijo in spravljajo v paniko, odgovornost za svojo neuspešnost vedno prelaga na druge in krivce išče zunaj sebe, do zahtev nadrejenih ima destruktiven odnos, dogajanja v ožji in širši okolici ni sposoben več kritično presojati, izogiba se soočenjem in pogovorom, načeto je tudi njegovo samospoštovanje.

KOGA IZGORELOST NAJPOGOSTEJE PRIZADENE

Predvsem tiste ljudi, ki dobijo občutek, da veliko več dajejo, kot za to dobijo. Izgorelost izvira iz tega pomanjkanja ravnotežja, izravnavanja. Obstaja študija o pričakovani življenjski dobi igralcev in igralk, ki so dobili oskarja: dobitniki oskarjev živijo v povprečju tri leta dlje kot njihovi vrstniki, ki so bili nominirani, a oskarja niso dobili.

Sindrom izgorelosti oziroma izpraznjenosti prizadene najpogosteje strokovnjake po več letih prizadevnega in odgovornega opravljanja poklicnega dela, le redko pa se pojavi izgorelost kmalu po nastopu službe (takrat izgorevajo druge stvari). Posebej bodo izgorelosti podlegli z delom preplavljeni in pretirano obremenjeni ljudje.

Pojav izgorelosti je opaziti pri posameznikih, ki so občutljivi, z veliko mero empatije, topli, angažirani v odnosih z ljudmi, k ljudem obrnjeni idealisti, ki pa so (lahko da tudi nekoliko slabše energetsko opremljeni) ob tem notranje negotovi, anksiozni, pretirano entuziastični in se hitro identificirajo z drugimi ljudmi. Nekateri drugi posamezniki, dobro energetsko opremljeni strokovnjaki, ki prav gorijo za svoje delo, pravi delovni »narkomani«, bodo čez čas reagirali s psihofiziološko simptomatiko. To so pogosto nekoliko bolj agresivne, tekmovalne, intenzivne in aktivne osebnosti, ki zelo nihajo v svojem razpoloženju. Težko prenašajo stres in frustracije, so jezavi, razburljivi, ne prenesejo kritike svojega dela, močno reagirajo, če se jih ne ceni in časti, ali če je delo, ki ga opravljajo, nad ali pod njihovimi sposobnostmi. Za zadovoljstvo in zadovoljno opravljanje nekega poklica je pomembna usklajenost osebnostnih lastnosti posameznika in zahtev določenega delovnega mesta. Spremembe, predvsem neugodne, pa tudi ugodne, v posameznikovem življenju, na primer bolezen, razveza, ponovna poroka, smrt ljubljene osebe, ugodna ali neugodna menjava delovnega mesta, rojstvo otroka v srednjih letih, samotno življenje in drugo, lahko pospešijo ali sprožijo nastanek sindroma izgorelosti.

IZGORELOST IN STRES

Izraz izgorelost je s šifro Z73.0 uporabljen tudi v Mednarodni klasifikaciji bolezni. Čeprav je dokazano, da je stres na delovnem mestu eden najpomembnejših povzročiteljev izgorelosti, pa stresa in izgorelisti ne smemo enačiti. Stres je le eden od dejavnikov, ki lahko pripelje do izgorelosti, zato trditev, da se izgorelost pojavi pri ljudeh, ki delajo v visoko stresnih poklicih, ne drži. Zunanja razloga, ki lahko pripeljeta do izgorelosti, sta neugodne psihološke okoliščine življenja in dela pa tudi družbenoekonomske okoliščine (odsotnost jasnih vrednost, socialna ali ekonomska negotovost ...).

Izgorelost in stres se razlikujeta. Stres je položaj, kjer človek tistega, kar bi moral narediti, ne more izpolniti. Organizem pahne v bolezen, ker ogrozi nadzor, ki ga ima človek nad svojim okoljem in svojim vedenjem. Izgorelost pa je subjektiven, znanstveno manj dokazljiv občutek, da je posameznik za neko nalogo morda žrtvoval preveč.

Stres je neizogibna reakcija organizma na določeno nevarnost, česar ne moremo trditi za izgorelost. Izgorelost je pravzaprav negativna reakcija na stres in je odvisna od posameznikovih sposobnosti za obvladovanje stresa. Najbolj so izgorelosti izpostavljeni poklici, ki se ukvarjajo s pomočjo ljudem.

Za izgorelost ne moremo trditi, da je psihološko stanje, kronični stres. Gre preprosto za zlom energetskega sistema v telesu. Psihološki stres je lahko le eden od vzrokov, ki pripelje do izgorelosti, vendar izgorelost ni stanje kroničnega stresa, ampak biokemična sprememba v organizmu, ki povzroči tudi čustvene, kognitivne in vedenjske simptome. Izgorelost zelo pogosto doživijo uspešni ljudje, ki dolgo časa zelo uspešno obvladujejo stresne situacije in so prav zaradi tega razreševali številne probleme in usklajevali različne, celo nasprotujoče si potrebe in interese.

Nekateri trdijo, da jih stres (pritisk) sili k boljšemu delu. To je do neke mere res, vendar pri večanju pritiska dosežemo točko, ko se kakovost naše storilnosti ne veča, ampak začne vztrajno padati. Zato so toliko pomembnejši samonadzor in posameznikovi preventivni ukrepi.

Moj mikro, December 2008 | Samo R. Zorko