Po podatkih ameriškega Inštituta za varnost in zdravje pri delu imajo v ZDA vsako leto kar 344 milijard dolarjev stroškov zaradi posledic stresa in izgorelosti na delovnem mestu. Tako izgubijo skoraj 300 milijonov delovnih dni na leto. V EU-ju porabimo od tri do štiri odstotke BDP-ja za odpravljanje posledic izgorelosti na delovnem mestu. Ameriško zdravniško združenje ugotavlja, da obremenitve in stres na delovnem mestu povzročijo več kot 80 odstotkov bolezni in drugih zdravstvenih težav. Raziskave v Veliki Britaniji in Skandinaviji kažejo, da je skoraj 60 odstotkov odsotnosti z dela neposredno povezanih s stresom na delovnem mestu. Več kot polovica zaposlenih ima simptome zgodnjih faz, vsak deseti zaposleni pa doživi skrajno fazo izgorelosti, ki lahko trajno prizadene njegovo delovno zmožnost. Do podobnih ugotovitev so prišli tudi raziskovalci na Nizozemskem. Na Finskem doživlja simptome izgorelosti več kot polovica zaposlenih, sedem odstotkov pa jih je že resno izgorelih. Izgorelost je tudi najpogostejši vzrok invalidskih upokojitev v tej državi. Stanje je še bolj črno, če poleg zdravstvenih stroškov upoštevamo tudi stroške, ki nastanejo zaradi zmanjšane storilnosti, absentizma in fluktuacije ter stroške invalidskih upokojitev, ki so lahko končna posledica izgorelosti. Svetovna zdravstvena organizacija upravičeno opozarja, da postajata depresija in izgorelost na delovnem mestu glavni poklicni bolezni 21. stoletja.

V Sloveniji letni zdravstveni stroški znašajo več kot 330 milijonov evrov, zaradi bolniške odsotnosti pa izgubimo 13 milijonov delovnih dni. Če upoštevamo evropska razmerja, je več kot polovica teh stroškov in bolniških odsotnosti povezanih z izgorevanjem na delovnem mestu.

Raziskovalni podatki Eurostata kažejo, da tretjina delavcev nima nadzora nad svojim delom. Ljudje ne morejo vplivati na izbor delovnih postopkov in na to, kako hitro mora biti delo opravljeno. Skoraj polovica zaposlenih poroča, da jih delo dolgočasi, celo več kot polovica jih poroča o časovnih pritiskih in prenapetih rokih, ki jih določajo drugi. Poročajo tudi, da ne morejo razporediti svojega delovnega časa, kar vse govori o neskladju med pristojnostmi zaposlenih, ko gre za vpliv na lastno delo in pričakovanji delodajalcev.

»DA POCRNITE, A NE IZGORITE …«

»Da porjavite, a ne izgorite …« je bil reklamni slogan za kremo za sončenje. Bistvo je, da živite delavno, ustvarjalno (»Lahko, da boste živeli vse dni svojega življenja.«), polno življenja, pri tem uživate in ste zadovoljni sami s seboj, svojim delom in življenjem nasploh … in seveda ne izgorite, pregorite, se predčasno »skurite«. Ohranite »iskrice v očeh« ali kot je dejal Baudelaire: »Bogata mesta, mik pokrajine še take, ne pomirijo skrivnega glasu v ljudeh, ki jim naključje v zibel dalo je oblake in ogenj večne želje neti jim v očeh.«

Kaj lahko storite za svojo stabilnost, saj se današnja družba in podjetja šele počasi zavedajo pomena preventivnega dela na področju izgorelosti? Najprej poskrbite za zadostno količino počitka, sprostitve in tudi fizične aktivnosti, na duševni ravni z učenjem novih veščin, strokovnem izobraževanju ter krepitvi čustvene inteligence, na duhovni ravni pa z novimi vedenjskimi vzorci ter izboljševanjem sloga življenja.

Izgorelemu človeku moramo najprej omogočiti, da se odmakne od položaja, ki ga je pripeljal do zloma, in ga zavarovati pred pritiski okolja. Neposredno po zlomu potrebuje predvsem varnost, občutek sprejetosti in mir. Ta faza traja, dokler človek znova na začuti volje do življenja (navadno je to nekaj tednov do nekaj mesecev). Vsa pozornost je tedaj usmerjena v umirjanje telesa in počitek. Izgorelemu človeku je treba omogočiti, da brez pritiskov spregovori o sebi in svojih težavah ter izraža občutke in čustva.

Ko začutimo, da izgorevamo, moramo vsekakor odreagirati in si ne zatiskati oči. Začeti moramo skrbeti zase, tako da postavimo svoj zaščitni program. V svoje delo vpeljimo zabavo ali vrsto dela, ki nas sprošča. Ko smo pod stresom, je pomembno, da čim več časa preživimo s svojo družino, da si vzamemo čas za svoje konjičke in svoje interese. Določiti si moramo meje svojega delovanja, do kod smo sposobni in zmoremo iti, kar je bolj zdravo kot popuščati nerealnim zahtevam. Določiti je treba meje svojega profesionalnega dela in se prepričati, da v življenju obstajajo pomembnejše stvari, kot je služba. Določimo ukrepe za obvladovanje stresa – imejmo osebo, s katero se lahko pogovorimo in bo spoštovala našo zasebnost, če se ne želimo o tem pogovarjati s svojimi bližnjimi in prijatelji. Analizirajmo sami sebe, določimo svoje vrednote in želje, katere stvari delamo dobro in z veseljem, oziroma česa bi se radi še naučili. Izgorelost pogosto nastane zaradi nesorazmerja med našimi željami in interesi na eni strani ter zahtevami delovnega mesta na drugi. Nujno moramo premagati kompleks, da so drugi vedno boljši, in da se to dogaja le nam – danes to takšni časi, v katerih se spremembe dogajajo zelo hitro, zato moramo biti nanje pripravljeni in se jim prilagajati. Narava deluje tako, da nikoli ne vpraša, zakaj se je nekaj zgodilo, ampak skuša čim prej vzpostaviti prejšnje stanje oziroma odpraviti posledice. V bistvu ni pomembno, kako globoko pademo, ampak šteje samo, kako hitro se poberemo.

ŠE NEKAJ NASVETOV ZA PREPREČEVANJE IN IZHOD IZ IZGORELOSTI:

• Imejmo kratkoročne in dolgoročne cilje. Nekatere stvari so manj, druge bolj pomembne (koristno je, če otrok naredi domačo nalogo, prah pa ne bo nikamor ušel in lahko počaka, tudi »delo ni zajec, da bi zbežalo«). Vsi cilji naj imajo realne osnove.
• Posvečajmo več skrbi lastnemu zdravju, prehranjevalnim in pivskim navadam ter razvadam in zdravi telesni dejavnosti. Zavedati se moramo, da po določenih letih, ki jih štejemo, in nam srce zaigra, pa se ustavi in občutimo nemir, ko se nam pred očmi zamegli in v glavi zavrti in v trebuhu čutimo metuljčke, to niso več znamenja zaljubljenosti, ampak znaki za infarkt!
• Rezervirajmo si vsakodnevni čas za sprostitev in vsaj nekaj časa preživimo brez vnaprej določenih opravil (tudi gledanje v strop je vrsta dela).
• Osvežimo svoja stara prijateljstva in vzpostavimo nova, tesna in manj tesna, saj se v zgodbici o kozarcu kumaric, napolnjenim s kamenjem, vedno najde prostor za pivo s prijateljem in kavo s prijateljico oziroma sošolko.
• Analizirajmo, kako preživimo posamezen dan in se naučimo upravljati s časom (dan ima 24 ur, moramo se naspati, vsega se pa tako ne da narediti, saj tudi Bog vsega ni ustvaril v enem dnevu).
• Naučimo se reči NE, kadar nas pozivajo k opravilom, ki presegajo našo razpoložljivo energijo in naše zmožnosti ali nas silijo v dejanja, ki jih ne želimo storiti (na primer v poroko), in to brez občutka slabe vesti oziroma krivde.
• Naučimo se prelagati odgovornost tudi na druge ljudi, ker nismo nenadomestljivi in popolni in mnogo jih je še, ki bi delo opravili enako dobro ali celo bolje od nas.
• Skušajmo ponovno najti smisel za humor, ki smo ga med izgorevanjem verjetno izgubili. Poskušajmo se vsaj včasih nasmejati okoliščinam, četudi niso najbolj smešne. Smeh je polovica zdravja.
• Ostanimo v stiku s samim seboj in svojimi vrednotami. Naučimo se spoznati, kdaj smo presegli mejo izčrpanosti in kdaj so izčrpane naše notranje zaloge energije. Vsekakor je to čas za »polnjenje s polnilcem.«
• Tudi psihoterapija je ena od možnosti pomoči pri spopadu z zahtevami današnjega okolja. S pomočjo psihoterapevta namreč spoznavamo, kje so naše meje, kako komuniciramo z drugimi ljudmi, kako se jim približujemo in jim pustimo, da posegajo v naš prostor. Ob tem spoznavamo, kakšno popotnico za življenje so nam dali naši starši in naša kultura.

Psihološke okoliščine dela in odnose lahko izboljšamo. Izgorevanje na delovnem mestu je mogoče preprečevati z izboljšanjem psiholoških okoliščin dela. Uvajanje ustreznih psiholoških okoliščin ne zahteva posebne investicije, ampak le organizacijske ukrepe. Z njimi menedžerje in zaposlene obvarujemo pred izgorevanjem, obdržimo najboljše delavce in povečamo zavzetost za delo. Istočasno pa s tem povečujemo še produktivnost in konkurenčnost in tako posredno tudi dohodek podjetja.

»Skurjeni Slovenci« – rezultati raziskave

Psihologinja in vodilna strokovnjakinja za izgorelost (www.burnout.si) pri nas, Andreja Pšeničny z Inštituta za razvoj človeških virov je v raziskavi med približno 700 Slovenci ugotovila, da jih več kot polovica doživlja znake izgorevanja. Četrtina ima začetne znake, oziroma prvo stopnjo izgorevanja – izčrpanost. Več kot 15 odstotkov jih trpi zaradi druge stopnje izgorevanja – preizčrpanosti. Približno desetina doseže tretjo stopnjo – adrenalno izgorelost, polovica med njimi (pet odstotkov vseh v raziskavi) pa jih gre čez adrenalni zlom in so dolgo časa na bolniškem dopustu. Zdravljenje te bolezni traja v povprečju od dve do štiri leta.

Kako pogosto ste slišali, da se »lastna hvala pod mizo val'a« in da »brez dela ni jela«. To sta le dva od pregovorov, ki nas Slovence močno spremljata skozi zgodovino in nam nalagata vrsto odgovornosti – da se trudimo ugajati drugim, delamo prekomerno in si težko privoščimo pohvalo samega sebe brez občutka krivde, da si tega ne zaslužimo in da bi lahko stvari opravili še bolje. Pogosto se izkaže, da lahko »stanovalce v svojih glavah« – navodila, ki so nam jih za življenje dali starši, učitelji, družbeni sistem – preoblikujemo le s precej volje in dela s sebo v tako obliko, da najdemo v svetu tudi prostor za nas same in se brez sramu in občutkov krivde postavimo na prvo mesto.


Dvanajst zmot o izgorelosti
1. Izgorelost doživijo slabiči, ljudje, ki se ne znajo bojevati.
NE DRŽI. Izgorelost se najpogosteje pojavi pri ljudeh, ki so dolgo in uspešno delali, se intenzivneje in dalj bojevali kot drugi.
2. Izgorelost je drugo ime za preobremenjenost, kronično utrujenost.
NE DRŽI. Kronična utrujenost je le eden od simptomov izgorevanja. Ločiti je treba stanje izgorevanja, izčrpanosti in preizčrpanosti od adrenalne izgorelosti, adrenalnega zloma.
3. Ljudje v procesu izgorevanja ne morejo delati.
NI RES, ker ljudje v procesu izgorevanja intenzivno in zelo uspešno delajo. Šele v zadnji fazi, ADRENALNI IZGORELOSTI, ne morejo več delati, saj energetski sistem telesa povsem odpove.
4. Dolgoletna delovna preobremenjenost povzroči izgorelost.
NE DRŽI POVSEM, delovna preobremenjenost je le eden od možnih vzrokov za izgorelost. Izgorelost je lahko tudi posledica enega ali več intenzivnih travmatičnih dogodkov (posttravmatska izgorelost).
5. Dinamično življenje povzroči izgorelost.
NE RAVNO, dinamično življenje je lahko celo posledica, simptom izgorevanja. Intenzivna aktivnost, deloholizem in drugo iskanje stimulativnih okoliščin je lahko način, kako se človek sploh spravi v tek in prekrije občutek izčrpanosti. Če se tak človek ustavi, bo šele začutil, kako izčrpan je in koliko neprijetnih občutkov nosi v sebi, zato se pravzaprav izogiba temu, da bi se ustavil.
6. Intenzivna telesna vadba je koristna za preprečevanje izgorevanja.
NE DRŽI, celo nasprotno. Intenzivna telesna vadba pogosto zelo privlači ljudi v procesu izgorevanja, saj naval adrenalina in endomorfinov prekrije slabo počutje. Za nekaj časa se ljudje resnično počutijo bolje, vendar dolgoročno to še bolj izčrpava telesne energetske rezerve. Človek, ki izgoreva, mora zmanjšati telesno vadbo in jo prilagoditi svoji bazični energetski ravni.
7. Izgorelost se pojavi predvsem pri ljudeh, ki skrbijo za druge ljudi, na primer zdravstvenem osebju, učiteljih, socialnih delavcih.
NI RES. Enako so ogroženi ljudje v vseh poklicih, zlasti pa tisti, ki zahtevajo upoštevanje in usklajevanje različnih, včasih tudi nasprotujočih si potreb drugih ljudi ter veliko stopnjo odgovornosti.
8. Izgorelost načne predvsem telesno zdravje.
NI RES, posledice izgorelosti so lahko telesne (infarkt, možganska kap, gastroenterološke bolezni, rak ...), psihične (izguba motivacije, čustvena izčrpanost, motnje spomina, koncentracije in odločanja, depresivni simptomi, samomor), socialne (izguba socialnega statusa, beg v osamo) in ekonomske (ekonomski zlom kot posledica nezmožnosti za delo).
9. Dovolj spanja odpravi izgorelost.
NI RES, saj je ravno občutek utrujenosti po dovolj dolgem spancu eden prvih znakov izgorevanja. Spanje ne more obnoviti izčrpanih energetskih rezerv, najboljša primerjava je mrtva akumulatorska baterija.
10. Dopust, rekreacija in pravilna prehrana odpravijo posledice izgorelosti.
NE DRŽI, saj si žal nekateri ljudje nikdar ne opomorejo od adrenalne izgorelosti. Okrevanje zahteva celostno obravnavo, tako telesno kot psihično, da si izčrpana nadledvična žleza opomore. Okrevanje običajno traja nekaj let, navadno dve pa tja do šest let. Če si človek opomore hitreje, potem ni šlo za adrenalno izgorelost, temveč le za preizčrpanost. Proces je toliko počasnejši zato, ker vzpostavljanje novega psihofizičnega ravnotežja zahteva energijo, ki pa je izgorel človek nima.
11. Izgorelost je mogoče premagati z vzpostavitvijo stika s svojimi bližnjimi.
NE DRŽI, čeprav se ta nasvet zelo pogosto pojavlja. Komunikacija z ljudmi zahteva energijo, ki je izgorel človek nima. Drug razlog je ta, da so nevzajemni odnosi z bližnjimi ljudmi pogosto sami po sebi eden od vzrokov za izgorelost, tretji pa, da bližnji ljudje pogosto ne razumejo in se ne zmorejo vživeti v stanje izgorelega človeka. Vsekakor pa drži, da lahko podpora bližnjih ljudi preprečuje izgorevanje in pomaga premagovati posledice izgorelosti.
12. Izgorelost je mogoče premagati z vzpostavitvijo stika s samim seboj.
NE DRŽI POVSEM, vsaj ne v akutnem stanju izgorelosti. Soočanje z vso svojo problematiko namreč zahteva energijo, ki je takrat primanjkuje. Zgodi se, da ljudje v stanju izgorelosti postanejo celo preveč introspektivni, kar poslabša njihovo počutje ali pa pripelje do tega, da jim stanje izgorelosti postane glavna življenjska okupacija.

2/2

Moj mikro, December 2008 | Samo R. Zorko