Kar ni uspelo uradnim organom, regulatorju trga (APEK) in Uradu za varstvo konkurence (UVK) je uspelo gospodarski krizi. Dolgoletna cenovna vojna med telekomunikacijskimi operaterji je, vsaj za nekaj let, končana. Njen končni račun pa smo dobili uporabniki v obliki višajočih se cen in nič ni videti, da bi se ta trend kmalu končal.
Poleg gospodarske krize je eden pogostih izgovorov ponudnikov tudi ta, da so v tujini cene telekomunikacijskih storitev višje. Pri tem seveda ne upoštevajo kupne moči državljanov. Ni isto, če Nemec in Slovenec plačujeta za internetni dostop po x evrov. Se pa strinjamo, da tudi takšne cenovne primerjave niso neprimerne. Če smo revnejši, to še ne pomeni, da bomo za nekaj plačevali manj. Bolj bo veljalo, da bomo tega kupili manj. Prava razlika med našemi in tujimi ponudniki pa leži nekje drugje.
Najprej se osredotočimo le na ponudbo dostopa v internet. Pomembno je, kaj uporabnik dobi za teh x evrov, ki jih plačuje za dostop v internet. Gre le za ubogo hitrost 1 megabit ali kaj več. Šele tu se pokažejo razlike med nami in tujino. Države, ki so razvitejše ali pa so dostopu do interneta dale večji družbeni pomen, imajo vse po vrsti nižjo ceno za megabit hitrosti. Če mi plačujemo za en megabit toliko evrov, Japonec plačuje le delček te vrednosti. Na koncu pa je pomembno le to, kaj dobimo za svoj denar.
NA STARIH BARIKADAH
Ker že dolga leta spremljamo področje telekomunikacijskih storitev, celo od dneva, ko so jih ponudili, nas lahko moti, da operaterji paketov ves ta čas, razen morda redkih izjem, dostopa prek optičnih omrežij, niso dosti spreminjali. Še vedno imajo vsi kot vstopni, najcenejši paket tistega z hitrostjo en megabit do uporabnika in par sto kilobitov od uporabnika. Tega, da so se zadnjih nekaj let spletne storitve drastično spremenile, napredovale in danes zahtevajo višje hitrosti, ponudniki nekako niso upoštevali. Tako so omenjene hitrosti komaj še sprejemljive in uporabnik zelo hitro trči ob ovire. Več računalnikov v domačem omrežju, kjer vsi sočasno obremenjujejo en dostop, uporaba naprednejših e-storitev (če nič drugega HD-video) in tako naprej so tisti razlog, zakaj bi morala biti osnovna hitrost k uporabniku vsaj dva megabita, raje pa štiri. Pojav spletnih storitev, predvsem tistih za obdelavo fotografij, pa zahteva tudi višje hitrosti v nasprotni smeri, zato manj kot en megabit ni nič.
Če mora operater svoje storitve podražiti, ker z obstoječimi cenami ne more več normalno poslovati, bi moral navedeno upoštevati. Da, višje cene, če je res nujno, a sočasno višanje hitrosti. Ne pa višje cene ob nespremenjeni storitvi oziroma, kar je sploh nesprejemljivo, višje cene s spreminjanjem storitev na slabše.
KDO JE MANJ SLAB OD SLABIH?
Najprej nas je zanimalo, kateri ponudnik zahteva najmanj za omenjene »vstopne pakete«, torej tiste, ki so že danes na meji uporabnega, čez leto ali dve pa bodo postali za večino spletnih storitev neuporabni. Najnižjo ceno zahteva Telemach (15 €), vendar hkrati postavlja pogoj, da mora imeti uporabnik pri njem tudi naročeno analogno ali digitalno televizijo. V tej kategoriji je pa je očitno najdražji Telekom (29 €), kar nas lahko skrbi zaradi preprostega dejstva, da ima ta operater najbolj razvejeno mrežo in ima dostop do največjega števila uporabnikov, torej po ekonomski logiki najmanj razlogov za to, da je najdražji. Preračunano v ceno na megabit hitrosti slovenski ponudniki zahtevajo med 15 in 29 € za najosnovnejši dostop.
Cene hitrejših paketov se le za nekaj evrov višje od cen vstopnih paketov, prinašajo pa občutno izboljšavo pri uporabnosti dostopa v internet. Vzemimo na primer paket s hitrostjo 4 megabite (512 Kb/s v nasprotno smer). Ker kabelski operater tega paketa ne ponuja, smo v to kategorijo uvrstili njegov paket 6/1 Mb. Najcenejša sta Telemach in T-2, ki zahtevata po 20 € (pri T-2 gre za ponudbo skupnega razvezanega dostopa, kar pomeni, da naročnik obdrži telefonski priključek Telekoma), najdražji pa je pričakovano Telekom (41 evrov). Še zgovornejša je cena na megabit hitrosti. Tu je interval od 3,33 € (Telemach) do 10,25 € (Telekom) za en megabit na sekundo.
ZAKAJ ŠE VEDNO ASIMETRIJA?
Asimetrija pri hitrostih dostopa v internet je relikt preteklosti. Povezana je z omejitvami prvih tehnologij hitrega prenosa podatkov prek bakrenih telefonskih kablov oziroma omejitve tehnologije ADSL. Zelo kmalu so začeli operaterji nadgrajevati omrežje z novimi tehnologijami, VDSL, ADSL2, VDSL2 … ki so poleg višjih hitrosti omogočile tudi višje hitrosti v smeti od uporabnika oziroma celo enaki hitrosti v obe smeri. Asimetrični paketi, ki so bili oblikovani pri uvajanju tehnologije ADSL, pa so ostali. Podobna zgodba je tudi pri kabelskem omrežju, le da gre za druge tehnologije. Višje hitrosti v obe smeri omogoča tehnologija Docsys 3.0.
Z uporabniškega vidika do pred nekaj let asimetrične hitrosti niso pomenile večje ovire, če seveda niste na priključek »obesili« lastnega strežnika za spletno stran ali elektronsko pošto. Dokler brskamo po spletu, gredo od nas le podatki, ki vsebujejo zahtevo po informacijah, teh pa je malo. K nam pa »letijo« podatki iz spleta, ki jih je neprimerno več. Spletne storitve in družabna omrežja so to spremenili, saj zdaj želimo tudi od nas pošiljati vse več podatkov (objavljanje videa ali fotografij v družabnih omrežjih, uporaba spletnih storitev za obdelavo fotografij ali urejanje dokumentov in podobno). To so glavni razlogi, zakaj so oziroma postajajo nizke hitrosti v smeri od uporabnike čedalje ožje grlo!
KAJ PA OPTIKA?
Vsem na tem svetu je jasno, da so optična omrežja prihodnost dostopa v internet. Tudi v Sloveniji. In zato jih gradimo. Zanimivo je, kako to počnemo, a o tem smo že pisali.
To, da bi imel vsak uporabnik optični priključek v svojem domu (FTTH – Fiber To The Home), je sicer lepo, a ni treba, da je to pogoj pri izgradnji omrežja. Za sodoben način komunikacije je v večini primerov dovolj, da pride priključek do strnjenega naselja ali večstanovanjske zgradbe (FTTx), od tu naprej pa prek bakrenih vodov, ki v takšnih primerih omogočajo dovolj visoke hitrosti. Sploh je govoriti o infrastrukturi velika neumnost. Popolnoma vseeno je, prek katere tehnologije dobimo povezavo, dokler je hitrost zadovoljiva, in dokler priključek omogoča vse storitve, ki jih operater ponuja, je dobro vse, od »zraka« do optike. V tej luči je, milo rečeno, čudna tarifa »digitalnega dostopa« v višini sedmih evrov, ki jo po novem morajo plačevati vsi uporabniki, ki jim Telekom ponuja storitve v svojem optičnem omrežju.
Tudi pri ponudbi optike imamo več paketov, vendar nimajo vsi operaterji enakih vstopnih paketov. Presenetljivo je najcenejši Amis s svojim paktom 15 megabitov, za kar zahteva malo več ko 16 €, najdražji pa spet Telekom s svojim paketom s hitrostjo 20 megabitov za 33 €. Zgodba Telemacha je nekoliko drugačna. Ta operater ne ponuja optičnega priključka do doma, je pa 80 odstotkov njegovega omrežja optičnega, zadnji »metri« omrežja pa so koaksialni. Zato smo za primerjavo vzeli njihov paket s hitrostjo 13/1,5 megabitov, za katerega želi 30 €. Še očitnejša pa je cenovna ugodnost optike, če cene pretvorimo v evre na megabit hitrosti. Najcenejši je T-2 s svojim paketom 100/10 s ceno 0,25 €, najdražji pa zopet Telekom, ki za svoj paket 20 megabitov zahteva 1,65 € na megabit hitrosti.
Največja težava optike je v dejstvu, da je je v Slovenije bolj malo. Amis jo ponuja le v delu Ljubljane, T-2 in Telekom pa v nekaterih urbanih središčih.
KJE SMO?
Če strnemo izračune, se izkaže, da imamo na papirju v Sloveniji cenovni interval dostopa v internet od 15 do 1000 evrov (paket T-2 1 GB) oziroma preračunano v cene za megabit hitrosti interval med 0,25–29 evrov. Velik problem v Sloveniji je v tem, da velika večina uporabnikov do najugodnejših paketov preprosto nima dostopa. Tisto, kar bi nekdo moral izračunati, je, kolikšna je pri nas povprečna hitrost, ki jo imajo uporabniki hitrega dostopa v internet in kolikšen je povprečen mesečni strošek. Tuje analitične hiše, ki te raziskave oblikujejo, vse po vrsti vanje na vključujejo Slovenije. Naša ocena je, da smo pri teh kazalcih bolj na repu razvitih držav!
KAKO JE V TUJINI
Zbrali smo nekaj podatkov o stanju ponudbe dostopa do internetna na tujih trgih. Vir podatkov je Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD, www.oecd.org), podatki pa so iz oktobra lanskega leta (2009). Ker gre za globalno primerjavo, so cene izražene v ameriških dolarjih z upoštevanjem kupne moči v posameznih državah (USD PPP). Ustrezno smo preračunali tudi dobljene intervale in cenovne analize. Cenovni interval od 15 do 1000 evrov, izražen v tako imenovanem mednarodnem dolarju, bi bil od 24 do 1581, drug interval od 0,25 do 29 evrov pa od 0,39 do 46 USD PPP.
Izvedene primerjave s tujino razkrivajo le stanje ponudbe, ne pa dosegljivosti te ponudbe na celotni površini države. Kazalca, ki bi pokazala pravo primerjavo med državami, bi bila, kolikšna je povprečna hitrost priključka in kakšna je cena zanj. Nič namreč ne pomaga, če je najnižja cena za en megabit 0,25 evra, kar je izreden dosežek, če pa ima dostop do te cene le par odstotkov uporabnikov. Tudi take primerjave obstajajo, vendar ker ne poznamo podatkov za Slovenijo oziroma ker bi lahko operirali le z oceno, bi bila primerjava s tujino brezpredmetna.
Moj mikro, September 2010 | Marjan Kodelja | Zoran Banovič
