Vsak od nas lahko zapiše, kar želi, tako nekako večina tolmači svobodo izražanja. Pa ni čisto tako. V družbi, pa naj bo to sužnjelastništvo, fevdalizem ali demokracija, poleg pravic vedno obstajajo tudi dolžnosti in omejitve, ki sobivanje omogočajo oziroma ga delajo kolikor toliko znosnega. Povzdigovanje pravic ob pozabljanju na omejitve ne vodi nikamor. Etika in morala, krščanska, ateistična, islamska, državni zakoni, vse je le zbirka napotkov in ukazov, kaj lahko in česa ne smemo. In vse to zato, da civilizacija preživi. In internet ni nekaj zunaj tega, je nova pojavna oblika nečesa, kar je vedno obstajalo – na eni strani zbirka informacij, na drugi pa komunikacijski kanal.

Pred časom se je na blogerski sceni pojavila debata o blogerskem kodeksu. Je potreben? Sodimo, da ne, saj ne gre za nič drugega kot za upoštevanje tistih minimalnih pravil, ki jih tako ali tako že vsakodnevno upoštevamo. Res pa je nekaj drugega. Ljudje, ki pišejo bloge, so razdrobljeni, brez dobrega poznavanja zakonskih okvirov, in kar bi potrebovali, bi bila neke vrste blogerska stanovska civilna organizacija, ki bi skrbela za pravice blogerjev. In jih tudi prek neke vrste častnega razsodišča tudi sankcionirala, če bi bilo to potrebno.

Blogerska scena je zanimiva. Na eni strani imamo nekaj odličnih posameznikov, katerih prispevki in komentarji so vsaj na ravni, če ne celo nad ravnijo povprečnega novinarja, na drugi strani pa so posamezniki, ki pišejo kar v tri dni. Brez poznavanja materij, brez etike in morale in brez misli na to, kakšno škodo lahko z svojim pisanjem povzročijo. »Ej stari, si videl, kako sem ga sesul?« To in dober obisk, čim več komentarjev, ni pomembno, ali imajo težo, so smiselni, končni cilj je slava za en dan. Družbeni sistem, katerega največji dosežek bi bil, da lahko poveš, kar hočeš, pa ni nekaj, kar bi si želeli, predvsem pa nima nič skupnega z demokracijo!

Katera pravila torej upoštevati? »Ne naredi drugim ničesar, česar ne bi želel, da drugi storijo tebi.« V najosnovnejšem pomenu bi to bilo: ne žali, ne spodbujaj sovražnosti, ne piši polresnic ali neresnic, pozabi na vulgarne besede, spoštuj drugega in njegovo zasebnost, ne izdajaj svojih ali tujih osebnih podatkov, ne kradi tuje (intelektualne) lastnine. Križajmo to še s pravili lepega vedenja in slovenskim pravopisom, pa imamo čisto spodobna pravila igre. Dovolj preprosto, da bi se tega vsi držali. Pa se?

Bloger ni nujno novinar!

Velikokrat se poraja dilema, ali je bloger novinar ali ni? Odvisno od tega, kaj piše, kako in katere standarde, ki so značilni za novinarje, upošteva. Kdor v blogu opisuje svoj pogled na svet in na vse, kar se mu dogaja, je lahko umetnik, ni pa tudi novinar. Bloger, ki po drugi strani kritično in s pravo mero distance opisuje in komentira javnosti zanimive zadeve, pa je lahko novinar, pa čeprav mu to ne piše na čelu ali na diplomi šole, ki jo je končal. Veliko lažje pa novinar postane bloger, kar še ne pomeni, da bo na tej sceni uspešen, kot obratno.

Vprašanje: Je bloger tudi novinar?
Moj mikro: Samodejno ne. Vse je odvisno od tega, kako in o čem piše in ali upošteva profesionalne standarde novinarstva. Na primer, v novinarstvu jo prepovedano prikrito oglaševanje, kar razumljivo povedano pomeni, da novinar ne sme »lepo« pisati o nečem za pričakovano protiuslugo. Ne sme napisati mnenja o tem, kako zadovoljen je s konkretnim modelom vozila, če mu prodajalec obljubi, da če bo to naredil, bo dobil večji popust od tistih, ki jih prodajalec običajno prizna. Lahko pa novinar hvali, ko za to ne dobi ugodnosti in je jasno označeno, da gre za njegovo osebno mnenje. Vprašanje, na katero trenutno nimamo odgovora, pa je, kdo v Sloveniji lahko oceni (oziroma je za to poklican), ali je določen bloger novinar ali ni.

Moj mikro April 2009 | Marjan Kodelja | Zoran Banovič |