Tehnološki napredek je vedno vplival na družbene spremembe. Razlika med recimo industrijsko in informacijsko revolucijo pa je v tem, da takratne spremembe niso bile tako hitre. Zato smo pred težavo, kako oceniti vpliv novih tehnologij, če pa jim skorajda ne moremo slediti. Poleg tega trezno oceno zamegljuje dejstvo, da je velika večina teh tehnologij »iznajdena« predvsem zato, da bi se izdelki bolje prodajali. Primerov zato imamo zadnja leta na pretek. Globalizacija je zato definirana na veliko načinov, vendar je glavno pospeševanje gibanja ljudi, dobrin, kapitala in idej.

KAKŠNA JE VLOGA TEHNOLOGIJE?

Informacijske tehnologije − kako suhoparen izraz, ki opisuje (skoraj) vse elektronske izdelke, saj imajo informacijsko komponento štedilniki, toasterji, televizorji in tako naprej − so bile pogoj za začetek procesa globalizacije. Spremenile so gospodarske povezave med državami, saj je znanje postalo pomembno pri proizvodnji izdelkov in storitev. Ali znanje in visoka tehnologija generirata napredek? So računalniki res visoka tehnologija. Andreas Schäfer iz Toshibe, zadolžen za prodajo prenosnikov v naši regiji, si je zastavil enako vprašanje in nanj hitro odgovoril. Preteklih deset let se na področju računalništva ni veliko spremenilo. Postajajo hitrejši in zmogljivejši, v osnovi pa enaki, zato jim ne moremo več reči visokotehnološki izdelek. Pa še kako prav ima. Njegovo »priznanje« pa kaže na nekaj drugega − kako rada podjetja izrabljajo besedo »visoka tehnologija« za vsak nov izdelek, saj se zavedajo, da bodo kot taki (za zdaj) šli bolje v prodajo.

Ni dvoma, da je internet povezal svet in omogočil hitrejše širjenje informacij. Po drugi strani pa globalizacija ni izpolnila obljub glede pretoka izdelkov in storitev. Podjetja so namreč hitro ugotovila (ali pa so to ves čas vedela), da so veliki trgi zanje zanimivejši, saj na njih zaslužijo nekajkrat več, kot vanje vložijo, na malih trgih, kot je žal naš, pa je ta razlika minimalna. Želimo si kupiti novo napravo, vidimo, koliko ta stane v tujini, nato pa smo razočarani, ko je v naših trgovinah ni, je dražja ali pa storitev ni na voljo. To pomeni razslojevanje na globalni ravni, saj imajo eni imajo dostop do optimalnih cen, novih tehnologij in storitev, drugi pa ne, in tem ostajajo žal višje cene ali starejši dražji distribucijski modeli vsebin.

PA POJDIMO LEPO PO VRSTI

Nekatere stvari bolijo, še toliko bolj, ko človek ve, da se za prijaznostjo predstavnikov pomembnejših podjetij skriva žalostno dejstvo, da je slovenski trg zanje nezanimiv. Tega vam ne bodo dejali neposredno, svoj odgovor bodo zavili v suhoparni korektni piarovski odgovor, ki pa je med vrsticami še kako zgovoren. Znano je, da vse več globalnih podjetij slovenski trg vodijo iz Zagreba ali Beograda (jupi, bratstvo in enotnost), Toshiba glede tega ni izjema. Regijska pisarna v Zagrebu ima dva zaposlena, skrbita pa za vse balkanske države, menda pa naj bi v prihodnje skrbela tudi za Izrael. Že to pove dovolj. Dva človeka, za vse te trge? Jasno je, da imajo prioritete. Sedeli smo skupaj novinarji iz držav tako imenovane »Adriatic regije«, regijski direktor in še mladenka, ki naj bi bila zadolžena za televizijski prodajni program. Ta se je zelo hitro poslovila z izgovorom, da ima nujen sestanek z drugimi novinarji, in odpeketala. Je že vedela, kaj jo bomo spraševali in da na vprašanja ne bo imela jasnih odgovorov, zato je prepustila odgovarjanje regijskemu predstavniku. Ta se je pohvalil, da v tem delu sveta dobro prodajajo prenosnike, v Sloveniji naj bi po njegovih besedah zasedali trg srednje dragih in dražjih naprav, glede televizorjev pa, da so lansko leto uspešno zagnali prodajo na hrvaškem trgu. Razlog – prehod na digitalno oddajanje. Vskočil je srbski novinar z vprašanjem, kaj pa njihov trg. Ta naj bi bil na vrsti kmalu, ko bodo tudi Srbi prešli na digitalno oddajanje, hkrati pa dodal, da se mu zdijo večja športna prvenstva dober magnet za nakup novega televizorja. Nismo mogli biti tiho. Kaj pa Slovenija? Tudi mi smo se sprehodili z analognega na digitalno oddajanje in tudi Slovenci radi gledajo šport. Nasmeh na licih in dvoumen odgovor v slogu, da se tega zavedajo, da razmišljajo o slovenskem trgu, vendar brez konkretnih zavez, kdaj bo Toshiba na slovenskem televizijskem trgu naredila kaj konkretnejšega.

PAMET LE ZA ENE?

Na trgu televizijskih sprejemnikov nič novega. Prodaja peša, proizvajalce pa boli glava. Pred dvema letoma so odigrali ase iz rokava v obliki tridimenzionalne slike v upanju, da bo ta spodbujala prodajo vsaj nekaj naslednjih let. Izkazalo se je, da uporabniki od tega nimajo nič, če ni primerne in poceni vsebine. Teh pa ni, algoritmi za pretvorbo klasične 2D-slike v 3D pa so primerni le za bahanje pred prijatelji. Trenutno 3D-funkcije preprečujejo padec cen televizorjev. Pod pogojem, da v skladiščih ne bo ostalo preveč neprodanih izdelkov, kajti v tem primeru lahko pričakujemo bogate razprodaje. Toda slovenski trg bo zadnji, kjer bi to lahko pričakovali.

Proizvajalci so dolga leta hoteli spremeniti televizor v računalnik, kar se je izkazalo za popolnoma napačno strategijo, po novem pa se spogledujejo s pametnimi telefoni in razvijajo pametni televizorj. Z drugimi besedami, kar naenkrat so uporabniku na voljo aplikacije, ki televizor povežejo v internet in naprej do gore vsebin. Od Facebooka do YouTuba. Ni pa nam jasno, čemu Facebook, navsezadnje je to zelo osebna izkušnja, primernejša za pametni telefon ali tablični računalnik kot pa za velik zaslon televizorja. Pa še pisanje besedil z daljincem ni ravno nekaj, česar se veselimo. In to kljub daljincem, ki imajo na hrbtni strani popolno tipkovnico. Še bolj »neumna« pa se nam zdi naslednja ideja. Za pisanje uporabite tablični računalnik, po možnosti istega proizvajalca, ki tako prevzame funkcijo daljinca. A čemu bi potem sploh uporabljali Facebook s televizorjem, ko je veliko lažje to početi s tablico? Neumnosti s pametnimi funkcijami pa s tem še zdaleč ni konec. Proizvajalci pametnih TV-jev, večina jih prihaja iz Azije, saj smo v Evropi uspešno uničili svoje proizvajalce (ali pa jih ravnokar uničujemo – Philips), vidijo Evropo kot skupek nekaj največjih držav – od Španije prek Francije in Italije pa do Nemčije in Velike Britanije in še bolj severno v Skandinavijo. Prebivalcem teh držav je na voljo veliko aplikacij in vsebin – od lokalno zanimivih stvari pa do ponudbe neodvisnih ponudnikov videa na zahtevo. Za večino ljudi je slednja storitev daleč najzanimivejša, a kaj nam bo to pomagalo, če pri nas, iz razlogov, povezanih z avtorskimi pravicami ali preprosto zanemarjanjem manjših trgov Evropske unije, ne bodo delovalo. »Oprostite, a storitev na tem področju ni na voljo.«

Na koncu se bomo znašli v paradoksalnem položaju. Na steno bomo obesili najnovejši televizor z vsem mogočim, na njem pa gledali sliko v standardni ločljivosti slovenskih televizijskih programov. Tem je namreč večinoma še visoka ločljivost HD španska vas.

PRI NAS NI NEODVISNIH PONUDNIKOV VSEBIN!

Pa smo tam, kjer ne bi smeli biti. Predvsem zaradi majhnosti trga v Sloveniji ni neodvisne ponudbe videa na zahtevo, ki bi ga lahko spremljali na televizorju ali po računalniku. Da ne bo pomote, telekomunikacijski operaterji imajo video na zahtevo, vendar je na voljo njihovim naročnikom, ne pa tudi naročnikom drugih operaterjev, storitev Voyo pa je preveč vezana na ProPlus, da bi jo lahko imenovali neodvisna. Ko že govorimo o tem podjetju, ne moremo mimo njihovega vedno bolj arogantnega in podcenjujočega odnosa do gledalcev. Ta veje iz napada na vsako dobrohotno kritiko, če si jo gledalec upa objaviti v tiskanem ali spletnem mediju. Na konkretne očitke odgovarjajo suhoparno piarovsko v slogu, mi delamo najbolje, kar se kaže v daleč največji gledanosti, kar med vrsticami pomeni: bodite tiho in bodite veseli, da smo sploh tu in vam ponujamo tisto, kar vam pač ponujamo! Čudi nas tudi, da država ne naredi ničesar glede naročniškega paketa te televizijske hiše. Ponuja ga pri nekaterih operaterjih, z drugimi naj bi se menda še dogovarjali, nič pa ni slišati, da bi ga ponudili tudi prek digitalnih zemeljskih oddajnikov. Po našem mnenju bi ga morali. Pa ne samo oni, tudi tisti, ki imajo v kabelskih omrežjih in omrežjih IP-televizije slovenske športne kanale. Tako vsaj komercialni multipleks ne bi bil na pol prazen.

NEKOČ INOVATIVNI, DANES LE ŠE SLEDIJO

Slovenski operaterji so bili nekoč znani po inovativnosti uvajanja storitev, bili smo med pionirji uvajanja IP-televizije in oblikovanja ponudbe z upoštevanjem želja, potreb in zmožnosti slovenskega uporabnika. Zadnja leta pa žal le še sledijo temu, kar vidijo v tujini.

Razvoj komunikacij je pripeljal do ravni, ko smo prisiljeni pred vsakim klicem pomisliti – kako? Recimo, da želimo poklicati mamo. Je doma, sedi pred računalnikom, nekje zunaj ali celo v tujini. Kateri telefon uporabiti, da bo klic najcenejši ali morda raje uporabiti Skype, da bo celo brezplačen. Najbolje bi bilo, da ji pošljemo SMS: »Dobiva se ob štirih na Skypu.« Operaterji radi uporabljajo besedo »konvergenca«, združevanje storitev, vendar njihova ponudba pomeni konvergenco na ravni storitev in tarif, ne pa na ravni tehnologij. Primer je Telekomova ponudba konvergenčnih družinskih paketov. Kaj pa če je v družini več članov, kot si je zamisli operater, si želijo drugačne storitve ali več vključenih storitev? Operaterji se obnašajo podobno kot prej omenjena televizijska hiša. Le oni vedo, kaj uporabniki želijo in potrebujejo, in jim vsiljujejo svoje mišljenje. Dejali bodo, da delujejo na trgu, ki kaznuje napake, a kaj, ko je slovenski trg premajhen, da bi konkurenčnost delovala tako, kot se od nje pričakuje. V bistvu imamo na papirju konkurenčni trg, v praksi pa različno velike vrtičke z visokimi ograjami.

Operaterji tudi vedno znova poudarjajo, da uporabniki ne razumemo komunikacij in si konvergenco razlagamo kot nižje cene. Po njihovem ni tako, osnovna prednost naj bi bila vse pri enem, torej en račun in en kanal za tehnično podporo. Podobno kot so si pred leti podjetja razlagali spletno nakupovanje, katerega osnovna prednost naj bi bilo ležerno nakupovanje iz domačega naslanjača, in ne nujno nižje cene. Uporabniki so pokazali, da se s tem ne strinjajo in morali bi enako povedati tudi operaterjem. Ne gre toliko za nižje cene kot za občutek, da za svoj denar dobimo največ, kar lahko. Imamo tak občutek? Bojimo se, da ne. Hitrosti dostopa v internet so v Sloveniji v povprečju še vedno (pre)nizke, povprečne cene za 1 Mb hitrosti (pre)visoke, še vedno imamo nepotrebne vezave cen na analogni telefonski priključek, operaterji imajo škarje in platno pri oblikovanju programskih paketov in tako naprej.

Moj mikro, oktober 2011 | Marjan Kodelja | Zoran Banovič