Globalni ponudniki izdelkov in storitev so zgodba zase. Še vedno je veliko Googlovih storitev, do katerih kot Slovenci nimamo dostopa. Facebook je konec lanskega leta z velikim medijskim »pompom« predstavil novo sporočilno storitev, ki prek SMS-ov poveže mobilni telefon in Facebook. Slovenije dolgo sploh ni bilo na seznamo držav, kjer je to mogoče, potem se je po tihem kar naenkrat pojavila, vendar je storitev na voljno zgolj Si.mobilovim uporabnikom. Amazon naj bi napovedal možnost izposoje knjig. Storitev naj bi bila na začetku na voljo Američanom, pozneje tudi v drugih državah, vprašanje pa je, ali bo sploh kdaj na voljo tudi nam. Z različico 2.3 operacijskega sistema Android za pametne telefone sistem razume tudi slovenščino. Vprašanje pa je, ali jo lahko nastavite, saj se lahko proizvajalec odloči, da te možnosti v njegovem telefonu ni, ne glede na to, da jo sistem v osnovi podpira. O morebitnem prevodu sistema iOS s strani Appla pa seveda ni niti besedice.

Podobnih primerov je veliko, skrbi pa dejstvo, da jih je vedno več, in nič ne kaže, da bi se stvari kmalu spremenile! Bojimo se, da bo šlo kvečjemu na slabše. Dejstvo obstaja: kdor karkoli ponuja, to najprej ponudi na velikih trgih in šele čez čas, če ima voljo, se začne ozirati po malih. Slovenija je kljub članstvu v Evropski uniji še v nekoliko težjem položaju, kot nekatere druge male države, ki si z večjimi delijo skupen jezik. Skupni evropski trg je žal mrtva črka na papirju.

LOKALNI HLAPCI

To se po drugi stran odraža tudi na nastop globalnih podjetij na slovenskem trgu. Poslovnih modelov je več. Nekatera podjetja, kot so Microsoft, HP, IBM, Lenovo, Cisco, Oracle, SAP in druga, imajo svoje bolj ali manj močne podružnice, vendar večino svojih virov usmerjajo na poslovni trg. Prodati čim več izdelkov, programov in storitev podjetjem. Vsi po vrsti, tudi ti, ki v imajo svojem programu izdelke za široke ljudske množice, pa ta del trga obravnavajo dokaj podcenjevalno. Ker je naš trg načeloma že zrel, rasti v prodaji ni, zato je tržne deleže mogoče le ukrasti, kar pomeni veliko investicijo. Zato so raje zadovoljni z doseženimi tržnimi deleži. Izjema je HP, ki ima v primerjavi z drugimi evropskimi trgi neprimerljivo visok tržni delež. Zmotno je misliti, da je tako, ker so oni zelo dobri in imajo dobre izdelke. Razlog tiči nekje drugje, v tem, da slabo delajo vsi njegovi konkurenti in bodo tako počeli tudi v prihodnje, saj se še kako zavedajo, da brez velikih finančnih investicij HP-ja ne bodo vrgli s prestola. Tako se pri nas domačim uporabnikom še vedno prodajajo modeli računalnikov, ki so povsod drugje namenjeni poslovni rabi, novi modeli pa počasi ali pa sploh ne prihajajo na naš trg. Podružnice se odločajo, kaj bodo prodajale, gonilo pa je le »maksimalni« dobiček, s tem pa čim višji bonusi za zaposlene konec leta. Ni jim treba drugače razmišljati, saj je konkurenca omejena. Tako tudi ne bomo videli slovenske tehnične trgovine, ki bo imela na policah več kot sto različnih modelov, na primer prenosnikov hkrati.

Zmotno je mišljenje, da so slovenske podružnice globalnih podjetij avtonomne pri odločanju. Vse raje jih mečejo v različne regijske konstelacije evropskih držav, jim postavljajo (nad)šefe v bližnjih državah, ti pa se odločajo, kaj bodo ljudje pri nas delali. In s tem, kaj bomo imeli v trgovinah. Razlog je vedno v denarju. Bodimo pošteni. Denar, ki ga na primer Microsoftu prinese njegova slovenska podružnica, je pljunek v morje njegovih prihodkov. Podružnice ostajajo zaradi ugleda, pomena, da so globalna podjetja prisotna v čim več državah, ali pa preprosto zato, ker so in se jim jih ne ljubi zapreti. Jih pa zato vse bolj racionalizirajo in »outsorcajo« vse poslovne funkcije, kar jih je možno, v države, kjer jih opravijo zaposleni za veliko manj denarja.

POSLOVANJE PREK POSREDNIKOV

Podjetja, ki se jim pri nas ne splača odpreti poslovalnice, delujejo prek posrednikov na različne načine. Če se jim zdi, da bi radi nadzirali trg, potem v svojem podjetju v najbližji državi zaposlijo lokalnega človeka, katerega naloga je skrb za slovenski trg. To še nekako gre. Drugi dve možnosti sta zaupati skrb za trg »distributerju« ali celo PR-agenciji. Prvi skrbijo hkrati za več blagovnih znamk, koliko pozornosti posvetijo posamezni, je odvisno od njihovega poslovnega interesa in potenciala, ki ga znamka ima. PR-agencija pa običajno ne naredi kaj dosti več od tega, da dobesedno prevaja tiskovna sporočila in se niti toliko ne potrudi, da bi jih prilagodila lokalnim značilnostim. Zaradi tega pa prihaja do situacij, ki bi jih lahko opisali kot poneumljanje kupcev in manipulacijo z njimi. Tipičen primer so bila (namenoma »bila«, ker je aprila Google omogočil kupovanje plačljivih aplikacij) sporočila o novih modelih z operacijskimi sistemi Android. Redno je bilo zapisano, da imajo s tem telefonom uporabniki dostop do prek 150 tisoč mobilnih aplikacij. V tistih časih je bilo aplikacij res toliko, vendar med njimi dober delež plačljivih, do katerih slovenski kupec ni imel dostopa. Se pa tak način dela nadaljuje, saj so na voljo aplikacije in storitve, ki jih imajo na novo predstavljeni izdelki, a pri nas ne delujejo. Tega pa proizvajalec prek tiskovnih sporočil seveda ne pove!

Kaj si mislijo veliki svetovni proizvajalci naprav zabavne elektronike in računalništva o našem trgu, kaže tudi odnos do medijev in novinarjev, ki o njihovih izdelkih pišejo. Čeprav redko, nekateri prirejajo tiskovne konference, ki v Sloveniji potekajo v hrvaščini ali srbščini. Drugi pa nas vabijo v Beograd na dveurno tiskovno konferenco, kamor nas bodo peljali z avtobusom. Pa ne mislimo, da bi morali organizirati letalski prevoz, saj je tudi to izguba časa – več časa porabiš na poti, tja prideš utrujen, da ti potem povedo to, kar si že tako izvedel iz tiskovnega sporočila, na osebnih pogovorih pa ti ne znajo ali nočejo povedati ničesar zunaj tega okvirja. Po našem mnenju bi morali tiskovno konferenco, na kateri nameravajo povedati stvari, ki zadevajo slovenski trg, organizirati tu!

GLOBALIZACIJA NAS JE ZAOBŠLA

Zadnje čase malo manj, a še ne dolgo tega smo povsod poslušali o prednostih globalizacije, ki bo svet naredila manjši, izbrisala meje med državami in omogočila podjetjem, da svoje izdelke izdelujejo tam, kjer je delovna sila poceni, zato pa naj bi bili ti cenejši. Praksa pa kaže, da ima globalizacija več slabih strani kot dobrih. Malo ali srednje veliko podjetje, ki se poda na Kitajsko ali v Indijo iskat sužnje, tvega, da bodo ti ukradli idejo in jo prodajali pod svojim imenom. Vsa čast tistim slovenskim podjetjem, jih je nekaj, ki to vedo in na Kitajskem svoje izdelke le prodajajo. Kako je to videti v praksi, lahko mirno vidite na sejmih, na zadnje na berlinskem IFA. Tam je bilo številčno največ podjetij iz Kitajske, čeprav so po površini zasedali manj kot polovico razstavnega prostora. Podjetja, kot so Panasonic, Philips, Toshiba, Sony, Samsung, LG, so si privoščila vsak po polovico ali pa kar celotno halo, Kitajci pa so svoje izdelke predstavljali na par kvadratnih metrih. Ponujali pa so vse, od sončnih očal z vgrajeno miniaturno kamero, takšnih in drugačnih kablov, dodatkov za mobilne naprave, tablične računalnike, televizorje in robotske sesalnike, ki se, mimogrede, ne razlikujejo veliko od onih, ki nosijo oznako iRobot. Presenečenje pa je, da vse to prodajajo pod svojimi blagovnimi znamkami, in ne več zgolj kot podizvajalci uveljavljenih svetovnih podjetij. Sužnji so se začeli bojevati za svobodo in na koncu nas bodo s svojimi izdelki preplavili. Nekatera podjetja, naša in tuja, so že ugotovila, da morajo izdelovati svoje izdelke doma, saj bodo le tako na dolgi rok preživela in bodo konkurenčna.

V poslovnem svetu velja rek »razmišljaj globalno, deluj lokalno«. Pa se ga res držijo tudi globalna podjetja? Kar zadeva slovenski trg zagotovo ne, njihov odnos bo tudi v prihodnje enak. Pogojen s tem, kaj se jim splača in kaj ne in kako s čim manjšim vložkom iztisniti iz nas čim višji dobiček. Edina rešilna bilka je, da se koncept evropskega trga v celoti uveljavi in da na primer veljajo enake cene za izdelke povsod po Evropi. Pa tudi če bomo zaradi tega izgubili nekaj poslovalnic in kakšnega distributerja.

Moj mikro, oktober 2011 | Marjan Kodelja | Zoran Banovič