Sistemi v naravi potrebujejo varovala, da ne razpadejo. Organizmi, tudi naše telo, ni nič drugega kot velik in zapleten biološki sistem, ki potrebuje funkcijo, ki skrbi za njegovo duševno stabilnost. Stres »zmoti« duševno ravnovesje, to pa povzroči vznemirljiva doživetje, bodisi resnična ali zgolj namišljena. Naš odziv na stres je lahko prilagodljiv, kar je dobro, ali pa zapademo v pretiran strah ali v skrajnih primerih v depresijo. Stres torej ni vedno negativen, kakšen je, pa je odvisno od posameznika, ki je pod stresom. Ko govorimo o pozitivnih posledicah stresa, ta izboljša fizično ali duševno delovanje organizma. Je pa pri vsakem posamezniku nekje meja, kjer se »dober« stres prevesi v negativnega.
Od posameznika je odvisno, ali je v določeni situaciji pod stresom ali ne. »Kako debelo kožo imate« oziroma kje je tista meja, ko se, po domače rečeno, »sesujete« pod težo pričakovanj. Dostikrat slišimo, da je življenje v mestu stresnejše od življenja na podeželju. Ali pa, da je sodoben slog življenja stresen. V teh trditvah je sicer resnica, a le delna. Stres je namreč bolj posledica razlike med tem, kar pričakujete in tistim, kar dejansko občutite in kar obstaja. Pričakovanja so namreč imaginarna vrednost. Morda ste preveč ambiciozni in pričakovanja presežejo vaše sposobnosti. Še huje pa je, če so pričakovanja plod lastnih zahtev ali zahtev drugih, ki vas niso pravilno ocenili. Torej ko ne dosežete tistega, kar sami pričakujete ali od vas pričakujejo drugi. Bolj kot se to ponavlja, bolj ste pod stresom in na kocu lahko resno zbolite. Potem pa na bolniško in vaje joge, politiki pa bodo spet »tulili«, da so naši delavci prevečkrat odsotni iz dela. Pa so tudi oni krivi, da je temu tako. Kaj storiti? Naučite se pridobiti »debelo kožo«!
Je kriv računalnik?
Lahko delo z računalnikom povzroči stres? Seveda! Tudi tu lahko najdemo mnogo primerov, ko smo v razkoraku med pričakovanimi in dejanskimi rezultati. Sicer pa večina od vas sama ve, kako se počutimo, ko kaj ne deluje tako, kot želimo. Z živci smo na koncu!
Ko govorimo o informacijskem svetu, je največji vzrok stresa izguba podatkov. Pomembnejši ko so ti, bolj trpimo. Poglejmo si primer. Študentu so ukradli računalnik, v katerem je imel vse seminarske naloge, ki jih še ni oddal, in skoraj dokončano diplomsko nalogo. Kaj računalnik, ta je sicer drag, a lahko kupi novega. A kako naj povrne vloženo delo? Kako se naj drži rokov? Ne more! Večine dogodkov, ki privedejo do izgube podatkov, ne moremo vedno predvideti. Trdi disk lahko »crkne« le iz njemu razumljivega razloga, enako velja za celoten računalnik. Če podatkov nismo shranili še kje drugje, potem je najbolje, da globoko vdihnemo in začnemo peti mantro. In ko se pomirimo, če se sploh lahko, sledi vse od začetka.
Stresne novosti
Prehod na nov operacijski sistem je tudi lahko stresen. Ljudje imamo sicer radi nove funkcionalnosti, nimamo pa radi privajanja na radikalne spremembe in novosti. Nekatera opravila opravljamo rutinsko, na pamet vemo, kje so ukazi v menijih. Ko se to le malce spremeni, se nam podre sistem. Windows Vista in novi pisarniški paket Office 2007 veliko bolj kot predhodne različice operacijskega sistema Windows spreminja uporabniški vmesnik, kar je na začetku (dokler se na sistem ne navadimo) lahko razlog stresa. Prav zato so proizvajalci oziroma snovalci novih programov vedno pred veliko preizkušnjo. Izdelati morajo namreč sistem, ki bo boljši od prejšnjega, hkrati pa zagotoviti stanje, ki bo pri uporabnikih povzročalo čim manj stresa. Seveda ne to velja le za Microsoftove izdelke. Pred enako nalogo so postavljeni vsi proizvajalci, še najbolj pa snovalci operacijskih sistemov, saj so prav ti sistemi osnova delovanja računalnika. Enako velja torej za prehod z enega operacijskega sistema na drugega, recimo z Windows na Linux ali MacOS in obratno.
Zakaj razen nevajenosti uporabnika je lahko prehod na nov operacijski sistem, na primer na Visto, stresen? Kar nekaj je možnosti, da prehod ne bo potekal brez zapletov. Kot prvo se postavlja vprašanje, ali bo stara strojna oprema delovala tako, kot pričakujete. Sledi vprašanje, ali bo delovala tudi obstoječa programska oprema. Ko gre vse kot po maslu, takrat težav ni, ko se pojavi en sam majcen problem, lahko ta krepko »cefra« živce. Namesto da bi nadaljevali običajno delo, iščemo gonilnike ali popravke, da mukoma »zrihtamo« računalnik. In to je, kar bo potrdil vsak, ki je kdaj počel kaj podobnega, krepko stresno delo. Običajno je te stvari treba narediti hitro in ta hitrost je navadno obratno sorazmerna s težavami. Hitreje ko moramo kaj narediti, več bo težav in počasneje jih bomo odpravljali. Zato je prehod na nov operacijski sistem stvar, na katero se je treba dobro pripraviti. Z dobro pripravo lahko predvidimo težave in se jim izognemo. Ne silite torej v nadgradnjo, če za to ni potrebe, oziroma jo izvedite takrat, ko se glede na izkušnje drugih bolj neučakanih in z lastnim znanjem in informiranostjo prepričate, da težav ne bo oziroma imate na voljo dovolj časa in volje za njihovo odpravo.
PRETIRANO VARČEVANJE
Ko smo že pri Visti. Znano je, da ta sicer deluje na nekoliko manj zmogljivi strojni opremi, a ne tako, kot morda pričakujemo. Varčevanje na način, ko ne bomo kupili močnejše strojne opreme, ni vedno pametna odločitev. Predstavljajte si, pod kakšnim stresom boste, če bodo programi delovali obupno ali vsaj občutno počasneje kot na starem sistemu. Podobno velja tudi pri nakupu nekoliko cenejših dodatnih delov računalnika oziroma naprav. Ste prepričani, da so na voljo vsi pravi gonilniki in ne bo potrebno večurno iskanje delujočih gonilnikov? Bo dodatna naprava res delovala »že iz prve« tako, kot pričakujete? Ko nimate ne volje ne časa za odpravljaje težav, je bolje kupiti nekoliko dražjo opremo, za katero ste lahko prepričani, da pri njej težav ne bo!
SE BOJITE VPRAŠATI?
Ko se pojavi težava, je rešitev v angleški kratici RTFM. Dobro jo je poznati. Pomeni pa: »Preberi zaje... navodila«. Če vam bo kak človek, domač v računalništvu, rekel kaj takega, boste vsaj vedeli, kaj je s tem mislil.
Obvladovanje dela z računalnikom je postalo nekaj normalnega. Priznati, da ni ravno tako, je podobno priznanju, da pri tridesetih ne znamo plavati. Nerodno. In zato se veliko ljudi rado pohvali, da so pravi mojstri, saj s tem poskušajo dvigovati ali vsaj ohranjati svoj družbeni položaj. A takšne stvari se rade vrnejo kot bumerang. Ko se pojavi problem, si marsikdo ne upa prositi za pomoč, saj bi se tako izdal. Vedno namreč obstaja strah, da je napaka banalna in da bo kdo opazil, da le nismo tako vešči. S tem dejstvom se ne spopadajo le novinci, temveč tudi veterani, ki že več let uporabljajo računalnik. Pod kakšnim stresom smo lahko zaradi tega, vam je verjetno jasno. A je ta popolnoma nepotreben. Vprašajte koga, ki zadevo obvlada. Naj vam ne bo narodno. Računalniki in programska oprema so že tako kompleksni, da ni človeka, ki bi vedel prav vse. Vsi se neprestano učimo. Če pa vas je le sram vprašati, poiščite odgovor v spletu. »Za vsako bolezen v spletu raste rož'ca,« je rekel Kosobrin. In še nekaj. Za božjo voljo, ko začnete nekaj na novo uporabljati, najprej preberite navodila za uporabo. In ne šele takrat, ko se znajdete v slepi ulici.
Jaz pač nisem kriv!
Vedno so krivi drugi. Ko ste z živci na koncu in bi najraje vzeli v roko macolo ter računalniku pokazali, kdo je tu šef, se zamislite. Računalnik ni kriv, prav tako ne podjetje, ki ga je izdelalo, niti podjetje, ki je napisalo programsko opremo. Pa tudi življenje kot tako ni krivo. Vprašajte se, ali ni krivda morda v vas samih in ali ni stres posledica vašega načina mišljenja, obnašanja in, tudi v tem grmu leži zajec, vašega neznanja. Če pa imate doma star računalnik, ki je primeren le za v smeti, potem pa le macolo v roke. Če nimate starega računalnika ali česa podobnega, kar bi lahko razbili, se v trgovinah dobijo kladiva iz penaste gume, s katerimi lahko tolčete in tolčete, ne da bi res kaj razbili. Dobro zdravilo proti stresu je sproščanje, in nič ne sprošča tako dobro, kot razbijanje…
ISKANJE BLIŽNJIC
Veliko je razlogov, omenili smo že kupovanje cenejše opreme in neprebiranje navodil za uporabo, zaradi katerih lahko uporabnik zabrede v težave. Funkcija priklopa nove opreme po načelu priključi in uporabljaj (plug and play) je poenostavila to opravilo, a njena negativna posledica je, da uporabniki ne vedo več prav ničesar o osnovnih načelih delovanja na novo priključene opreme. Življenje pa nas uči, da je veliko, res veliko lažje odpraviti težavo, če vemo, kako naj bi naprava delovala.
Podobno velja tudi za programsko opremo. Pričakujemo, da bomo takoj začeli uporabljati katerikoli program, ne da bi o njem sploh kaj vedeli. Res je, da lahko enostavne naloge s pomočjo pisarniških paketov, grafičnih programov ali zbirk podatkov opravimo brez velikega predznanja, po kratkem seznanjenju z njimi. Za kaj bolj zapletenega pa boste morali veliko več znati. Tega se uporabniki ne zavedajo in ko naletijo na težavo, kako rešiti problem, se to pokaže kot nepotreben stres. Prehitro dobimo občutek, da program obvladamo in nato trčimo ob nalogo, za katero smo mislili, da jo bomo hitro rešili, nato pa se v praksi izkaže, da presega naše znanje. In potem je običajno kriv program, ne pa naše znanje. Običajen razlog, zakaj se ne poglobimo v podrobnejše učenje uporabe programov je pomanjkanje časa oziroma varčevanju z njim. Imamo občutek, da nimamo niti časa, da bi si vsaj prebrali navodila za uporabo, o obisku kakšnega tečaja pa skoraj nikoli ni niti govora. In na koncu za uspešno opravljeno nalogo porabimo veliko več časa, kot bi ga, če bi zadevo bolje obvladali.
NEREALNA PRIČAKOVANJA
Za veliko stresa v življenju so kriva nerealna pričakovanja, ki so, ko jih gledamo s kritične razdalje, milo rečeno, smešna. Smešno je pričakovati in to počnemo prav vsi, da bo računalnik vedno perfektno deloval. Sicer je to čisto normalno pričakovanje, za kaj pa tega ne bi mislili, a je tudi nerealno. Računalniku se na vsake toliko časa, po domače povedano, zmeša. Kot se zmeša avtomobilu, videorekorderju, kosilnici in še čemu. Pri računalnikih se pojavijo različne težave − morda »pada« povezava v internet in ne moremo do spleta in računalnik kar naenkrat deluje počasi. Nič se ni pokvarilo, le splet okoliščin je takšen. Ko smo ravno v delovni vnemi, nas takšne stvari logično »vržejo s tira«. Podobno velja za že omenjeno funkcijo »plug and play«. Če smo gladko opravili nekaj namestitev, podzavestno pričakujemo, da bo brez težav potekala tudi vsaka naslednja. Ko se težave pojavijo, nanje nismo pripravljeni in v tem je razlog, da smo lahko pod stresom. In potem rečemo, da je »plug and play« bolj »plug and pray«.
Internetna neučakanost
V svetu interneta smo vedno povezani. Povezava pomeni načeloma hitro odzivnost. Pričakujemo, da bo sogovornik takoj odgovoril na pošto, pa tega ne stori. Vsaj ne tako hitro in na način, kot ga pričakujemo. Naletimo torej na nerealna pričakovanja glede odziva drugih udeležencev. To je povezano s prepadom med internetno kulturo in splošno sprejetimi družbenimi pravili, ki smo jih vajeni v normalnem življenju. Kdo pa pravi, da moramo res biti vsi vedno dosegljivi in da lahko vedno odgovorimo na sporočila? Če kličemo koga po običajni telefonski liniji, nas ne čudi, če se ne oglasi. Ko pa ga kličemo na mobilni telefon, pa marsikdaj preklinjamo tistega, ki bi ga radi dobili ali pa celo kujemo kakšno teorijo zarote, češ »noče se oglasiti, bog ve, kaj dela!« In v glavah se začnejo plesti najrazličnejši scenariji. Tudi to sodi v kategorijo neizpolnjenih pričakovanj, kar je eden glavnih razlogov za stres, ki smo mu izpostavljeni ves čas.
SAMOKAZNOVANJE
Dostikrat smo do sebe preveč kritični. Pri uporabi računalnika delamo napake, in to prav vsi. Nihče ni idealen. Vnesemo napačen znak v program ali napačno besedo oziroma številko v poročilo, pomotoma izbrišemo pomembno datoteko, napačno namestimo omrežno opremo in podobno. Dogajajo se tudi »neumne« napake, vsaj ko pozneje gledamo nanje. S tem se bo (če se še niste) treba sprijazniti in življenje bo lažje. Pričakovati, da napak ne bo, je nerealno. Pomembno je, da napake pravočasno opazimo in odpravimo. Sami sebi in tudi drugim moramo znati odpuščati (pogledati skozi prste), s čimer ni nič narobe, dokler gre le za občasne napake in ne za popolno nesposobnost. To pa je že druga zadeva, ki nima nič skupnega s stresom.
Križi z ergonomijo
Za stres je lahko kriva tudi napačna ergonomija delovnega mesta, največkrat napačno sedenje in neprimerna postavitev monitorja. Ker smo o tem pisali pred letom, vas vabimo, da si ta zelo podroben članek preberete na naši spletni strani.
MEDSEBOJNI ODNOSI
Velika porcija stresa v običajnem življenju gre na račun konflikta med ljudmi. Računalnik po eni strani omogoča izolacijo, delo od doma, vendar to še ne pomeni, da smo tudi zares sami. Doma imamo na grbi družino. Z računalnikom želijo delati vsi, predvsem otroci so dokaj neučakani, ko je na vrsti igranje, mi pa računalnik nujno potrebujemo. Zanimivo je še nekaj, kar se pojavlja v zadnjem času. Moški v veliko primerov bolj ljubijo računalnik kot svojo boljšo polovico. Z njim preživijo več časa, kar je običajno povod za prepir. Nič drugače ni v službi. Sliši se banalno, pa vseeno se zgodi, da se zaposleni »skregajo«, ker se ne morejo dogovoriti o uporabi skupnih naprav (omrežni tiskalnik). Pa se kregajo, ker je nekdo dal tiskati celo knjigo, in dokler ta proces ne bo končan, nekdo drug ne more natisniti enega samega lista pomembnega dokumenta. V zadnjem času so vse bolj priljubljene socialne mreže, kjer se srečujemo z ljudmi z vsega sveta. Spet medsebojna komunikacija in možnost nastanka stresnih situacij. Pa naj se sliši se tako neumno.
Marjan Kodelja, Zoran Banović
