Niti malo se ne čudimo, da vse več mladih kupuje »vso« tehnično blago na spletu. Z malo brskanja lahko kupijo enak izdelek občutno ceneje, kot bi ga dobili pri lokalnem prodajalcu, tudi če upoštevamo poštnino. Za slovenski trg je značilno, da so cene najbolje prodajanih izdelkov, tako imenovanih vstopnih modelov, primerljive s tujino. Cene izdelkov so v tujini praviloma nižje, vendar je zaradi zasoljenih stroškov dostave cena velikokrat višja od domače oziroma je prihranek relativno majhen. Zmogljivejši modeli pa so dražji. Zadnjo cenovno primerjavo računalnikov, kjer smo to tudi dokazali, smo sicer res naredili pred tremi leti, vendar se od takrat ni kaj dosti spremenilo. V maniri potrošništva in vabljivih obcestnih plakatov, ki vabijo k nakupu večinoma ene znamke računalnikov, ki ima pri nas neobičajno visok tržni delež, smo skoraj nehali razmišljati o samogradnji. Res je, da proizvajalci zaradi močne konkurence izdelke prodajajo z majhnimi razlikami v ceni, vendar to še ne pomeni, da ne bi privarčevali, če računalnik kupimo po delih. Tako kot vnaprej sestavljene računalnike lahko na spletu ugodno kupimo tudi procesorje, matične plošče, diske, pomnilnike oziroma prav vse, kar potrebujemo. Pri samogradnji lahko uporabimo tudi starejše dele, ohišje, napajalnik oziroma vse, kar je še vedno združljivo z novimi deli, in tako še dodatno privarčujemo. Samogradnja ni težka, saj so vsi računalniški deli standardizirani, nekaj znanja in izkušenj pa vseeno zahteva. Poleg nižje cene ima samogradnja prednost, da lahko zgradite računalnik, ki v popolnosti ustreza vašim potrebam. To pri sestavljenih modelih ni vedno primer, ker so ti oblikovani za povprečne uporabnike in imajo vedno nekaj, česar ne potrebujete in/ali nimajo nečesa, kar bi potrebovali. V večini primerov bi prodajalci radi upoštevali želje kupcev in manjkajoče dele dodali, vendar tega ne smejo. Če na primer hočete neki vnaprej sestavljen računalnik, le da bi radi drugo grafično kartico, vam prodajalec tega ne sme zamenjati, saj je po naši zakonodajo tako, da gre v tem primeru za nov izdelek, ki mora biti atestiran. In ker seveda ni, saj je atestiranje draga zadeva, lahko prodajalec plača tudi do deset tisoč evrov kazni, kar se je lani večkrat zgodilo. Če hočete torej »butični« računalnik, si ga morate sestaviti sami ali pa se dogovoriti s prodajalcem, da vam ga sestavi on, račun pa sestavi tako, kot da gre za nakup posameznih delov.
Kako se lotiti samogradnje?
Kot smo omenili, samogradnja računalnika ni raketna znanost, morate pa upoštevati nekaj pravil. Najprej je treba določiti, kaj hočete od računalnika, govorimo seveda o namiznem računalniku, kako zmogljiv naj bo in katere komponente bo vseboval. Te morajo biti med seboj seveda združljive. Dober pristop je, da se najprej odločite, kateri elementi, deli računalnika imajo za vas največji pomen, in nato izberete druge glede na njihove zahteve. Na primer odločite se, da bi imeli radi procesor Intel Core i5, kar zoži primerne matične plošče, te pa tudi svobodo pri izbiri velikosti ohišja, vrsti delovnega pomnilnika in še čem. Če vam je majhnost ohišja prioriteta, ta spet zoži število primernih matičnih plošč. In tako naprej.
Procesor in matična plošča
Pri gradnji novega računalnika je skoraj samoumevno, da boste kupili nov procesor in ne boste reciklirali starega. V večini primerov to pomeni tudi nakup nove matične plošče, saj je verjetnost, da bo nov procesor združljiv s starim ležiščem in veznim naborom, dokaj majhna. Intel je zadnja leta oba nekajkrat zamenjal, AMD pa je glede tega bolj »prijazen«. Procesorji Athlon in Phenom od leta 2009 uporabljajo ležišče AM3, šele pri novi družini procesorjev Fusion so vpeljali novo ležišče FM1.
Izbor procesorjev na trgu je pester, prav tako matičnih plošč. Različni procesorji se različno obnašajo na različnih matičnih ploščah. Nekateri dopuščajo povečevanje frekvence delovanja (overclock), drugi imajo vgrajeno grafiko, matične plošče imajo vmesnik USB 3 in (ali) SATA 6 Gb/s in tako naprej. So matične plošče, ki imajo vključenih veliko možnosti, druge pa so takšne, ki vsebujejo le najnujnejše. Vsaka matična plošča je namreč oblikovana z mislijo na specifičnega uporabnika. In temu primerne so tudi njihove cene.
Morebitne pasti: Pomembno je, da izberete matično ploščo, ki ima pravo ležišče za procesor, ki ste ga izbrali. Pri tem morate biti pazljivi, saj na primer procesorja za ležišče 1155 ne boste mogli vstaviti na matično ploščo z ležiščem 1156. Razlika je v številki sicer majhna, v praksi pa velika. Prav tako nista nepomembni velikost in oblika plošče. Če imate standardno ohišje in standardni napajalnik, potem je dobra vsaka matična plošča formata ATX, za manjše ohišje (mini tower) pa je primeren format micro ATX. To ploščo lahko vgradite v standardno ohišje, obratno pa ne velja. Nekateri drugi formati plošče, kot sta na primer BTXS in mini ITX, zahtevajo ohišje, ki je z njima združljivo.
Hladilnik in termo pasta
Procesor, kupljen v kompletu, ima dodan standardni hladilnik in ventilator, mogoče pa je kupiti tudi samo procesor. V tem primeru boste morali sami najti hladilnik in ventilator, ki sta z njim združljiva. Večina AMD-jevih procesorjev uporablja standardne (enake), zato boste morda lahko reciklirali hladilnik, ki ga že imate. Pri Intelu se zadeva zaplete in zelo verjetno boste morali kupiti nov hladilnik. Ni pa nujno kupiti hladilnika od proizvajalca procesorja, saj je na trgu dokaj pestra ponudba neodvisnih proizvajalcev. Njihovi izdelki so običajno tišji in bolje odvajajo odvečno toploto. Potrebovali pa boste tudi termalno pasto. To namažete na površino procesorja, preden nanj pritrdite hladilnik. Pasta je pomembna, saj omogoča enakomernejši odvod toplote s površine procesorja na hladilnik.
Morebitne pasti: Poleg tega, da hladilnik »pristaja« na procesor, kar je povezano z mehanizmom za pritrditev hladilnika na ležišču procesorja, je morda dobro preveriti, ali je kabel ventilatorja dovolj dolg, da doseže priključek zanj. Pred zagonom računalnika je pametno še enkrat preveriti, ali je hladilnik dobro pritrjen, kajti pregrevanje procesorja bo, po domače povedano, sesuvalo računalnik. Ta se bo kar na lepem ugašal in ponovno zaganjal.
Ohišje in napajalnik
Izbor ohišja ni odvisen le od velikosti in oblike matične plošče, temveč tudi od tega, koliko elementov (diskov, pogonov) želite imeti. V ohišju mora biti za vse izbrano dovolj prostora, pametno je, če so priključki (USB, reže za kartice itd.) na dosegljivem mestu. To pa je odvisno tudi od tega, kje boste imeli računalnik, na(d) ali pod mizo. Pri tem je pomembno recimo to, da priljubljen sprednji »panel« za vtiče USB, različne kartice in podobno podpira tudi matična plošča. Če bo računalnik stal vsem na očeh, je pomemben tudi videz ohišja. Pri tem pa, še zlasti v naših trgovinah, ne boste imeli prav velike izbire.
Nekatera nova prazna ohišja imajo že vgrajen napajalnik, ki bo sicer najverjetneje zadoščal, vendar so samostojni napajalniki neodvisnih proizvajalcev običajno tišji in energijsko učinkovitejši. Pri napajalnikih je pomembna tudi njegova nazivna moč, izbor te je odvisen od tega, kar boste v računalnik »nametali«. Štiristo vatov je običajno dovolj za standardno zmogljiv namizni računalnik, več kot to boste potrebovali, če boste vanj vgradili najnovejšo in najzmogljivejšo grafično kartico na trgu. Velja pa staro pravilo: napajalnik, ki deluje blizu svoje najvišje moči, se bolj greje in je manj energetsko učinkovit. Zato ni nič narobe, če ima večjo nazivno moč, saj bo porabil le toliko energije, kot jo zahtevajo elementi, ki jih napaja.
Morebitne pasti: Glede ohišja je tako: če boste veliko brkljali po notranjosti računalnika, vam bo veliko pomenilo, da je mogoče ohišje hitro in preprosto odpreti. Nikoli ni odveč, če ima ohišje še kakšen dodaten ventilator (večji je, bolje) za odvajanje odvečne toplote, toliko bolj, če bo računalnik delal na visokih obratih (blizu svoje najvišje zmogljivosti), kar je običaj pri poganjanju zmogljivih računalniških iger. V nekaterih ohišjih je lahko napajalnik na takem mestu, da otežuje priklop trdih diskov oziroma drugih pomnilniških pogonov.
Grafika
Vsi Intelovi novi procesorji, namenjeni namiznim računalnikom, imajo vgrajeno grafiko, pri AMD-ju pa je tako le pri procesorjih Fusion. Starejši AMD-jevi procesorji te možnosti nimajo, lahko pa jih uporabite na matičnih ploščah z integriranim grafičnim procesorjem. Kaj to pomeni? Da pri namiznem računalniku, ki ga gradite in na katerem ne mislite poganjati zahtevnih iger, se igrati s profesionalnimi grafičnimi ali videoprogrami in opravljati ostalih računalniških opravil, ki zahtevajo zmogljiv grafični procesor, morebiti celo ne boste potrebovali samostojne grafične kartice. Morda pa je primerna tudi obstoječa grafična kartica, saj je vodilo (PC Express) standardizirano, torej je velika verjetnost, da bo stara grafična kartica delovala tudi na novi matični plošči. Ne pozabite pa, da je morda nova cenena grafična kartica zmogljivejša, se manj greje in porabi manj energije kot stara, ki je bila najboljša na trgu v času, ko ste jo kupili.
Če pa se odločite za novo grafično kartico, je ponudba na trgu bogata, predvsem pa se zelo hitro spreminja. Na matično ploščo, ki to omogoča, lahko vtaknete več kartic in dodatno povečate grafične zmogljivosti računalnika. Predvsem v tej točki imate pri samogradnji veliko več možnosti izbire kot pri nakupu že sestavljenega računalnika. Ker so grafične kartice tisti dražji del računalnika, toplo priporočamo nakup v tujini (prek spleta).
Morebitne pasti: Grafične kartice potrebujejo za delovanje veliko energije, zato mora biti napajalnik dovolj zmogljiv, imeti pa mora tudi dovolj priključkov (kablov), saj nekatere kartice potrebujejo več kot le enega. Ker se zmogljiva grafična kartica tudi močno greje, jo je pametno v ohišje namestiti na mesto, kjer se toplota ne akumulira, in se izogibati postavitvi dveh kartic neposredno druge poleg druge. Pregrevanje grafične kartice, podobno kot pregrevanje procesorja, povzroča sesuvanje računalnika.
Klasični trdi disk ali disk SSD
Trdi disk največkrat iz starega računalnika prenesemo v novega. Dokler dela, naj dela, za vsak primer imamo podatke shranjene še kje drugje, ker pa prostora ni nikoli preveč, izrabimo vse diske, ki jih imamo. Standardni diskovni vmesnik ta trenutek je SATA. Tega podpirajo tudi nove matične plošče in stari diski, ki niso starejši od petih let. Nekatere matične plošče podpirajo tudi starejše vmesnike IDE, tako da nanje lahko »obesimo« še nekoliko starejše diske ali pa dokupimo dodatno kartico s tem vmesnikom.
Pri novih diskih lahko vmesnik izbirate, najbolj zmogljiv je SATA 6 Gb/s. Pogoni oziroma diski SSD so hitrejši od klasičnih trdih diskov, imajo pa manjšo kapaciteto. Ker so dražji, so dober izbor, če vam je bolj pomembna hitrost kot količina prostora za podatke. Lahko pa tudi kombiniramo, recimo trdi disk za hranjenje podatkov in disk SSD za sistem in programe, ki jih večkrat uporabljamo.
Morebitne pasti: Pojavi se lahko problem, ko želite narediti podobo starega diska in jo v celoti prepisati na novega. Sistem se morda ne bo zagnal, ker je bil nastavljen za staro konfiguracijo strojne opreme. V določenih primerih pomaga spreminjanje nastavitev v Biosu (na primer krmilnik iz AHCI spremenite na IDE), v drugih neskončno branje forumov, kjer se srečujejo uporabniki s podobnimi težavami, v skrajnem primeru pa bo pomagala le nova namestitev sistema, ki je lahko s stališča licenčnih pravil problematična (več v okvirju). Na disk SSD je v vsakem primeru bolje namestiti sistem na novo, ker bo lahko šele tako izkoristil vse njegove zmogljivosti.
Pomnilnik
Novejše matične plošče uporabljajo pomnilnik DDR3. Ker je ta na voljo šele nekaj let, boste za nov računalnik verjetno prisiljeni kupiti nov pomnilnik, saj stari ne bo deloval. Pomnilnik je na voljo v modulih, samostojnih karticah. Še vedno velja pravilo, da je za delovanje sistema najbolje, če so vse kartice enake, enake kapacitete, tipa in istega proizvajalca. Optimalna velikost pomnilnika je 4 GB, saj ga pri programih, ki jih boste najverjetneje uporabljali, več ne potrebujete. Če uporabljate 64-bitni operacijski sistem, lahko količino seveda povečate, saj jo ta zna izkoristiti, 32-bitni pa ne. Če imate dovolj denarja, si lahko omislite hitri RAM, a le v primerih, ko imate v sistemu integrirano grafiko, ki za delovanje uporablja isti pomnilnik matične plošče kot procesor.
Morebitne pasti: Nekatere, predvsem cenejše matične plošče imajo le dve mesti za pomnilniške module. Če te zapolnimo, na primer z moduloma po 1 GB, ju lahko vržemo proč, ko želimo računalniku povečati pomnilnik. Bolje je, če ima matična plošča več mest za module. Dvaintridesetbitni operacijski sistem ne more naslavljati več kot okoli 3,5 GB, zato v primeru, da ga boste naložili na računalnik, nima smisla kupovati več pomnilnika.
Optični pogon
Optični pogon v računalniku ni več nujen, še vedno pa ga sem ter tja uporabljamo. Situacija je podobna kot pred več kot desetimi leti, ko se je dalo brez gibkih diskov, pa so pogone zanje še nekaj časa vgrajevali v računalnike. Veliko se optični pogoni zadnje čase niso spremenili, če spregledamo razvoj laserja, ki je pripeljal do standarda Blu-ray. Uporabiti tega za zapis podatkov na ploščo pa ni ravno optimalno, saj so zapisljive plošče drage. Če ta pogon potrebujete, je zato skoraj v vseh pogledih bolje, če v računalnik vgradite pogon iz starega računalnika.
Morebitne pasti: Pasti so podobne kot pri trdem disku. Kateri vmesnik podpira pogon (SATA ali PATA) in katerega matična plošča.
Moj mikro, Marec 2012 |
