Kakor koli že, Jobsu moramo nekaj priznati – hitro zna oceniti vrednost izuma in mu je popolnoma vseeno, kdo je tisti, ki mu je zadeva »kapnila«. Zna oceniti njegovo praktično vrednost in zna ga uporabiti na način, da imajo uporabniki največ od njega. In Apple izdeluje hudičevo dobre in lepe računalnike. Pravzaprav vse naprave, ki jih v njegovem imenu izdelujejo podjetja na Kitajskem. Ta odlika je bila Jobsu položena v zibelko, in čeprav mu ne moremo dajati zaslug za izume, saj ni ne Edison ali Nikola Tesla, ga svet časti kot velikega pionirja računalništva. In ker je enkrat že padel, skupaj z njim pa skoraj tudi Apple, in ker sta oba vstala, je zelo blizu računalniškemu »svetništvu«.

Kaj pa Gates? Zadnje čase o njem ne govorimo več kot o računalniškem geniju, temveč bolj kot o dobrotniku iz Seattla! Njegovo podjetje Microsoft (še) nikoli ni padlo, zato tudi nima tiste religiozno-vstajenjske note, ki jo ima Apple. Uporabniki Applovih izdelkov so pravi verniki, ki verjamejo v Applove dogme in mu odpuščajo grehe, ki jih stori. Jobsu dajejo moč, da »goni svoje« v nedogled, ko ima prav in tudi ko nima. Če je to sploh mogoče, kajti trenutno je Apple, tako kot katoliška cerkev, nezmotljiv v svojih pridigah! Saj so se pri Microsoftu tudi trudili in se še trudijo, da bi med uporabniki dosegli takšno stopnjo »vernosti«, in do neke mere jim je to tudi uspelo, a se z Applom vseeno ne morejo kosati. Z Applom se lahko morda po tej lastnosti kosajo le nekateri Linuxovi navdušenci.

V resnici pa gre pri vsem skupaj za evolucijo Darwinovega tipa. Preživi močnejši, prilagodljivejši, mutacije (spremembe) so edina stalnica in šele čez nekaj časa se pokaže, katera smer je prava. Sesalci so bili dolgo v senci dinozavrov, in šele ko so ti padli, se je začel razvoj, ki je pripeljal do človeka. Privilegirana zveza med Microsoftom in Intelom (Wintel), ki je bila dve desetletji vodilo razvoja, je danes pravzaprav njegova cokla. Je čas, da pade, kot so padli dinozavri, računalništvo pa se začne razvijati v novi smeri?

NA EVOLUCIJSKEM KOLESU

Evolucija računalništva se je začela z velikimi računalniki (mainframe), kjer je svoje gonil veliki modri IBM, in nadaljevala prek Appla, Intela in Microsofta, ki so vsi »gonili« koncept PC-ja, čeprav Apple nekoliko drugače kot druga dva, do današnje stopnje, ki jih pravimo računalništvo v oblaku. Do tega je pripeljalo več razvojnih stopenj. Omrežno računalništvo, internetno računalništvo, gostovanje (hosting), aplikacije na zahtevo (APS) in virtualizacija so bile zadeve, namenjene poslovnemu svetu. Računalništvo v oblaku pa stopa iz začrtane smeri in se ne osredotoča le na poslovni svet. Oblak je namenjen vsem. To pa je (bo) povzročilo veliko sprememb. Selitev programov v oblak pomeni, da postaja popolnoma vseeno, kaj imamo uporabniki v svojih rokah. Ni nujno, da je to zmogljiv osebni računalnik z močnim procesorjem in grafiko, lahko je pametni telefon ali kakšna druga bolj ali manj zmogljiva naprava. Kar seveda na neki način pomeni, da se vrača koncept uporabe, ki smo ga bili starejši uporabniki vajeni v svetu velikih računalnikov. Vse se dogaja v centru ali centrih, uporabnikova naprava je le prejemnik želenih informacij – »konzument« tega ali onega. V takem svetu pa odprta arhitektura dela osebnih računalnikov, kjer je vsak lahko počel, kar je hotel, in doma iz »kište« vlekel komponente ter dodajal nove, ni več zaželena. To načelo je namreč šibka točka. Ponudniku storitev ne omogoča zagotavljanja kakovosti, ki si jo uporabniki po njihovem prepričanju želijo. Uporabniki se bomo prisiljeni odpovedati svobodi, če bomo hoteli uporabljati določene storitve ali če hočete to, kar nam že zdaj zagotavljajo namizni programi.

S tem pa stopamo na spolzko področje. Vse bolj zaprte naprave s seboj nosijo tudi vgrajeno »napako«, da nam lahko na koncu zaračunajo do pikice vse, kar z njo počnemo. Za uporabnika nočna mora, za ponudnika pa nebesa. Zato je veliko vprašanje, ali bo izvedba naloge, recimo ustvarjanja kakšnega dopisa, dražja ali cenejša, kot je danes. Morala bi biti cenejša, sicer zadeva nima smisla. A zaprtost običajno sčasoma pomeni visoke cene.

Moj mikro, oktober 2010 | Marjan Kodelja | Zoran Banovič |