Funkcije, ki jih ponuja spletni program za obdelavo fotografij, so osnovne, odlikuje pa jih preprostost uporabe, kar kaže, komu je ta namenjena. Je pa vse skupaj razmeroma počasno, kar je lahko posledica novosti storitve in nedorečenosti s strani Adoba, ki še ne ve, ali je vse skupaj dobra odločitev. Traja namreč kar nekaj časa, neprimerno dlje kot pri enakovrednem programu v lokalnem računalniku, da po kliku dobimo tisto, kar želimo – na primer prehod iz moje knjižnice po izboru ene fotografije na njeno urejanje. Dogajalo se je tudi podobno, kot smo zapisali pri preglednicah – da se nam kakšna funkcija občasno ni zagnala v doglednem času. Zakaj? Verjetno je v ozadju deljenje strežniških kapacitet. V namiznem računalniku so procesorske in zmogljivost grafične kartice v celoti na voljo trenutno zagnanim programom, pri spletnih programih pa se delijo med vsemi uporabniki, ki ga uporabljajo v določenem trenutku. Več ko je teh, počasnejši je spletni program. Spet dodatno čakanje, ki ga pri samostojnih programih in dovolj zmogljivih osebnih računalnikih nismo vajeni!

OBLIKUJTE SI LASTEN DOM!

Kaj pa pri nas? Žal je tako, da pri nas nimamo pravih spletnih programov, če izvzamemo nekatere poskuse v tej smeri, ki so namenjene reševanju določene poslovne funkcije podjetja, in ne običajnih dnevnih najpogostejših opravil, najprej domačih uporabnikov, nato pa tudi zaposlenih v podjetju. Še najbližje temu konceptu je storitev, ki jo najdete na spletni strani revije Pri nas doma (www.prinasdoma.si). Pohvalno je, da je storitev Spletni arhitekt, ki ni originalno naša, prevedena v slovenski jezik in tako uporabna širšemu krogu uporabnikov. In kaj je z njo mogoče narediti? Omogoča dokaj preprosto risanje tlorisa stanovanja, vključno z določanjem tekstur tal, in nato postavljanje dimenzijsko pravega pohištva vanj in korak za korakom samostojnega oblikovanja interjerja. Kar je zanimivo je, da tudi na tem področju obstajajo samostojni programi, ki pa so večinoma plačljivi. Tisto, kar je nas zmotilo pri tej storitvi, je dokaj omejena zbirka pohištvenih elementov, kar delno omeji možnost risanja lastnih, in pa predvsem odsotnost funkcije izrisovanja 3D-pogledov.

ŠE NEKAJ POMISLEKOV

Poleg potrebe po spremembi razmišljanja, kar je precejšnja težava, smo pri preizkušanju spletnih programov naleteli še na nekaj težav. Prva je vsekakor dostop v internet. Ta lahko »pade«, odpovedo lahko strežniki ponudnika, vendar je to, vsaj za nas, manj moteče in tudi če do tega pride, okvare prej ali slej odpravijo in delo lahko nadaljujejo tam, kjer smo bili prisilno prekinjeni. Dokler pišemo besedila ali oblikujemo preglednice, hitrost povezave ni odločilna. Se pa to spremeni tisti trenutek, ko stopijo v igro slike. Predvsem fotografije so vedno večje, kar je povezano z zmogljivejšimi tipali v fotoaparatih, in nič neobičajne niso fotografije velikosti 5MB. Te je treba prenesti iz lokalnih računalnikov v storitev. Večina Slovencev pa ima manj hitre povezave, predvsem pa je težava v tem, da so te asimetrične. To pomeni, da je hitrost pošiljanja v smeri od njih nižja in čas nalaganja prej omenjene velike fotografije ni več zanemarljiv. Še huje je, če je teh slik več oziroma so večje! Nobene potrebe ni, da so slike v besedilu tako velike, vendar če jih želimo zmanjšati, jih moramo prej obdelati z ustreznim programom. In če je ta v spletu kot spletna storitev, smo v kavlju 22.

A tudi če bi hitrost bila idealna in funkcionalnost odlična, stvari ne bi bile jasno na strani spletnih storitev. Zelo obremenjujoč dejavnik je namreč zaščita podatkov oziroma zaupanje, da so podatki, ki so shranjeni v strežnikih ponudnika, res zasebni in varovani pred vsemi pogledi. Opazili smo, da so mladi zaupljivejši od starejših, ki se bojimo za svoje osebne podatke. V dopisih, ki jih pišemo s spletnim urejevalnikom besedil, so lahko tudi »rizični« podatki (številke računov, kartic, zdravstveno stanje in podobno). Kako lahko zaupamo, da Google, Zoho, ThinkFree ali kdo deseti teh podatkov ne bo dal v pogled nekomu, ki bo potrkal na njegova vrata s sodno zahtevo ameriškega pravosodnega organa? Ne moremo. Lahko pa zaupamo temu, da smo Slovenci za globalna politična dogajanja manj zanimivi in kot taki nevidni. Še huje postane tisti hip, ko se začnemo obremenjevati s teorijami zarote ameriških tajnih služb s poudarkom na NSA, ki naj bi imela dostop do vsega. A tudi če nismo paranoični, so nekatere stvari logične. Na primer ta – je večja možnost, da bo nekdo vdrl v naš domač ali službeni računalnik ali pa da bo »shekal« Googlovega, Zohovega in podobne. Hmm! Mi doma smo sicer manj zaščiteni, smo pa zato nezanimivi, Google pa je sicer bolje zaščiten, a zato tudi zanimivejši. Kaj torej prevlada? Če bi moral staviti, bi prej stavil, da bo nekdo vdrl v Google.

EPILOG

Spletne storitve so prav zabavna in zanimiva stvar, a tudi če ste še tako evforični, morate priznati, da danes te kljub nespornim prednostim še ne pomenijo prave grožnje samostojnim programom. S poudarkom na še. Kako bo v prihodnosti, je druga stvar. Vsekakor bodo ponudniki morali odgovoriti na veliko vprašanj in odpraviti konkretne ovire, brez pravega premika pri uporabnikovem dojemanju računalnika in njegovega zaupanja do hranjenja podatkov drugje kot na lastnem disku pa tudi ne bo šlo. Žal. Pa če Google ali kdorkoli drug še tako kriči o svetli prihodnosti, ki nas čaka že jutri!