ZAKAJ SPLOH SPLETNI PROGRAMI?

Vprašanje je popolnoma legitimno. Kaj manjka obstoječim programom, da je toliko govora o spletnih različicah? Kaj je narobe s samostojnimi programi? Tu bi lahko začeli naštevati prednosti spletnih programov, vendar bi prej ali slej ugotovili, da bi vsako od njih lahko izvedli tudi na klasičen način. Edina resnična prednost je le ta, da lahko do svoje pisarne dostopamo od koder koli – tudi iz tujega računalnika, če je ta priključen v internet in ima nameščen brskalnik. Je to dovolj velik argument za preskok? Si tega res želi toliko uporabnikov, da se splača razvijati tak sistem? Načeloma ne. Razlog je torej nekje drugje.

Googlova razvoja pot je znana. Znano je tudi, kje, kako in zakaj išče svoje uporabnike. Išče jih V spletu z željo, da jih veže nase, nato pa jih tako ali drugače »trži«, največkrat prek oglaševanja. In če bi mu uspelo pridobiti še uporabnike pisarniških storitev, kar smo pravzaprav vsi uporabniki, bo to bil kar velik met. Pravzaprav kar rešitev, saj je zadnje čase videti, da ima Google nekakšno krizo identitete, saj je poln eksperimentov, ki precej zakrivajo jasno vizijo razvoja.

Microsoft na drugi strani ima nekoliko drugačne težave. Njegove uporabnike lahko razdelimo na tiste, ki program kupijo, in tiste, ki ga – ukradejo. Prvi dajejo Microsoftu kar precej denarja, od drugih pa nima ničesar. Ideja bi lahko bila, da bi »tatovom« ponudil nekaj tako ugodnega, da ti ne bi več kradli, ampak bi bili pripravljeni tudi kaj plačati ali biti vsaj tržno blago za oglaševanje, torej jih spremeniti iz čiste izgube v vsaj skromen dobiček. A ideja ima kaveljc – kaj pa, če bodo na spletne storitve presedlali tudi tisti, ki kupujejo samostojne pakete? Če bi Microsoft enako ali vsaj podobno funkcionalnost, kot jo imajo samostojni programi, ponudil tudi v spletu, bi zadeva postala čisto verjetna. Posebej za domače uporabnike, saj je zanje pisarniški paket dokaj velik izdatek.

Vidimo, da je popolnoma vseeno, kakšen je poslovni model, oglaševalski ali naročniški, na koncu pridemo do tega, da je vse v denarju in da nič na tem svetu ni brezplačno. Tudi spletni programi ne, čeprav je tako videti in jih tako oglašujejo. Razlika je zgolj v tem, da za zdaj uporabniki uporabe spletnih storitev ne plačujejo iz lastnega žepa. In to je trenutni argument za razvoj spletnih ekvivalentov pisarniških programov. Cena torej.

NAVADA JE ŽELEZNA SRAJCA

Kot rečeno, nekaj spletnih pisarn imamo. Kaj pa uporaba? Prva ovira, na katero bo trčil vsak uporabnik, je tudi najočitnejša – navada. Skozi leta uporabe enih in istih programov, upoštevajoč zgolj njihove nove različice, uporabnik razvije svoj vzorec uporabe in svojo rutino. Te zadeve so zaradi dolgotrajne uporabe postale skoraj del podzavesti, zato jih je kot take zelo težko spremeniti. Zavedanje, da se zadeve odvijajo nekje »zunaj«, in ne v domačem mlinčku, pri uporabniku vzbuja nekakšno tesnobo. Spletne pisarne smo testirali tudi tako, da smo prispevek, ki ga prebirate, pisali kar tam. In pri pisanju smo morali sproti zatirati željo, da bi prenehali pisati besedilo v »brskalniku« in skočiti nazaj na dobro poznano okolje urejevalnika besedil. Pri tem je zanimivo, celo paradoksalno to, da nas je pri vsem tem najbolj motil uporabniški vmesnik. Ta je pri spletnih programih bolj asketskega videza in precej daleč ob poznanega bogatega uporabniškega vmesnika samostojnih programov. Spletni programi ne ponujajo toliko funkcij, zato je v njih tudi manj ikon, gumbov in podobnega. To daje na prvi pogled vtis, da stvar ne ponuja vsega potrebnega, čeprav to sploh ni res. Večina funkcij, ki jih povprečen in tudi malo zahtevnejši uporabnik potrebuje za svoje delo, je na voljo. A mi smo navajeni, da so uporabniški vmesniki nabito polni, pa čeprav s stvarmi, ki jih nikoli ali skoraj nikoli ne uporabljamo.

BESEDILA

Čeprav smo pisali članek z več računalniki z različnimi dostopi v internet in zapisali, da to ne bi smelo vplivati na delovanje urejevalnika besedil, smo občasno zasledili zatikanje (zakasnitev od pritiska na tipko in prikaza ustreznega znaka na zaslonu). Včasih se je zgodilo tudi, da se kakšna črka ni pokazala na zaslonu kljub pritisku tipke tipkovnice, kar je velika ovira predvsem pri slepem hitrem tipkanju. Občasno je bila težava tako očitna, da celo večkratni pritisk tipke ni dal želenega rezultata in smo morali trenutek obstati, nato pa poskusiti znova.

Pri pisanju članka znotraj spletnega urejevalnika smo naredili tudi neprimerno več tipkarskih napak, kot jih naredimo v povprečju. Delno zaradi opisanih težav, pa tudi zato, ker spletni urejevalniki ne podpirajo naše »lenobe«. Črkovalnik, ki pri Googlu sicer podpira tudi slovenščino, ne deluje v realnem času, ampak ga je treba zagnati ročno. Šele takrat črkovalnik pogleda celotno besedilo ali izbran del. Tak način je v bistvu dokaj logičen, saj se program in s tem tudi črkovalnik izvaja v strežniku. To pa pomeni, da bi, če želimo sprotno delovanje, moralo hkrati delovati toliko črkovalnikov, kolikor je uporabnikov. To pa je v trenutnem stanju stvari verjetno neizvedljivo. Nedelovanje v realnem času seveda pomeni, da ni sprotnega samodejnega popravljanja pravopisnih napak, najočitnejših nepravilnosti, na primer velikih začetnic, česar smo vajeni v samostojnih urejevalnikih besedil. Nekateri celo po piki ali na začetki novega odstavka ne tipkamo velikih črk, saj vemo, da bo to naredil namesto nas urejevalnik. Rutina, ki povzroča več napak pri spletnem urejevalniku besedil. Opazno je tudi, da črkovalnik glede našega jezika ni tako dodelan, tako da redno ponuja dokaj čudne predloge za popravo pravopisnih napak. A to je očitno prekletstvo malega jezika, saj pri angleškem in nemškem besedilu zadeva deluje neprimerno bolje.

Zoho Writer, ki je del zbirke Zoho Office, sicer ni v slovenskim jeziku, ima pa vgrajen črkovalnik, ki sicer tako kot pri Googla, ne deluje v realnem času in je tudi dokaj počasen, a je pravzaprav izredno dober. V besedilu, dolgem 12 avtorskih strani, je našel enake napake kot Word. In tudi predlogi za popravljanje so bili čisto solidni.

PREGLEDNICE

Tudi elektronska preglednica je zanimiva zgodba. Najprej nekaj o Googlovi. Večina uporabnikov oblikuje preproste tabele z malo vključenimi in med seboj prepletenimi funkcijami. In tem uporabnikom spletna oblika elektronske preglednice lahko popolnoma zadošča. Drugi, ki zahtevajo več (a teh je manj), pa bodo še vedno morali uporabljati oziroma bodo raje uporabljali samostojni program. Tudi zato, ker smo tudi tu zasledili nekaj težav, povezanih z odsotnostjo takojšnjega prilagajanja vnosom uporabnika. Tako moramo na primer vedeti, katero funkcijo želimo uporabiti in kakšna je njena sintaksa, saj ni mogoča izbira znotraj vnosnega polja. Vnosno polje je tudi drugače izvedeno, saj ne vpisujete v eno univerzalno polje, temveč neposredno v vsako polje tabele posebej. Lahko pa vidite vse možne funkcije, če kliknete možnost v osnovnem meniju.

Bistveni del preglednic oziroma razlog, zakaj za to uporabljamo samostojni program, in ne zgolj možnost oblikovanja tabel v urejevalniku besedil, so poleg funkcij tudi grafikoni. Tu pa je bilo nekaj težav, predvsem ker se ta funkcija v nekem trenutku ni in ni zagnala (računalnik je prikazoval prazno belo polje in v nedogled »nalagal«, ko pa je končno naslednji dan delovala, smo ugotovili, da so možnosti grafikona dokaj prvinske. Za nekatere bo to sicer morda celo dovolj, bodo pripravljeni sprejeti omejene možnosti, drugim pa ne, in bodo prisiljeni uporabiti samostojni program. Morda je pri preglednicah celo izrazitejša potreba po samostojnih programih, spletna različica je bistveno manj zmogljiva. Kdor redno uporablja to vrsto programov, pričakuje precej več. In še nekaj je. Dejstvo, da iz neznanih razlogov oblikovanje grafikona ni začelo delovati v pričakovanem času, lahko negativno vpliva na uporabno vrednost spletnih programov. Pri tovrstnih delih namreč nismo pripravljeni čakati nekaj trenutkov za zagon izbrane funkcije, še posebej ne, ker takšnega čakanja nismo vajeni! Precej zmogljivejša je preglednica v Zoho Officeu. Tam je mogoče narediti marsikaj, tudi kaj bolj zapletenega, kot na primer vrtilne tabele, posneti je mogoče makre, ima vgrajen urejevalnik VBA in še kaj bi se našlo. Tudi možnosti izdelave grafikonov so precej boljše od Googlovih. Edina napaka je, da zadeve (še) ni v slovenščini, kar je precejšnja pomanjkljivost.

PREDSTAVITVE

Zadnje kar še »nujno« potrebujemo v okviru pisarniškega paketa, je program za izdelavo predstavitev. Koliko je ta potreben za domače uporabnike, je stvar debate. Zadnje čase jih vse pogosteje uporabljajo šolarji. Šolniki so očitno končno ugotovili, da je to neprimerno bolje kot izdelava gromozanskih plakatov, pri katerih otroci več časa porabijo za izdelavo kot pa za pripravo vsebine, ki naj bi bila bistvo izdelka. In so šolam odobrili denar za vsaj osnovno opremljenost, ki omogoča predvajanje predstavitev v razredih. A dom in šola sta eno, podjetja pa nekaj čisto drugega. Podjetja bodo težje pripravljena izdelovati predstavitve, ki morda vsebujejo problematične poslovne podatke na način, ko podatki niso »pri njih doma«.

A če to ni težava, so te drugje. Poleg vseh do zdaj naštetih, ki veljajo tudi tu, obstaja tu še ena. Vsaka dobra predstavitev vsebuje tudi slike. Te pa je treba naložiti v strežnik, kar pri kakovostnih slikah in počasnejši povezavi v internet pomeni veliko čakanja. Nalaganje sicer lahko skrajšamo tako, da slike najprej zmanjšamo in jih po merah in ločljivosti prilagodimo potrebam. A to je dodatno delo, ki zahteva nekaj znanja in ki pri samostojnem programu ni potrebno. Oba, tudi spletni, samodejno prilagodita slike, da se te skladajo z velikostjo projekcije, vendar je nekaj drugega, če to delate z lokalnim računalnikom ali pa morate te slike najprej nekam naložiti.

S tem prehajamo na drug sklop opravil, ki pa je veliko slikovitejši – na takšno ali drugačno obdelavo fotografij.