A to ni pomembno. Pomembnejše je, da bralci kar tekmujejo, kdo bo na pomembnejših in temu primerno bolj obiskanih dnevnoinformativnih straneh pustil svojo »sled«. Eni in isti komentirajo prav vse. Od vojne v Gazi, plinskega spora, domače in svetovne politike, ločitev zvezdnikov, pa do spora s Hrvaško in novih izdelkov na policah kakšne trgovine. Nekateri imajo očitno preveč prostega časa in ga zapolnjujejo na tak »kreativen« način. Kar ni nič narobe. Moti pa me, da ni filtrov, ki bi preprečili objavo popolnih neumnosti. Moderatorji sicer skrbijo in brišejo komentarje, ki niso v skladu z zakonodajo – torej tiste s sovražnim govorom in podobnim, ne pa tudi tiste, za katere je popolnoma jasno, da nimajo zveze s temo, so neresnični ali pa čisto preprosto neumni. Po mojem bi jih morali. »Pa kaj kvasiš, saj smo v demokraciji!«, boste rekli. Smo, vendar marsikaj, kar se dogaja na področju spletnih komentarjev, bolj spominja na čisto anarhijo – nadvlado moči nad argumenti. En pameten komentar, ki morda večini ni po godu in nanj se vsuje kritiziranje, končni rezultat pa je ta, da naključni opazovalec pametnih zadev v morju neumnosti sploh ne vidi. Gre za tipično obliko informacijske preobremenjenosti. Kdo pa še bere komentarje, ki so daleč zadaj za komentarji v slogu : »prvi«, »drugi« …, »kaj pa kvasiš, komunajzar …«. (m.k.)

INFOSNAŽEVANJE

Še pred kratkim je bil »car« tisti, ki je znal priti do pomembnih podatkov. Danes pa je stvar popolnoma drugačna. Danes je car tisti, ki zna najti manjše število verodostojnih virov podatkov in iz njih izluščiti pravo informacijo. Živimo namreč v času, ko je podatkov preveč, kar je ravno tako slabo, kot če jih bilo premalo!

Pojem informacijske preobremenjenosti (information overload) se nanaša na preveliko količino podatkov, zaradi česar sta analiza in razumevanje s strani posameznika nemogoča ali na meji njegovih zmogljivosti, kar se pokaže v preprosti nezmožnosti, da spregledamo njihov pravi pomen. Podobno govori še ena definicija: informacijska preobremenjenost je stanje, ko ima posameznik na voljo več podatkov, kot jih je sposoben asimilirati – absorbirati in spremeniti v znanje.

Informacijska revolucija je krepko spremenila življenje precejšnjemu delu človeštva. Marsikdaj na bolje, velikokrat pa tudi na slabše. Ena od slabosti informatizacije družbe je pojav inflacije informacij na eni in hkrati želje, po njihovi čim hitrejši objavi na drugi strani. In zato se je skrajšal čas, potreben za obdelavo podatkov, ki te informacije opisujejo. Ko smo začeli uporabljati elektronsko pošto, smo jo brali vsak dan. Nato večkrat na dan, danes pa jo preverjamo skoraj neprestano, celo po mobilnih telefonih. Je to dobro ali slabo, naj povedo sociologi. Dejstvo pa je, da smo očitno postali odvisni od informacij in nismo več pripravljeni dolgo čakati nanje. V praksi to pomeni veliko težav.

Skočimo nekaj let v preteklost, ko so bili viri informacij omejeni na strokovne publikacije, časopise, radio in televizijo. Značilno za vse te medije je, da so bili znani časi, časovni roki, do kdaj je treba pripraviti čim boljšo informacijo (izid časopisa, večerna poročila …). In zato so bile te informacije kakovostne. Z razmahom interneta se je vse to obrnilo na glavo. Informacije so postale sprotna dobrina. Vsi pričakujemo, da bodo takoj na voljo, ne zavedamo pa se, kaj to pomeni. Zaradi hitrosti je čas za pripravo informacije neprimerno krajši in to se mora nekje poznati. In pozna se pri kakovosti. Se tega dejstva dovolj zavedamo? Ne, saj večina ljudi informacijam, ki jih dobi iz interneta, verjame podobno kot informacijam v tradicionalnih medijih, kot so časopis, radio in televizija. Vse premalo se zavedajo, da lahko v internetu vsak od nas objavi informacijo, ne glede na to, ali o zadevi, o kateri piše, sploh kaj ve. »Spesniti« novico na osnovi govoric, ki smo jih slišali v bifeju, je zelo preprosto, veliko težje pa je preveriti, ali so pridobljeni podatki resnični. In ker smo pod časovnim pritiskom, postajamo površni, se zmotimo pri prevajanju, ne preverimo virov in ne premislimo dovolj o pomenu informacije, ki bi jo radi posredovali. Samo zato, da smo prvi, da objavimo informacijo prej kot kdorkoli drug. Ali pa iz preproste zlobe in želje po tem, da komu škodimo …

KLONIRANJE, KOPIRANJE, SPREMINJANJE!

Vse, kar se dogodi, pa naj gre za govorice, nove izdelke, poročila o škandaloznem početju zvezdnikov, zadnja leta najde svoje mesto kot zapis v internetu. Ko je »informacija« zapisana, se klonira, kopira in prevaja, nato pa objavlja po različnih spletnih mestih in storitvah. Bodisi nespremenjena ali spremenjena, v originalu ali prevedena, s povezavami na podobne informacije ali brez njih in tako naprej. Osnovna informacija, ki je povedala dejstvo, se tako razbohoti in zgodi se, da če berete njeno n-to ponovitev, ne vsebuje več osnovnega dejstva, oziroma je to zamegljeno ali spremenjeno. Gre za pojav množične proizvodnje informacij, polinformacij in dezinformacij. Zaradi tega je vse težje oceniti pomen tako pridobljene informacije in njene verodostojnosti. Podobno kot gluhi telefon, ki smo se ga igrali kot mulci.

Komentar Mojega mikra
Kako se izognete nepravim informacijam? Popolnoma imuni nanje ne morete biti, lahko pa stanje vsaj omilite. Ko naletite na informacijo, ki vam »pade« v oči in pritegne zanimanje, ne vzemite vsega povedanega takoj kot absolutno resnico. Informaciji sledite do njenega prvotnega vira ali pa kritično preglejte komentarje, napisane na to temo. Če na primer gre za nov izdelek, najdite sporočilo podjetja, ki ga izdeluje, če gre za zanimiv članek, najdite izvirnik na strani medija, za katerega ga je novinar napisal. Opremljeni s temi informacijami in morda še z informacijami iz virov, ki jim na podlagi preteklih izkušenj zaupate, ocenite pomen in verodostojnost informacije. Ne pozabite pa, da je informacijski svet svet manipulacij. Podjetja, bi rada svoje izdelke predstavila v čim lepši luči, viri novinarjev pa imajo vedno svoj interes. Ali drugače – ne zaupajte nikomur, vse vzemite z dobro merico dvoma in zaupajte svoji pameti.

NOVI INFORMACIJSKI KANALI

Ker je na voljo vse več informacij, je vedno več tudi informacijskih kanalov, prek katerih te pridejo do javnosti. Klasični mediji imajo nekatere omejitve, saj temeljijo na uredniški politiki, doseženih novinarskih standardih, zakonodaji, fizikalnih omejitvah (prostor v reviji) in še čem. Pri spletnih mediji je omejitev manj oziroma jih skorajda ni, še posebej če ti mediji dopuščajo aktivnim uporabnikom objavo lastnih prispevkov, vsem drugim pa komentiranje napisanega. A vse ni tako slabo. Takšna svoboda ima tudi pozitivne strani. Ena od njih je večja pluralnost, možnost, da drugi vidijo tudi drugo stran zgodbe, drugačne poglede na isto stvar. Res pa je, da je teh pogledov lahko toliko, da uporabniki ne vedo več, katere informacije uporabiti in jim zaupati. Zadeva gre lahko celo tako daleč, da je videti kot da so informacije o isti zadevi druga drugi nasprotni, uporabnik pa nima preprostega načina, kako oceniti, katera informacija je prava in katera napačna.

Komentar Mojega mikra
Podatke lahko merimo z biti in bajti, informacij ne moremo. Podatek lahko vam pomeni nekaj čisti drugega kot meni, zato je zelo težko iz gore podatkov izluščiti informacijo, ki jo v danem trenutku potrebujemo. Edina možna rešitev je poiskati čim bolj gole podatke o zadevi, torej tiste, ki niso opremljeni z mišljenjem, komentarjem ali osebnim pogledom vira.

SPREMINJANJE ZGODOVINE

Posebna skrb velja informacijam o preteklih dogodkih. Te je v spletu neprimerno lažje najti kot pred desetletji, ko smo jih našli le v zgodovinskih knjigah. A spet smo pri že videnem. Vsak lahko napiše svoje mnenje o zadevi, ki se je zgodila pred petdesetimi leti, kar lahko privede do tega, da zgodovinski podatki postanejo napačni ali pa vsaj obremenjeni z dejstvi vprašljive kakovosti.

Komentar Mojega mikra
Dlje ko gredo ti podatki v zgodovino, lažje je, saj čas uniči interpretacije piscev. Preživijo zgolj gola dejstva, in če nekdo danes piše, da je Napoleon napadel Kitajsko, temu (skoraj) nihče ne verjame. Težje pa je za bližnjo preteklost. Primerov imamo tudi pri nas kolikor hočete, saj se zgodovina spreminja. Ocena, kaj je res in kaj ne, pa ni preprosta. Zaupate lahko le uveljavljenim virom, pa še ti so včasih vprašljivi. Kdo je že pri nas bil »dober« in kdo »slab« v drugi svetovni vojni?

Moj mikro, Februar 2009 | Marjan Kodelja | Zoran Banovič